Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga besedo “dvoličnost” kot dejstvo, da se kdo kaže drugačnega kot je. Dvoličnost je torej v tesni zvezi s hinavščino in lažjo.

Zadnje čase tudi slovenski vodilni politiki pogosto kažejo dvoličnost. Radi pometajo pred tujim pragom, pred svojim pa ne. “Para muestra basta un botón” (za vzorec je dovolj en gumb), pravi španski pregovor:

Predsednica republike, Nataša Pirc Musar je med nagovorom v Evropskem parlamentu obsodila izraelske napade v Gazi: “Dajmo si naliti čistega vina – v Gazi gledamo genocid. Gledamo ga in smo tiho”.

Kdaj ste pa – gospa predsednica – obsodili slovenski genocid, ko so komunisti po končani vojni izvensodno mučili in pobili 12.000 slovenskih domobrancev?

Predsednik slovenske vlade Robert Golob je ob 30-letnici genocida v Srebrenici (kjer je bilo pobitih čez 8300 ljudi) objavil na socialnih omrežjih: “To je bil eden najhujših zločinov na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. Nikoli bolj kot danes se moramo zavezati k ohranjanju miru in preprečevanju nasilja ter obsodbi zanikanja genocida”.

Res je, gospod predsednik vlade, ampak vi še vedno zanikujete komunistični genocid v Sloveniji, ukinili ste celo Dan spomina na žrtve komunizma.

A ni to prava dvoličnost?

Primerov dvoličnosti naših politikov bi lahko naštevali še in še, a pustimo, naj nam o dvoličnosti govorijo pregovori:

Ne boj se šestglave pošasti, marveč človeka z dvema jezikoma. (perzijski pregovor)

Varovati se moraš tihe vode, tihega psa in tihega sovražnika. (judovski pregovor)

Pretiravate z dvoličnostjo človeka: večina razmišlja premalo, da bi si privoščila razkošje dvojnega razmišljanja. (Marguerite Yourcenar, francoska pisateljica in zgodovinarka)