– Pozdravljeni, gospa Vesna! Številni bralci Svobodne Slovenije vas gotovo že poznajo, saj ste že več kot leto in pol državna sekretarka na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu. A ker ste prvič gostja našega tednika vas prosim, da se našim bralcem kar sama predstavite.

Doma sem iz Prvačine, vasi v spodnji Vipavski dolini. Na svoj domači kraj, njegovo izročilo in tradicije ter seveda ljudi sem zelo navezana. Hkrati pa zelo radovedna in željna spoznavanja drugačnih okolij in novih ljudi. Verjetno me je ravno ta osebnostna lastnost vodila v novinarstvo, ki je bilo moj poklic, pa tudi način življenja, od leta 2000 do lani, ko sem prišla na Urad. Študirala sem tudi književnost in imam zelo rada literaturo, gledališče, film. Veliko svojega prostega časa posvečam raziskovanju zgodb aleksandrink, žensk in deklet, ki so se, tudi iz mojih krajev, selile na začasno delo v Egipt. Delo na Uradu me navdušuje in napolnjuje z energijo in sem zelo vesela, da imam priložnost tako tesno sodelovati s Slovenci v zamejstvu in po svetu. 

– Pred kratkim ste zaključili vaš prvi obisk v Argentini, v teh dneh ste prevozili in preleteli nekaj tisoč kilometrov ter obiskali različne skupnosti Slovencev. Kakšna je vaša bilanca ob zaključku? 

Skušala sem celo sešteti število kilometrov, ampak sem ugotovila, da je to zame prezahtevna matematična operacija. Res se jih je nabralo veliko. Poleg Buenos Airesa smo obiskali še Rosario, Parana, Cordobo in Bariloche. Pred tem smo se ustavili še pri rojakih v Sao Paolu v Braziliji. Imeli smo več kot 30 sestankov in obiskov na sedežih društev in v slovenskih domovih, na ustanovah, v podjetjih. Ob tem pa še številna kratka srečanja in oglede. Skušali smo kar najbolje izkoristiti svoj čas tu in mislim, da nam je uspelo spoznati različne plati slovenske skupnosti v Argentini. Vsak, ki iz domovine obišče to skupnost seveda odide, poln ganjenosti in hvaležnosti. Poleg čustev pa je pomemben tudi racionalni, pragmatični vidik in tudi v tem pogledu sem Argentino zapustila zelo optimistična. Raven organiziranosti društev, motivacije članov, razvejanosti in pestrosti dejavnosti nas lahko navdaja z upanjem, da bo skupnost še dolgo živa in dejavna. 

– Kaj pa osebna srečanja s slovenskimi rojaki? Zdi se, da so trenutki, posvečeni posameznikom, zelo pomembni za utrjevanje narodne zavesti pri njih…

Res je. Pa tudi za pristen vtis o realni vsakdanjosti življenja skupnosti. Navdušili so me dolgoletni prostovoljci v društvih – učiteljice in učitelji, mentorji, funkcionarji v društvenih odborih. To, da je v tem hitrem in norem 21. stoletju človek skupnosti še pripravljen posvetiti čas in energijo, ki ju mora odtrgati od svojega počitka in od svojega družinskega življenja, je res velika stvar, vredna vsega spoštovanja. Zelo sem bila vesela pogovora z mladimi, njihove energije, ambicioznosti, predanosti, pa ne samo slovenstvu, ampak tistim pozitivnim vrednotam, izjemno prijetna so bila srečanja s podjetniki in gospodarstveniki. Na poseben način se me je dotaknila zgodba Slovencev v Entre Riosu, ki so izgubili stik s svojimi koreninami in ga zdaj ponovno odkrivajo. Ta skupnost je povsem drugačna od tiste v argentinskem glavnem mestu, ampak nam na poseben način pripoveduje o tem, kako globoko zakoreninjena in močna je narodnostna identiteta in kako lahko preživi skozi generacije. Seveda, če ji malo pomagamo. 

– Kaj vas je v tem obisku v Argentini najbolj navdušilo?

Od vsega zgoraj naštetega je nemogoče izbrati zmagovalca. Ampak rekla bi, da ravno pristnost medčloveških vezi, lastnost, ki krasi vsa društva Slovencev v Argentini. In izjemna skrb, ki jo Slovenci namenjajo svojim domovom in društvenim prostorom. Ta ljubezen, zaradi katere imaš ob vstopu v stavbo res občutek, da si prišel v urejen, topel, ljubeč dom. 

– Prejšnjemu vprašanju po logiki sledi to: kaj pa vas je najmanj navdušilo? Ali malo lepše povedano: na katerem področju ste zaznali, da nas čevelj najbolj žuli?

