V okviru 12. buenosaireškega mednarodnega festivala poezije se je predstavila, med pesniki vseh koncev Argentine in sveta, tudi Anja Golob. Rojena na slovenskem Koroškem (ne avstrijskem), je tokrat prvič gostovala v Južni Ameriki.
Ena izmed najbolj priznanih pesnikov zadnjih časov v Sloveniji, je Anja tudi gledališki kritik in dramaturginja. Študirala je filozofijo in primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. Ljubiteljsko se ukvarja tudi s fotografijo in redno gostuje v tujini.
Anjin CV je bogat in obsežen:
Samozaposlena na področju kulture, je med drugim pisala gledališke kritike za časnik Večer in izdala tri samostojne pesniške zbirke: “V roki” (2010), “Vesa v zgibi” (2013) in ”Didaskalije k dihanju” (2016). Za drugo je leta 2014 prejela Jenkovo nagrado, sicer je iz protesta nad »privatizacijo« stanovskih nagrad zavrnila njen denarni del. Tudi za tretjo, leta 2016, je bila nagrajena z Jenkovo nagrado. 2015 je v nemškem prevodu na Dunaju izšla zbirka ”ab und zu neigungen” (založba hochroth), ki vsebuje trinajst pesmi iz ”Vese v zgibi”.
Rok Fink
Na večer 16. junija se je predstavila na Festivalu, žal pol ure pred določenim urnikom, kar je v teh krajih povsem nenavadno – človek celo pričakuje zamudo – in tako je prikrajšan obiskovalec, ki lahko zamudi. Na srečo sem prišel točno pred njeno predstavitvijo. Brala je v slovenskem originalu njene »Interferenca / I. voda vojna«, »Srce, ki ljubi, ljubi« in »Mreža nad manežo«, ki jo je v odličnem prevodu v kastiljščino Barbare Pregelj potem tudi recitirala gospa Mirta (žal nisem mogel poizvedeti priimka).
Prisotna je bila torej slovenska pesem na tem letošnjem srečanju, prisotna pesnica, in udeležila se je dogodka tudi gospa veleposlanica Jadranka Šturm-Kocjan.
