Slovenija je praznovala dan državnosti in 28. obletnico osamosvojitve. Da bi primerno proslavilo obletnico, se je množično občinstvo zbralo v petek, 28. junija 2019, v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž na poletnih Srečanjih pod lipami. Večer, ki se je pričel z Zdravljico, sta organizirala kulturni center in Krožek Anton Gregorčič v sodelovanju s Svetovnim slovenskim kongresom – Konferenco za Italijo in Knjižnico Dušana Černeta. Martina Valentinčič, ki je večer povezovala, je pozdravila predsednika argentinske krovne organizacije Zedinjena Slovenija Jureta Komarja in njegovo sodelavko Marjano Poznič, dekana Marijana Markežiča, ki je v cerkvi sv. Ivana v Gorici daroval sv. mašo za domovino, deželnega svetnika Igorja Gabrovca in števerjansko županjo Franco Padovan. Uvodoma sta spregovorila tudi predsednik Konference za Italijo pri Svetovnem slovenskem kongresu Karlo Bresciani in predsednik Svetovnega slovenskega kongresa Boris Pleskovič. Bresciani je izrazil upanje, da bo večer potekal v duhu širše Slovenije, ki jo sestavljata tudi zamejstvo in zdomstvo. Rekel je, da se z dnevom državnosti spominjamo konca dobe, med katero je bila Slovenija sestavni del širšega telesa, balkanske realnosti, ki je bila zaradi svoje kulture, zemljepisne lege, družbenopolitične ureditve popolnoma oddaljena od Evrope.
Pleskovič je spomnil, da se je prirejanje praznika samostojnosti pričelo na domačiji Marijana Terpina, proslava se uspešno nadaljuje tudi v Kulturnem centru Lojze Bratuž, kjer se sam počuti kot doma. Prepričan je, da je včasih v zamejstvu in po svetu več domoljubja kot v matični domovini: “To, da smo Slovenci dobili lastno državo, ni majhna reč, če se primerjamo z večjimi nacijami. Katalonci, Kurdi, Palestinci, Baski, Škoti se borijo že desetletja, da bi dobili svojo samostojno državo, mi pa smo le dva milijona doma in pol milijona po svetu, in smo uspeli zato, ker smo se vsi za to zavzeli”. Pleskovič je nato prepustil oder argentinskim maturantom, ki so večer obogatili ter s svojimi recitacijami, petjem in plesom predstavili svoje življenje in delovanje v Argentini – “Prišli smo iz daljne Argentine v domovino svojih dedov in pradedov. Oni so se od tebe ločili, a so lepe spomine nate ohranili in ustvarili košček Slovenije v tujini …, niso obupali in so ostali zvesti narodu, zvesti domovini, zvesti Bogu”. Nastop je vseboval tipične argentinske plese s primesmi slovenskih melodij.
Večer se je nadaljeval s pogovorom med časnikarko Eriko Jazbar in slovenskim zgodovinarjem in novinarjem Jožetom Možino. Moderatorka je o gostu, ki je bil že večkrat v kulturnem centru, povedala, da je to “človek, ki diha kri Slovenije, živi in dela v Ljubljani, s srcem je na Vipavskem. Ima odnos do našega prostora, do zamejstva”. Možina je priznal, da svoj odnos do slovenstva gojil že od nekdaj: “Veliko mojih prednikov je s posebno prizadevnostjo gradilo slovenstvo in ostajalo zvesto Sloveniji, čeprav je živelo pod Jugoslavijo ali izven njenih meja, v Italiji. Slovenstvo se je gradilo v pristnem odnosu do literature – na tak način, z razpoznavno vlogo svojega jezika, se človek čuti Slovenca”.
“Velika moč zamejstva in izseljenstva je ta konservativni in katoliški del slovenske nacije, ki ga za samostojno slovensko državo ni bilo treba prepričevati”. Pri katoličanih je za Možino doma tudi pojem ‘treh Slovenij’, kjer ne gre za teritorialno domovino, pač pa za duhovno domovino – na ta način je Slovenija ogromna. Po svetu so Slovenci po rodu, kulturi in izročilu, krčevito se oklepajo slovenskega jezika in slovenske kulture, povezuje pa jih tudi katoliška vera. Kljub določenemu antikatolicizmu v matični državi Možina ne postavlja sedanjih katoličanov v vlogo žrtev. Pravi, da zgodovinsko se je prav na krščanstvu utemeljila slovenska nacija, preko krščanstva smo stopili v evropski civilizacijski krog, v zahodno Evropo in duhovniki so bili vedno ključni intelektualci, ki so držali pokonci slovensko identiteto. Povedal je tudi, da “katoliško prebivalstvo je bilo med vojno in po njej poteptano, izkoreninjeno, delno celo pobito, prestrašeno, izseljeno. Ta stvar je bila okoli leta 1990 nekoliko zanikana, zadnja leta pa se jermen spet stiska, kar pa je v veliki meri odvisno od katoličanov samih”.
Na koncu pa je optimistično pritrdil: “Slovenci smo uspešna nacija, saj je malo narodov na svetu, ki bi do svoje države prišlo na tako čist način. 23. decembra 1990 smo imeli plebiscit, na katerega je šlo 88,5 % ljudi, od teh jih je 95 % glasovalo za samostojno in neodvisno državo. In pol leta zatem nam je uspelo se rešiti iz primeža komunistične Jugoslavije, ki se je razglašala, da ima tretjo najmočnejšo armado v Evropi”.
Katja Ferletič, Novi glas (odlomki)
foto: Zvone Podvinski
.
.
