Prvič po sledeh slovenskih beguncev v Italiji

MONIGO

Vožnja iz Visca v Monigo je ob poslušanju organizatorjev, ki so se vrstili po avtobusih in nam pripovedovali o programu dneva, o posebnostih krajev in o zgodovinskih dogodkih, hitro minila. Prihajali smo na področje vojašnice Luigi Cadorin, kjer bi se lahko stvari zakomplicirale. Območje taborišča je danes sedež 33. regimenta, ki se posveča telekomunikacijam, zato smo morali udeleženci ob prijavi poslati kopijo svojih osebnih dokumentov. Na podlagi teh so potem izdelali plastificirane vizitke.

Veliki avtobusi so zapeljali skozi ravno zadosti velik portal in nas popeljali nekaj sto metrov v notranjost do najvažnejšega prostora – iz stališča potnikov, ki so že od zgodaj zjutraj na poti: do sanitarij. Ves ta čas so nas v redkem  špalirju na obeh straneh ceste »stražili« vojaki in vojakinje. Da smo nekaj »posebnega«, je bilo razvidno tudi s plakata pri vhodu, ki je omenjal stanje pripravljenosti: A+. Enega izmed vojakov sem vprašal, kakšno je to stanje, visoko ali nizko. »Najvišje,« je odgovoril. Kar važnega sem se počutil … 

Naročeno nam je bilo, naj ne fotografiramo preveč očitno po vojašnici (ki naj bi delovala tudi v sklopu OTAN-NATO), pa da bodo vojaki sami tudi poskrbeli za fotografa in nam potem posredovali fotografije. Res smo bili uvidevni, mirni in mislim, da je ves obisk potekel v najboljšem redu in zadovoljstvu vojaških oblasti.

Ko smo izstopili, so nam razdelili omenjene vizitke, ki so veljale le za tisti dan. Z njimi smo se podali peš do izhoda, kjer je začela uradna prireditev.

Napoved našega obiska je namreč bila katalizator za postopek, ki se je vlekel že dolgo, več let, da bi postavili obeležje in javnost uradno seznanili z dogajanjem na tem prostoru. Italija ni priznala fašističnih preganjanj in koncentracijskih taborišč; le posamezniki so si prizadevali, da bi prebivalci kraja izvedeli, kaj se je dogajalo pred tolikimi leti.

Monigo je bilo najprej koncentracijsko taborišče, namenjeno slovenskim in hrvaškim zapornikom, ki so jih Italijani prignali iz okupiranih področij med drugo svetovno vojno. Tako je bilo na tem kraju zaprtih po 2.500 do 4.000 zapornikov; skozi njegove prostore naj bi šlo do deset tisoč oseb. Umrlih je bilo nekaj nad 230, med njimi 53 otrok! Umrli so predvsem zaradi lakote, pa tudi bolezni.

Po vojni se je taborišče spet napolnilo s Slovenci, to pot z begunci. Okoli 1.200 jih je preživelo dobre tri mesece na začetku svoje begunske poti in ustvarilo organizirano skupnost, ki se je obnavljala ob vsaki preselitvi v novo taborišče.

Vsega tega marsikateri prebivalec Moniga in Trevisa ni vedel, čeprav so nekatere osebe opominjale na neznane, prikrite in zamolčane dogodke. Tako je Amerigo Manesso, predsednik društva Istresco, ki raziskuje in objavlja dognanja o teh taboriščih in drugih zgodovinskih dogodkih, dosegel, da je občina Treviso začela postopek za postavitev obeležja.

Pred vojašnico se je zbralo več praporščakov, ki so predstavljali organizacije veteranov, pa tudi javne oblasti z županom Mariom Contejem na čelu. Poleg njega je bil tudi škof iz Trevisa msgr. Michele Tomasi, veleposlanik Republike Slovenije v Rimu Tomaž Kunstelj, hrvaški konzul v Trstu in sin nekdanjega vojaka iz Južne Afrike, ki je tu preživel nekaj časa kot vojni ujetnik. In seveda komandant vojašnice polkovnik Massimo Alessio. Prireditev so pokrivali razni časnikarji in reporterji, okoli njih pa lepo število domačega prebivalstva.

Zanimivo se mi je zdelo, da se ob tovrstnih prilikah ne zapoje državne himne, zato je prva točka bila govor vojaškega komandanta in nato župana Conteja. Izreden je bil govor prof. Manessa, ki je »izprašil vest« tako oblasti kot prebivalcev, ki niso hoteli vedeti o tem, kar se je na tem mestu dogajalo. Vsi govori so bili seveda v italijanščini; kolikor toliko smo razbrali iz njih obžalovanje za pretekle dogodke in za kasnejša gluha ušesa. V imenu Slovenije je spregovoril veleposlanik Kunstelj. 

Nato je bilo odkritje spominskih plošč v štirih jezikih (italijanščini, slovenščini, hrvaščini in angleščini), ki jih je blagoslovil škof iz Trevisa, vojaški par je položil cvetni venec, pa tudi organizatorji naše ekskurzije so položili svojega. S tem je bilo uradnega programa konec, začela pa se je fotografijada, saj je vsakdo hotel imeti fotografijo za spomin.

Čeprav naj bi vojašnica bila v ‘visoki pripravljenosti’, se naša vrnitev v kasarno ni zakomplicirala. Ni nam bilo potrebno kazati svojih vizitk in tako smo se prosto podali do večnamenske dvorane, ki je obenem tudi vojaška kapela. Polkovnik Alessio nas je še posebej pozdravil in bil nadvse prijazen (kakor tudi oficir, ki nas je vso pot spremljal). Ob tej priliki nas je s kratkimi besedami pozdravila prof. Francesca Meneghetti, ki je tudi ena izmed oseb, ki si prizadevajo, da bi – v spomin in opomin – težki dogodki ne bili pozabljeni. Predstavila je prenovljeno izdajo svoje knjige, v kateri opisuje tako medvojne kot povojne razmere v Monigo; uvodne besede v njej je napisal Ivo Jevnikar. 

Kratek govor je imela dr. Helena Jaklitsch in nam osvežila spomine, predvsem na življenje povojnih beguncev. To je bilo predmet njene doktorske disertacije, ki je, obogatena z dodatnimi podatki, izšla v knjigi Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945-1949.

Bolj v duhu kot resnici smo podoživljali življenje naših staršev in prednikov, saj prostor ne spominja na takratne težke razmere; je zgledno urejen in bi se verjetno na njem tudi nekdanji taboriščnik težko znašel.

V mislih nanje smo se vrnili  v avtobuse in odpeljali do zadnje postaje, v Zemono.

GB

.

Please follow and like us: