Učenci in učitelji slovenskih šol smo se zbrali v Slovenski hiši, na lepo pomladansko soboto, 22. septembra, ob pol desetih zjutraj, da bi skupaj praznovali Slomškovo proslavo.
Dan smo pričeli s sveto mašo, ki jo je daroval g. Robert Brest ob somaševanju g. Tonija Burja. Med mašo smo molili za pokojne učiteljice in učitelje slovenskih šol. Pel je zbor otrok Baragove šole, pod vodstvom ge. Lucijane Servin Čeč.
Med pridigo nas je g. Robert s preprostimi besedami in z lepimi mislimi spodbudil, naj vztrajamo pri govorjenju materinega jezika, ter naj pridno molimo in oblikujemo svoje talente in dobre vrednote, ki nam bodo vedno v pomoč.
Po obhajilu smo vsi skupaj zapeli pesem »Jezus moj ljubim te« in jo navdušeno spremljali z gibi. Nato je duhovnik povabil vse otroke naprej, da so pred Slomškovo relikvijo molili za vse učitelje in vzgojitelje.
Po maši je bil kratek odmor, da smo malo pomalicali, potem smo se pa pomaknili v dvorano škofa Rožmana, kjer nas je lepo pozdravil šolski referent g. Marcelo Brula.
Ugasnile so se luči in v dvorani je zavladala tišina. Slomškova šola nam je uprizorila igro Frana Milčinskega »Krpan mlajši«.
Dogajanje se godi najprej v slovenskih gozdovih potem pa na dvoru dunajskega Cesarja. Martinče, vnuk slavnega Martina Krpana, je po dedu podedoval moč in tudi šverc s soljo. Župan Hlača je ljubosumen na Martinčeta, ker je Jerica zaljubljena v njega, zato hoče prevarati Krpana, pa mu ne uspe. Martinče se razjezi nad Županom, da kihne tako močno, da ponese Župana prav na dunajski dvor.
Na dunajskem dvoru so imeli prav takrat težave s silnim Kosobrinom. Ta je izzival v boj vse možje, ki bi se upali proti njemu, šlo se je za roko princese Mare.
Cesar je zato iskal junaka, ki naj bi premagal Kosobrina. Izvedel je za Krpana in poslal kočijo ponj. Dvoboja končno ni bilo treba, ker silni Kosobrin ni bil drugi kot Marin zaljubljenec, vojvoda Juro, ki se je napravil v Kosobrina, da bi se maščeval nad cesarjem, ker ga je vrgel v ječo. Vse se je potem razjasnilo in uredilo v miru, brez nasilja.
Zastor je padel in sledilo je ploskanje.
Priznati moramo, da so se otroci pridno naučili svoje vloge. Nastopili so pogumno in odločno, prepričljive vloge so navdušile gledalce.
Zahvalimo se Slomškovi šoli za tako lepo igro, predvsem pa režiserju Marcelu Bruli in pomočnicama.
Lepo sceno je napravila ga. Andrea Quadri Brula s pomočniki. Za odlične kostume sta poskrbeli ga. Marjana Modic Cestnik in ga. Monika Vitrih Koželnik.
Veliko truda je bilo videti na odru in tudi ljubezen do slovenskega jezika. Naj nam bodo besede škofa Antona Martina Slomška: »Materin jezik je najdražja dota, ki smo jo dobili od svojih prednikov. Dolžni smo jo skrbno ohraniti in svojim potomcem zapustiti«, v spodbudo, da bomo vsak dan bolj ljubili in gojili slovensko besedo!
Jegličeva šola
foto: Janko Koželnik
