Dragi France!
Imel sem privilegiji sodelovati s teboj v odborih na Pristavi in v Hanželičevem počitniškem domu, ali »koloniji«, kakor si rad povzel. Bil si idealist s ščepcem pragmatizma v korist teh idealov. Imel si poseben dar, da si pogladil spore med ostalimi odborniki. Če je bilo potrebno si vsakega posebej obiskal in nagovoru k zbližanju. Jasno ti je bilo, da edinole s skupnimi močmi lahko dosežemo zastavljene cilje. Za časa, ko se je dom na Pristavi povečeval na tvojo pobudo, si prepričeval, navduševal in potem tudi organiziral prostovoljne delovne moči. Tako kot mnogi drugi si tudi ti žrtvoval čas in svoje delo za skupno dobro.
Z istimi načeli si dolga leta predsedoval odboru počitniškega doma v Cordobskih hribih. Da je vsako leto tam šolska kolonija je v glavnem tvoja zasluga. Brez tvoje značilne dalekovidnosti bi počitniški dom že zdavnaj propadel. Spomnim se, kako si me leta ´90 skoraj vsako nedeljo po maši na Pristavi nagovarjal glede krize, ki jo je prestajal počitniški dom. Poleti si me povabil, da sva se skupaj peljala v Dolores na ogled. Nekoč sem ti priznal, da sem privolil na to prvo pot bolj iz obzira do tebe in tvoje vztrajnosti kot iz lastnega zanimanja. Takrat je vzklilo prijateljstvo, ki se je vsako naslednjo pot samo še krepilo. Ni moglo biti drugače. Bil si izvrsten pripovedovalec tvojih ali tujih doživetji. V skoraj vsaki posebni situaciji si našel primerno besedo. Ravno tako si bil izreden poslušalec. Imel si nekaj več življenjske kilometrine, kar je v pogovoru neštetokrat pomagalo rešiti moje osebne tegobe. Na stotine ur za volanom v najbolj različnih okoliščinah, utrujenost, zaupanje, pogovori, skrbi, radosti, življenjske izkušnje in nenazadnje želja priti srečno domov so kalile jekleno prijateljstvo. Takšno, da je nekoč Lojzka omenila, da zgledava bolj brata kot prijatelja.
Poleg tvoje dobrodušnosti, da si vsakomur z veseljem skušal predati tvoje znanje in izkušnje, mi je vzbujalo pozornost to, da nisi nikoli dvignil glasu. Z nasmehom in prijazno besedo si omehčal zapahe še tako težkih vrat. Tako nastopajo ljudje, ki imajo čisto vest in se zavedajo, da ravnajo po resnici.
Poznala sva skoraj vse kavarne na bencinskih postajah od Morona do Doloresa, a zadnje leto pred mojim odhodom v Slovenijo sva se srečevala v kavarni Bonafide v Plaza Oeste. Tam sem ti povedal, da nameravam zaključiti službo na koloniji in se preseliti v našo domovino. Kakor je bilo pričakovati si se plemenito odzval, me spodbujal in svetoval glede tega koraka, ki je dejansko tebi, kot »alma mater« počitniškega doma, povzročalo preglavice.
Kmalu po mojem prihodu v Slovenijo sva govorila po telefonu in si ob koncu pogovora povedal, da si bil tiste dni v kavarni Bonafide. Ko se je približala natakarica te je vprašala, če ti postreže ali počaka name. Zanjo sva bila že stara znanca. Rekel si ji, naj prinese kar dve kavi.
France: hvala za tvoje prijateljstvo! Odpravil si se na poslednje potovanje. Prosim, kar naroči dve kavi, tokrat bom prišel pravočasno.
Tomaž Rant
