Zbrali smo se okoli oltarne mize, da bi obhajali evharistijo in se ob njej spominjali osem desetletij od begunstva in izseljenstva, ki so ga prehodili naši starši, stari starši in prastari starši, ko so bili prisiljeni zapustiti domovino in se odpraviti v neznano. Prav tukaj, kjer smo danes zbrani, so bili sprejeti prvi Slovenci, ki so se izselili, da bi rešili svoja življenja in ohranili svojo vero tik po koncu druge svetovne vojne. Ti izgnanci, zdaj že zelo stari, so globoko ganjeni, ko se spominjajo ulice: Víctor Martínez, 50.
Mnogi med njimi so krstili svoje otroke ob krstnem kamnu pri vhodu v to cerkev, med njimi moja starša, ki sta pripeljala svojega prvorojenca h krstu in je zdaj tisti, ki vas nagovarja. Z njimi in z vami delimo globoko hvaležnost župniku in župnijski skupnosti, ki sta na tem kraju našim prednikom gostoljubno nudila bratsko in občestveno zatočišče. Pravzaprav so bili prostori ob tej cerkvi tudi prostori za prva družabna in kulturna srečanja, kjer so se stkale vezi za gradnjo slovenske skupnosti v Argentini na trdnih temeljih vere in kulture. Zaslužijo si vse naše priznanje in hvaležnost, saj so v boleči izkušnji izgube domovine ohranili vero.
Ta spominski pogled nazaj v našo nedavno preteklost ni namenjen gojenju hrepenenja po starih časih, temveč preprost pogled nazaj, da bi se zahvalili previdnostnemu Bogu, ki nas je s svojo očetovsko roko vodil po boleči poti izgnanstva v to novo domovino, katera nam je odprla roke in omogočila našim družinam, da so se ukoreninile v tej zemlji in tej kulturi; tudi tukaj jih je cerkvena skupnost sprejela in jih vključila v svoje naročje. Tako argentinska domovina kot Cerkev sta nas obogatili do mere, da lahko danes delimo svojo istovetnost kot slovenski Argentinci, tako z argentinskim kot s slovenskim ljudstvom, ter prispevamo svojo novo in edinstveno istovetnost kot verniki in kot državljani.
Za tiste prve generacije, ki so bile pred nami, sta bila vera in spomin največje in najgloblje darilo za prečkanje mučne meje v neznano. Vera in zaupanje v osebnega Boga, bližnjega in presežnega; Boga, ki nežno objema in trdno podpira pot svojih otrok. Bog, ki v Jezusu izroči svojo besedo in da svoje življenje, je isti Bog, ki nas danes kliče in nam govori, naj ostanemo zvesti dragoceni in neizpodbitni dediščini, ki smo jo prejeli.
Obrnimo se torej k Besedi, ki smo jo oznanili in ki danes, tako kot včeraj, daje smisel in smer našemu življenju. Besedilo iz Knjige Modrosti (9,13–18) nas spominja na temeljno resnico: ne moremo se rešiti sami; modrosti ne dosežemo s človeškimi prizadevanji. Zato Salomon prosi Boga za modrost, da bi pravično vodil Božje ljudstvo. Da bi našli smisel v svojem zemeljskem romanju in ga vodili v pravo smer, tudi mi potrebujemo »da nam Bog z nebes pošlje svojega Svetega Duha«.
Evangelij (prim. Lk 14,25–33) nam predstavlja Božjo modrost, razodeto v Jezusu, tako v njegovih besedah kot v njegovem lastnem življenju. Po besedah, ki smo jih pravkar slišali, vpliv Jezusove navzočnosti privablja množice, ki mu sledijo. Nanje naslovi bistveni nauk o modrosti življenja, ki se konča z odločno zahtevo: »Tako torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Torej, gre za vse. Nobena posest, pa naj gre za stvari, kaj šele za ljudi, ne more graditi moči in nakazovati varnosti, da si človek lahko resnično modrost za odrešenje pridobi le z lastnim trudom.
Zato so se naši predhodniki v odločitvi med izgubo vere in opustitvijo varnosti bivanja v lastni zemlji odločili ohraniti svojo vero in se poglobiti v njene temelje. Živi spomin na Božjo ljubezen jim je tako zagotovil tudi sposobnost ohranjanja življenja in iskanja pravega smisla ter prave smeri v njem. Ni presenetljivo, da so prvi Slovenci povojnega priseljevanja iskali prostor za svoja srečanja in se tako po isti smeri množili na različnih krajih po državi, vedno skupaj s svetim prostorom za ustvarjalno ohranjanje spomina na svojo vero. In to so storili s poudarkom na družini in skupnosti, odprti družbi, kot nepogrešljivem ključu za gradnjo bolj človeške in bolj krščanske prihodnosti.
Zato želimo danes, globoko hvaležni Bogu za dar vere, ki ima čudovito moč, da združuje in usklajuje najboljše, kar prejemamo iz naše dvojne kulturne dediščine. Obnovimo našo zavezo, da jo posredujemo mlajšim generacijam in prosimo da bi vsi ohranili milost postati boljši ljudje. In sedaj, z Marijo, Kraljico naše domovine, prinesimo k oltarni mizi svoje veselje in trud, skupaj z veseljem in trudom naših staršev, starih staršev in prastarih staršev, da bi nas ona skupaj s svojim Sinom pospremila do večnega objema božje ljubezni. Amen.