Mislim, da si skrbi kar delimo. In da so skrbi podobne v vseh skupnostih Slovencev po svetu. Skupaj bo treba iskati nove pristope k poučevanju slovenskega jezika, predvsem zato, ker vse več otrok v izobraževalni sistem prihaja s šibkim znanjem jezika od doma. Kako ohraniti sploh za Argentino značilno visoko raven poučevanja slovenščine, hkrati pa ne zapirati vrat tistim, ki potrebujejo nekoliko več pozornosti in pomoči, je pomemben izziv, o katerem smo se tudi ob mojem obisku veliko pogovarjali. Kot rečeno – izzivi so podobni povsod, ampak če jih bo komu uspelo premagati, bo uspelo Slovencem v Argentini, ki imajo res trden in dobro premišljen sistem. Na splošno je seveda izziv tudi vključevanje mladih v društvene dejavnosti in ohranjanje stika med mladimi in domovino, predvsem stika s sodobno slovensko kulturo, znanostjo, umetnostjo. Dilema je precej povezana s poučevanjem jezika – pomembno je torej, da mladi dobijo sporočilo o tem, da je slovenščina sodoben, dinamičen jezik, v katerem se lahko pogovarjajo in razmišljajo o stvareh, ki jih zanimajo, in ne nek okostenel in zastarel ostanek sveta njihovih babic. 

– Doma ste iz Prvačine in kot Primorka gotovo doživljate problematiko narodne zavesti in dvojne identitete na poseben način – v tem smo si verjetno v marsičem podobni. Katere vzporednice najdete med vašo in našo realnostjo?

Kot mnogi Primorci in Slovenci, tudi izseljenci v Argentino, je moja babica imela štiri različne potne liste, ne da bi se kadarkoli premaknila iz svoje rojstne vasi. Mislim, da je ljudem, ki nimajo izkušnje obmejnih prostorov ali izseljenske izkušnje, to vmesnost včasih težko razumeti. To stanje, ko človek pripada več skupnostim in črpa iz tega posebno kulturno bogastvo, a se lahko hkrati znajde v situaciji, ko ni ne eno ne drugo. Ko torej zaradi kompleksnosti svoje identitete nenadoma dobi občutek, da ne sodi k nikomur in nikamor. Mislim, da moramo kot družba in kot mednarodna skupnost poskrbeti, da se našim mladim ne bo potrebno spopadati s takimi občutki, ki so zelo boleči. Temveč, da bodo, nasprotno imeli priložnost izkoristiti potencial in širino, ki jo posamezniku taka sestavljena identiteta vsekakor daje. Tako v zamejstvu kot po svetu so vprašanja podobna: kakšno naj bo razmerje med narodnostnim jezikom in kulturo ter  jezikom in večine, ali lahko k športnim in kulturnim dejavnostim prihajajo otroci, ki ne govorijo jezika, kako podpirati starše, ki so v mešanih zakonih – torej kje je prava mera odprtosti, ki skupnost ohranja živo, hkrati pa ne ogroža njene samobitnosti. To so vprašanja, ki nimajo preprostega odgovora, vsekakor pa iskren dialog in izmenjava dobrih praks zelo pomagata. 

– Kateri so vaši izzivi ali načrti v prihodnje? Kako bo ta obisk vplival na bodoče skupne projekte?

Urad in jaz osebno smo doslej in bomo tudi v prihodnji naredili vse, kar je v naših močeh, da bo podpora Slovencem v Argentini, ne le finančna, temveč tudi moralna in vsakršna, kar se le da velika. So pa obiski bistvenega pomena, saj je spoznati ljudi, videti dejavnosti in prostore v živo nekaj popolnoma drugega kot brati projekte na papirju. Lahko rečem, da je po tem kratkem obisku moje razumevanje Slovencev v Argentini nekoliko globlje in širše in upam, da bom lahko s tem novo pridobljenim znanjem tudi bolje opravljala svoje delo. Glavni konkretni nalogi, ki smo si ju zadali, pa sta dve: poiskati način, kako še okrepiti strokovno pomoč iz Slovenije za učiteljice in učitelje v Argentini in dodatno odpreti možnost za mlade ljudi, od vrtca do fakultete, da se povezujejo s Slovenijo in tudi prihajajo v domovino svojih prednikov. 

– V zadnjih dveh desetletjih se povezava naše skupnosti z Uradom stopnjuje in skupno delo bolje poteka. Kaj lahko še iz obeh strani naredimo, da bo to sodelovanje v bodoče še bolj uspešno?  

Ta napredek nas na Uradu zelo veseli in s sodelovanjem s krovno zvezo, društvi, organizacijami in posamezniki v Argentini smo zelo zadovoljni. Sodobna digitalna komunikacija, v katero nas je nekako prisilila pandemija koronavirusne bolezni, nam ponuja veliko priložnosti za še bolj živahno komunikacijo. Z rednimi videokonferencami in z udeležbo Slovencev po svetu na sejah Komisije Državnega zbora ta tehnični napredek že s pridom izkoriščamo. Prepričana sem, da ga bomo v prihodnje še uspešneje. 

– Zadnjo besedo vedno prepustimo gostu… kaj bi želeli ob koncu povedati našim bralcem?

Pravkar je bilo martinovo. Grozdni sok v sodih dozori in se spremeni v nekaj še bolj posebnega in žlahtnega. Ko ohranjamo tradicije in izročilo naših prednikov, se hkrati tudi ne smemo bati sprememb. Če bomo vsaj eno desetino tako trdni in pogumni, hkrati pa odprti in prilagodljivi, kot so bili naši dedki in babice, ki so zmogli pot čez ocean in so si zgradili novo življenje na drugem koncu sveta, nam bo gotovo uspelo previhariti vse viharje. Skupaj.