KARNIJSKE ALPE
SLOVENIJA, AVSTRIJA, ITALIJA
.
Priznam …
Na ta petek v oktobru, se mi ni dalo nikamor. Je prišla žena zjutraj v atelje in vprašala, če bova kam šla, ko je zunaj tako lepo.
“Nikamor. Imam dovolj letanja naokoli!”
Odide ..
In se mi utrne ideja. Grem na splet, naredim kontrolo na spletnih kamerah kakšno je vreme v Gornjesavski dolini in naprej po dolini Zilje.
Sonce!
Že nekaj let sanjam, kako lepo mora biti na planinah pod Poludnikom, ko tam pozlatijo macesni.
Akcija!
“Greva! Čim prej!”, še zavpijem proti kuhinji in že skladam skupaj objektive in fotoaparate.
Žena pa malico … Le ura je malo pozna. Pol devetih že kaže
Pa kaj potem…
.
Od doma sva šla ob 9.30. Do Rateč, čez mejo do Trbiža, desno čez mejo v Avstrijo in v Megvarjih po oznaki levo za Šmohor, skozi Šmohor in čez kak kilometer v vasici MÖDERNDORF levo za smer Poludnik. Prepeljala sva Brško planino, nadaljevala za Dolsko in se dvignila na Poludniško planino, kjer sva parkirala na višini 1730 mnv.
Ob 11.40. Do vrha je slaba ura hoda, pot je lepa, večinoma travnata po grebenu. Vrh je nekje označen z 1999 mnv, drugje z 2000. Sledil je spust po planinah, v dolino in po glavni cesti do izvoza za Mokrine, zavila sva levo in šla na prelaz, kjer sva zavila levo, se ustavila pri cerkvi iz 1. sv. vojne in se zapeljala do planine Watschiger Alm.
Sledil je spust na italijansko stran – Passo Pramollo in po cesti do Tablje / Pontebbe in po Kanalski dolini do Trbižain Rateč in domov. Domov sva prišla ob 19. 30. uri. Naredila sva 326 km.
.
V Ratečah sva in nadaljujeva naravnost čez mejo do Trbiža.
.
Pred Trbižem pri policiji zavijem desno in na koncu klanca (na sliki) spet ostro desno za Avstrijo.
.
V vasici Megvarje zavijem levo za Šmohor in nadaljujeva pot po Ziljski dolini skozi Bistrico na Zilji in po oznaki na koncu doline levo za Šmohor.
.
Mimo Štefana na Zilji naju vodi pot in malo naprej je ob cesti Preseško jezero / Presseggersee in nad njim se že vidi vrh Poludnika in naprej tudi vrh Krniških skal / Gartnerkofel, pod katerem bova šla potem čez Mokrine v Kanalsko dolino.
.
Prevoziva Šmohor in le malo naprej zavijeva levo po oznaki za Poludnik. Sledi vrsta ovinkov in kmalu sva na Brški planini na 1420 mnv. Ljudi ni videti, dan pa tak, da ga sanjaš.
.
Opaaa …, sedaj pa konec hitenja. Tu so macesni, ki jih sanjam že vrsto let. Pravzaprav bi morala vso to pot do vrha narediti peš, tako je lepo. Razmišljam, kako je danes noro na Vršiču in na poti do Slemenove špice, tu pa ni nikogar. Na Brški planini sva ob cesti videla le dve osebi.
.
Na izbiro imam dve možnosti. Da se ustaviva in užijeva to zlato jesen do potankosti, kajti tu so prava nebesa in noro lepih posnetkov bi nabral polno kartico ali pa, da na hitro vidiva čim več. Poludnik vabi … Jesen ne bo več dolga …
.
ŠKODA…
Ples
barvastih listov in iglic
z dreves,
vonj po vlagi,
po trohnobi
in po vodi…
Hladen piš,
napol leden…
O, vem…
Odhaja v tisoče
barvastih mavric
ovita jesen …
Janez Medvešek
.
Vozim, ustavim, fotografiram, vozim, ustavim …. Pred Dolsko planino sva. Dva potepina se namenita na Poludnik, pa čez nekaj metrov obrneta. Nebesa z macesni pa tako vabijo le naju dva …
.
Nad Dolsko planino ustavim in naredim panoramski posnetek. Jesenskega še nimam!
.
Ustavljam, če vidim, da je kje prav posebej lepo. Tu se lepo pokrivata neznana planina in zadaj naš Triglav.
