Od 24. junija pa do 27. julija je trajalo potovanje v Slovenijo RAST-i 48. Dijaki petega letnika našega Srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka so v domovini svojih prednikov spoznali naravne lepote, razne zanimivosti in obiskali zgodovinske kraje. Doživeli so marsikaj in ob povratku na tečaju tudi opisali svoje vtise. Danes objavljamo tri prispevke.
__________________________
Najlepši spomini
Potovanje v Slovenijo je res nekaj posebnega a zlasti, če to doživiš skupaj z RAST-jo. V domovini svojih prednikov sem bila že večkrat. Torej sem slovensko zemljo na splošno poznala; a to potovanje je bilo enkratno in neopisljivo.
Doživela sem to z drugimi očmi: moji sošolci in prijatelji so enako stari kot jaz. Razumejo, kaj pomeni biti mlad Slovenec v Argentini, govoriti slovensko doma in hoditi v sobotno slovensko šolo. Tako kot jaz se trudijo, da bi ohranili ta dar, ki smo ga mi vsi dobili od svojih staršev in starih staršev. Doživljali smo ista čustva do domovine, do družine in do prijateljev, ker smo vsi prišli skozi iste izkušnje do tega pričakovanega potovanja.
Naši spremljevalci so tudi čutili nekaj zelo posebnega: Tatjana in Pavel imata otroke, ki so približno toliko stari kot mi, Uršula pa je pred samo nekaj leti doživela potovanje s svojo RAST-jo.
Zelo dobro smo se razumeli med seboj in še gojimo to neprecenljivo prijateljstvo, ki bi ga radi še naprej ohranili.
Ostali so nam lepi spomini:
uspelo nam je priti na Triglav! Hodili smo osem ur do Kredarice. Od tam imamo pa še poseben spomin: po večerji smo v koči prepevali in igrali na kitaro. Pesmi so bile v slovenščini in v španščini; ljudje iz drugih krajev sveta pa niso mogli razumeti, kako Argentinci znamo govoriti po slovensko. Po tistem smo se zunaj igrali s snežnimi kepami in se močno smejali. Ko smo se utrudili, smo si ogledali sončni zahod in spet peli. Za nekatere je bilo to ganljivo. Seveda, ni nam uspelo priti samo do najvišje točke Slovenije, uspelo nam je tudi deliti neponovljive trenutke s prijatelji, ki so z nami povezani v krvi.
Obisk Kočevskega Roga je bil tudi ganljiv. S Heleno Jaklitsch smo se odpeljali do gozda, kjer nam je pripovedovala, kako so naši junaki, domobranci in drugi Slovenci, trpeli in dali življenje za narod in za Boga.
Po drugi strani, smo se sprehajali po Ljubljani, bili smo v Bohinju, šli na Pokljuko in na Debelo peč, hodili na Šmarno goro, obiskali Čateške toplice in Atlantis, ter opravili veliko drugih izletov. Lepo je bilo tudi, ko smo peli pri maši v Dravljah, v Škofovih zavodih in na Brezjah.
V slovenski poletni šoli smo se zabavali z novimi prijatelji z vsega sveta, z vsemi v slovenskem jeziku. Peljali so nas na različne izlete. Enkrat so nam rekli, da gremo v neko jamo v okolici Ljubljane, a nisem še nikoli slišala o njej. Ko smo prišli na cilj sem videla, da je to Županova jama pri Grosupljem, blizu kraja, kjer se je rodila moja stara mama; bilo je lepo presenečenje.
V petih tednih, kot sem že omenila, smo bili povsod: jedli smo tradicionalno joto v Gorici, ričet na Gorenjskem, krofe na Trojanah in kremšnite na Bledu. Tam smo nekateri tudi preplavali do otoka, da lahko rečemo, da smo pravi Slovenci.
Najlepše spomine tega potovanja ohranjam za vedno v srcu in si želim, da se prijateljstvo med nami ne bi nikoli pretrgalo. Upam, da bodo naslednje RAST-i tako uživale, kot smo mi, saj je res enkratna izkušnja, ki bi jo morali vsi doživeti.
Lucijana Vombergar
