Po zaključku obeležitve dneva slovenske državnosti in slovesnem odhodu zastav se je svečano vzdušje v dvorani Škofa Rožmana kar hitro spremenilo. Sceno so prevzeli mladi petošolci Slovenskega srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka, ki se čez slabih 10 dni odpravljajo v Slovenijo.
Na oder je prvi stopil Luka in žvižgal, zatopljen v melodijo. Kmalu so se mu pridružili ostali sošolci in začela je njihova predstava. V Cankarjevih besedah so nam najprvo opisali lepote Slovenije – dežele, ki jo sami ljubijo od vedno: to je kraj, na katerega je Bog stresel vse mogoče lepote in ga blagoslovil z besedami “Tod bodo živeli veseli ljudje!”.
V poteku programa so se spomnili svojih otroških let v slovenski družbi in nam v spomin nanje zapeli Kekčevo pesem. Srednješolska leta so nam opisali s Kuntnerjevo poezijo “Jaz te imenujem mati”; dvojno pripadnost dvem domovinam v plesu, ki združuje slovensko kolo in argentinski “Carnavalito”; ljubezen do Boga pa v pesmi “Pričeval ljubezen bom”.
Višek njihovega programa pa je bila nedvomno pesnitev, ki je bila spisana prav posebej zanje: poezija Martina Sušnika, ki jim je v mesecih vaj počasi a močno prirasla k srcu in so jo znali povedati glasno, prepričano, z veseljem. Moč in ritem ji je dodajala še spremljava glasbe. Postala je njihova osebna izkaznica!
Kot skoraj ne more biti drugače so svojo predstavitev zaključili s pesmijo. Izbrali so Marjana Buniča “Slovenija, zavetje mojih sanj”, pesem Sloveniji ob 25-letnici. Dve kitari, ukelele in perujski “cajón”, ter že klasična “zastava”, ki so jo mladi sami ustvarili in izdelali za potovanje, so skupaj z vsemi 27 mladimi glasovi postavili lep okvir zaključku tega kulturnega programa, s katerim se bo skupina predstavila v Sloveniji.
Sledil je pozdrav ravnatelja tečaja Štefana Godca, ki je mladim med drugim povedal tako: “Potovanje je za vas enkratna priložnost, da se soočite s tem, kar ste. Prav posebno za tiste, ki boste prvič v Sloveniji in, zakaj pa ne, tudi za tiste, ki ste že kdaj tam bili. Ne potujete na katerikoli cilj. Lahko bi se reklo, da romate na kraj, iz katerega izhajajo vaši stari starši. Če boste znali prisluhniti, boste mogoče tudi v sebi začutili klic pripadnosti. Mogoče boste tudi doživeli občutek, da ste tam, v Sloveniji, pa čeprav tako daleč, doma. Mogoče boste dosegli, da ne le razumete, temveč, in predvsem, čutite, kaj je biti Slovenec.” Mladi so ga pozorno poslušali, kot verjetno malokrat v učilnici!
V imenu staršev jim je izrekla poslovilne besede Pavla Petek Zupanc: “Pričakovan čas je že tu! Uživali boste skupno potovanje! A to ni navadno potovanje. Obiskali boste prelepo Slovenijo, ljubo domovino starih staršev. Občudujte, uživajte, z odprtim srcem, delajte dobro. Srečni in veseli bodite; družbi v pozornost in pomoč!”.
Sledile so zahvale, ki jih je v imenu petošolcev in njihovih družin izrekla napovedovalka: za pripravo Almanaha pod imenom “Argentina v naravi in kulturi”, ki ga bodo ponesli v Slovenijo, prof. Marti Petelin in vsem sodelavcem; Martinu Sušniku za izvirno pesnitev; Maruči Zurc in Marjani Fantini za pripravo programa; Andrejki Selan Vombergar za pomoč pri pevskih vajah ter Alešu Šucu, ki je osvetlil oder in dvorano.
Končno pa še zahvala vsem trem spremljevalcem, ki so sebi in svojim družinam vzeli čas, da bodo skupaj z mladimi potovali v Slovenijo, jih vodili in varovali: Mirjam Mehle Javoršek, Andrejka Selan Vombergar in Niko Puntar.
Za zaključek spet pesem, bučno ploskanje in praznovanje mladih na odru. Kot je zanje značilno: skupina v velikem, močnem objemu!
Njihovo veselje je nalezlo vse obiskovalce, ki so večer podaljšali tja do polnoči, ob bogati domači postrežbi družin petošolcev.
Srečno pot, RAST XLVII!
Vaše družine
foto: Barbara Kržišnik