.
Na Poludniški planini sva in nikjer ni nikogar. Parkirava na 1730 mnv in že sam pogled na vrh požene kri po žilah. Do vrha je slaba ura hoda, večinoma po travnatem grebenu.
.
Živali, ki bi se pasle, ni več in tudi svizci, ki se navadno oglašajo s strmali nad planino, so že v spalnih srajcah v rovih.
.
Skozi gozd je pot posuta z macesnovimi iglicami. Razkošje, da mu ni para …
.
Dvigava se in lepot je vse več. Kak teden nazaj sva s Kamnitega lovca opazovala Poludnik, sedaj vračava pogled na ono stran.
.
Z vsakim korakom se tam zadaj odpirajo novi vrhovi in kamnitih kulis je vse več. Vse se vidi od Viša do Montaža, Triglava in zdi se mi, da tam zadaj vidim poševen rob Krna.
.
Na vzhod se odpirata Ziljska dolina in Rož, Dobrač je že lepo viden in Ojstrnik na desni prav tako. Meja med Avstrijo in Italijo, kjer se dvigava, poteka po grebenu.
.
Kako lep razgled imajo šele oni, ki so na Dobraču, ki je za 166 m višji od Poludnika. Kako lep dan sva imela takrat na Dobraču … (Glej moj pos Dobrač)
.
Kako uro nazaj sva hitela mimo Preseškega jezera, ki je tik pred Šmohorjem, sedaj pa ga gledava z vrha.
.
Kot bi planino Poludnik slikal z drona. Pot je položna, pogled v dolino pa prepaden.
.
Razkošje macesnov naju spremlja na levi in na desni. Danes se jih bova naužila. Letos sva jih videla veliko na različnih lokacijah, pa so tu najlepši.
.
Sama sva na velikem hribu in med lepotami, ki jih ni konca.
.
V HRIBIH
Sama duša me je.
Telo, kot da ga ni
in dvoje presrečnih,
iskrivih oči.
Odkrivam ,
uživam,
kot v sanjah živim.
Čas, ki duši
je ostal v dolini.
Je tu le modrina,
belina,
zlato ,
in pod mano
v dolini sivina.
Ne hodim,
kot ptica
lebdim!
Janez Medvešek
.
Na vrhu sem. Sam, žena koraka lučaj za mano. Kakšno razkošje. Jutri bo tu verjetno več ljudi, danes pa je petek in sva sama.
.
V dolini je malo prej odbilo poldan, naredim še posnetek za spomin in usedeva se na zahodno stran. Med nama je mejnik in jaz jem v Avstriji, žena pa v Italiji. Se zgodi … Da bi se še kdaj … Na različnih zemljevidih je različna višina. Nekje je zapisano 1999, spodaj na planini na koči pa 2000 mnv. Pa saj ni važen v nebesih tisti meter … Tu se nič ne meri v merilih. Lepota še nima mer.
In MIR, ki ga tu lahko piševa z veliko, prav tako ne! Ustaviva čas in uživava …
.
Vsake toliko časa vstanem in naredim kak posnetek, ko vidim kaj, kar nama je znano. In znanega nama je tu veliko. Leta nazaj sva bila na Krniških skalah / Gartnerkofel nad Mokrinami.
Karnijske Alpe, ki se vijejo med dolinama Ziljo in Kanalsko dolino, so izjemne kar se dostopnosti tiče in tako lepe.
.
Pravo razkošje je Brško jezero med pašnima planinama Brško planino in Dolsko. Malo prej sva se peljala mimo in bilo je tako lepo, da sem razmišljal, če sploh naj greva naprej.
Sedaj mi ni žal … S pod neba so nebesa še lepša!
.
Družbo imava. Nezaupljivo naju gledata dve kozi, ki sta se očitno izgubili. Tavata z brega na breg in iščeta ostale. Tudi midva bova počasi sestopila in se zapeljala v dolino in spet v hrib čez preval do Mokrin, ki so tam zadaj za Krniškimi skalami.
Hja, spomini … In kašne nepozabne doline in planine so tam pod Velikim Koritnikom, od Lonice / Cason di Lanza, do Casera di Aip … Vse to sem že obdlelal v foto zgodbah …
.
Leta nazaj sva šla dvakrat na vrh Krniških skal. In z daljnogledom sem z vrha pod enim neznanim hribom videl planino s cerkvico, vsaj tako lepo, kot je naša Velika planina. Doma sem dal zemljevide na mizo in našel te lepote, kjer sva sedaj. Čez leta sva prekrižarila kup hribov in vse doline, vasi pa, da jih več ne štejem, vse tja do Dolomitov. In kje daleč od doma sem naletel na imena vasi, ki še vedno pričajo o slovenskih naselitvah. Od Leške doline, do vasice z imenom Trava …
In v teh vasicah se vidi še kak kozolec. Hja, zaščiten in ne, kot se to dela pri nas v Butalah…!!!
.
S seboj imam monopod, ki ga raztegnem in na vrh privijačim fotoaparat in kar nastane, je še bolj lepo, kot če bi slikal z roke.
.
In naredim še nekaj posnetkov v našo smer, kjer se tam zadaj vidijo Triglav, Mangart in Jalovec.
.
Še zadnji pogled z nebes na nebesa in počasi zapustiva vrh. Ura je ena popoldan in dolga pot je še pred nama.
.
Pozdravljen, lepotec.
.
Ne grem po poti, ampak jo mahnem kar po pašnikih navzdol proti Poludniški planini.
.
Kulisa zlatih, od sonca ožarjenih macesnov, ki krasijo planino, je tako lepa.
.
Tudi pastirska vasica je prazna.
.
Prečim jo, da vidim, če je kaj novega, pa razen nekaj prekritih streh ne vidim razlike od zadnjega obiska. Z dvorišča pred kočo, kjer smo zadnjič s prijateljema jedli, je tako lep pogled na vrsto hišic, ki so vse manj pastirski stani.
.
Tu se vedno ustavim. Ta motiv sem že nekajkrat naslikal v pastelu.
.
Pri zadnji hiški v vasi ali pa prvi, odvisno s kje prideš v vas, stoji zanimiva nova klop.
.
Žena že čaka pri avtu, jaz pa hodim naprej in gledam nazaj na ta lepa nebesa pod Poludnikom, ki jih z zadnjimi žarki danes mehko boža sonce …
.
ZAKAJ NI VEČ …?
Zakaj ni več nedelj v jeseni,
da bi zarana šel tja v pogorje,
se tam zazrl v bele megle morje,
naužil modrine sinje bi si iz neba?
Korakal bi po jasah suhe trave,
ki krog in krog obdane so z macesni,
od vetra skuštrani so, kleni in prelesni,
posuti z zlatom in ožárjeni iz neba.
Modrina sinja in zlato…
Pa saj ni lepših barv dveh na svetu
in ko se vse zaziblje v lahnem toplem vetru,
zastane ti korak in duša vztrepeta…
Zakaj ni več nedelj v jeseni…?
Da bi čez rob napolnil prazno dušo,
da ne bi v dolgi zimi utrpela sušo,
ko bo čez vse zavel strupeni mraz in pa tema.
Zakaj ni več nedelj
v mavrični jeseni…?
Janez Medvešek
.
In napreden sedem v avto, ki je danes edini na velikem parkirišču, naredim en panoramski posnetek današnjih nebes.
NASVIDENJE, RAJ POD POLUDNIKOM!
.
Peljem in ustavljam. Ne sprašujte me, zakaj …
.
Tudi Dolska planina počasi tone v senco …
.
Očitno se počasi pričenja konec tedna, kajti na koncu Dolske planine pod križem na klopi pri zadnji planšariji sedita dva potepina in uživata v samoti in lepoti. No, pa smo že štirje …
.
Bi moral peljati v dolino, pa mi ne da duša. Ustavljam vsakih nekaj metrov in jemljem v fotoaparatu s seboj lepa nebesa za spomin.
.
Razkošje zlata in lepote pod Poludnikom.
.
Pri Rudiju ustaviva za kavi. Žena gre z naročilom v lokal, jaz pa …
.
… “ Ej, kje si? Kava je že hladna, pridi no že enkrat sem …!” se sliši s telefona, jaz pa ne morem od tu. Prečešem vas, poslikam vse lepote in šele za tem se odpravim na kavo!
Ne le trebuh, tudi duša mora biti polna, da si normalen človek na že tako zavitih poteh življenja!
.
POT NAZAJ
Pot življenja so križišča,
vozli brezštevilnih cest,
ni lahko se odločiti
in pa najti pravo smer.
Včasih sreča se pridruži,
prava pot je tistikrat,
kdaj pa kdaj odcep ni pravi
in je polna pot napak.
Tistih če – jev je brezmejno,
je prepozno dostikrat,
ni pa moč nazaj zaviti
in popraviti napak.
Čudna pot je to življenje,
pelje le v tri smeri,
levo, desno in naprej gre,
za nazaj, je žal – še ni!
Janez Medvešek
.
Pot naju vodi v dolino, do glavne ceste, ki vodi v Zgornjo Ziljo in še kam, po oznaki za Mokrine / Nassfeld zavijeva desno in se čez nadvoz odpeljeva levo v smer Mokrin. Med potjo pa ustavim pri tem jezeru, kjer je vedno lepo.
.
Vzpenjava se po zavojih in kmalu zagledava že znane bregove pod Krniškimi skalami.
.
Pred mejnim prehodom v Italijo na 1550 mnv zavijeva proti planini z imenom Watschiger Alm na 1639 mnv. Ustaviva pri cerkvici, ki je bila zgrajena na meji med Italijo in Avstrijo leta 1917. Posvečena je MIRU! Jutri je sobota in pred oltarjem so stoli za poroko. Ženin bo sedel v Italiji in nevesta v Avstriji. Razkošje pa tako …
.
Še ena nebesa, ki ti za vedno ostanejo v spominu. Tu običajno parkirava, ko se odpraviva na Krniške skale. Dve uri je hoje do vrha na 2195 visok vrh Krniških skal.
.
Sam Bog ve, kolikokrat sem se ustavil tu, ko sem se vračal s katerega izmed hribov ali planin po okolici in sem vedno zavil sem. To umetno jezero, ki služi zasneževanju smučišč, je bilo vedno polno in Krniške skale so se zrcalile rdeče od sončnega zahoda v modri vodi polnega jezera. Danes je vode le za vzorec.
.
Je pa zlatih macesnov tu, da jih ne prešteješ! Človeka ni nikjer nobenega, le pred kmetijo stoji en avto z ljubljansko registracijo.
.
Narediva krog okoli jezera, se malo dvigneva po smučišču in se vrneva na parkirišče. Na nasprotni strani pa se lepo vidi sistem smučišč.
.
Zapeljeva čez mejni prehod v Italijo, poslikam jezero in hotel, kjer še ni nikogar …
.
… zavijeva na pot ob jezero, kjer stoji en avtodom z enim samim prebivalcem, ki ga pozdraviva, vržem kamen v jezero, da se naredi nekaj valov, poslikam vse in …
.
… odpraviva se po vijugasti in v živo skalo skopani cesti v dolino v smer Tablje – Pontebbe v Kanalsko dolino …
.
… kjer v sredi nama dobro znanega naselja zavijeva po oznaki levo za Trbiž in Slovenijo.
.
Po Kanalski dolini je še komaj kaj svetlobe in v vožnji skozi naselja, kjer sva leta nazaj vsakega posebej prečesala, obujava spomine na lepe dni. Kmalu sva v Trbižu, kjer zaključiva pentljo in ko prideva v Ratečah v Slovenijo, je na nebu luna. Ob 19. 30 uri parkirava na domačem dvorišču. Kljub temu, da sva šla pozno od doma in sva šla daleč, sva uživala v vsakem metru ali vožnje ali hoje. Ljudi sva na poti srečala toliko, da jih prešteješ na vse prste obeh rok. Ko sem potem doma sedel za računalnik in odprl elektronske pošte, sem bral:” G. Janez, danes smo bili na Vršiču in na Slemenovi špici. Avtov je bilo na Vršiču, da je bilo skorajda nemogoče najti parkirišče, kolona ljudi se je vila čez Prag do Špice in nazaj, na vrhu pa smo komajda našli prostor za malico.
Macesni pa so tako lepi …!”
Morda pa sva imela srečo, da sva šla v nebesa, kjer bi bila vesela, ko bi se s kom srečala in pozdravila, pa nama to ni bilo dano.
Hja, sreča ni le ena, sreč je več. K sreči!
Besedilo in fotografije …….. Janez Medvešek
Pesmi so izbrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano
WIEGENLIED (Uspavanka) J. BRAHMS
Narejeno in po vsem svetu poslano v zadnji tretjini mokrega listopada, novembra 2019.
janez.medvesek@gmail.com
