Kar trikrat zapored v nekaj dneh sva jo mahnila v smer Planinskega polja.

Na vožnji po AC proti Rakeku in Cerknici sem na desni opazil, da je Planinsko polje polno in to je bil razlog, da sem doma najprej malo pogledal v literaturo in zemljevide in stvar je postala zanimiva.
Na zemljevidih sem videl, da je na tem poplavnem polju, ki ga lahko tudi nekajkrat na leto zalije voda in je veliko cca 10 kvadratnih kilometrov, na vzhodnem predelu pravzaprav otok, na katerem je vasica Jakovica s cerkvijo sv. Mihaela. In zanimalo me je, kako se z vrha tega otoka vidi vse pod seboj.
In obisk tega prav posebnega kraškega prelivajočega se jezera je bil prav zastavljen.
Pojdite z nama in lepo bo še vam.    

.

Do izvoza za Logatec se zapeljeva po AC in takoj za industrijsko cono na krožišču zavijeva levo za smer Rakeka.

Malo pred vasico Laze se teren dvigne in ob cesti opazim pomladne šopke teloha. Da bi se peljal mimo, mi še na misel ne pride.

Pomlad nam že trka na vrata …

.

GREH

Sem teloh utrgal,
na sončni livadi,
da bi imel še doma
malo žive pomladi
in list en zelen,
ki je kukal iz snega,
naj bo šopek na mizi
lep, kar se da…
Zdaj venita oba…
…in cvet ni bil cvet,
še malo ne lep,
kot tisti beli cvetovi,
ki tam na bregovih
pozdravljajo sonce
in jutro, večer
in veter, ki boža
mehak žamet bel…
Je usahnil, še preden je sploh vzcvetel!
Zakaj, le zakaj sem ga s sabo vzel…?!

Janez Medvešek 

.

Sva v vasi Laze in namesto čez dvignjeno pot, ki slikovito preči zalito polje, zavijeva desno za Jakovico. Ob cesti je še opozorilo, da je cesta, ki pelje v Planino poplavljena, pa vidim avte, ki se vozijo po njej in vidim, da opozorilni znak že kak dan več ne sodi sem. 

.

Ne zavijem strmo po cesti v Jakovico, ampak jo mahneva kar ob obalni poti.

. 

Kar vidiva na levi, je izjemno lepo in slikovito. Parkirava in jo peš mahneva ob vodi. Predeli, ki so bili nekoč njive, so zanimivo zaobljeni, da se je voda hitreje odtekla v kanale. 

.

Tu cesta zavije v vas, midva pa nadaljujeva naprej po makadamu v smeri vasi Grčarevec.

.

Če bi bilo lepše, bi bilo že kičasto. Česa tako lepega pri nas, čeprav je povsod lepo, ne vidiš vsak dan.   

.

Srebrni lesketajoči se biseri na gladini vode, ki jih je v Planinsko polje nasulo sonce, se leskečejo in polepšajo že tako lep motiv.

.

Čez nekaj dni, ko tam na severu pod vasjo Grčarevec ponikne vsa voda in odteče in se pojavi v izvirih nad Vrhniko, bo tu spet pot.

.

Ob kmetiji, ki je blizu vode, so zložene tiste grde bale, ki pa tu v zrcalu naredijo tako lepo abstraktno sliko.

.

Do konca poti ob zahodni strani jezera greva, ki potem ponikne v vodi in se morda spet nadaljuje na oni strani vode. Tu je pomlad že zastavila na polno.

. 

Vrneva se do avta in del poti ponoviva in pri kmetiji zavijeva ostro desno in se povzpneva v vas. Zgrešim desni odcep v vasi. Peljeva naprej in …

Ej, to je to!!! Sva nad vasjo pri cerkvi sv. Mihaela. Zapeljem do vodnega zbiralnika in razkošje lepote se prične.  

.

Kar sva prej gledala skoraj vodoravno, sedaj vidiva tako, kot to vidijo ptice. Božansko lepo …

.

Še lepše, kot je bilo videti vse to spodaj s ceste.

.

Izjemno lepa igra matere Narave je tu popolna.

.

Z vodo zalite obore, kamor kmetje dajo za kak dan živali, da se malo navadijo na življenje in pašo zunaj, so zalite in delujejo prav zanimivo.

.

Po osončenem bregu nad zalitim poljem iščem lepe motive, ki jih je tu kolikor hočem.

.

Najprej od daleč opazujem kmeta, ki gnoji travnik ali pa njivo, potem pa se mu približam. Beseda da besedo in v nekaj minutah o samem polju izvem toliko, kot v obširnem zapisu na spletu v Vikipediji in še več. Da imajo ob velikih vodah krajani Jakovice probleme priti “na suho”, da lani na jesen sploh ni bilo vode, da je letos v nekaj dneh napolnila ves prostor, da so one njive spodaj namerno narejene tako na lok, da se hitreje odteče voda, da so obe cerkvici izropali mladci, ki so nekje prebrali, da je pod oltarjem skrit zaklad in niso obogateli, le škode so naredili, da jo komajda prešteješ … 

.

Pravzaprav ob prvem potepu sem sploh nisem videl, da je pod cerkvijo sv. Mihaela še ta Marijina kapelica.

.

Lepo, mar ne? In mi sanjamo o tujini, kako je tam lepoooo …Doma pa nočemo videti biserov, ki se nam kotalijo pred nosom. 

Bog ve zakaj ne,  – če ve …?

.

O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj.
Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!«

(Ivan Cankar, Kurent, odlomek)

.

Včeraj je bila ta slika drugačna. Danes je taka in jutri bo spet drugačna. Razstava matere Narave je tu odprta vsak dan in za nas vse. In nič ni vstopnine za vse te lepote. Pa še potni list in čakanje na letališču nam je prihranjeno.

.

Pot še kak dan nazaj, ko sva bila tu, ni peljala nikamor. Danes je vida tudi tam, kjer je še voda. Čez kak dan bo tu le še kaka lužica za okras in pot bo spet kmalu služila svojemu namenu. 

.

In ta igra likov bo izginila do naslednjega zalitja Planinskega polja. Sem bi lahko hodil vsak dan in užival vsakič v drugačnih lepotah. 

.

Vse več je kopnega in modrina se izmenjuje z barvo trave, ki sta jo sneg in voda obarvala po svoje.

.

In od vsega so tu najlepši predeli, ki so ozaljšani z igro sonca. Biseri se lesketajo na gladini in kljub svetlobi, se da vanje gledati in uživati v  migetajoči predstavi s tisočerimi lučkami.

.

Tam na jugu se vidi Planina, ki so jo predniki zgradili dovolj visoko, da jih ne ogroža voda.

Tam zadaj je še tisti tako zanimiv in lep ostanek Malega gradu, katerega lastniki so bili Ravbarji in stolp je dobil ime  Ravbarjev stolp in za njim Planinska jama, iz katere priteka eden od treh izvirov v jezero  z imenom Unica.

.

Ne moreva in ne moreva s tega brega, ki je tako izjemen in se z njega vidi toliko lepega. Sonce je toplo, pretoplo za zimski čas in pod grmovjem na bregu je zvončkov, da jih ne prešteješ. Bele pikice so spodaj na modrini vode in bele pikice so zgoraj na površini trat …

.

Nasvidenje lepo Planinsko polje, videno s te izjemne točke pri cerkvi sv. Mihaela. 

.

Usedeva se v avto in po lepem makadamu nadaljujeva pot v smeri vasice Laze.

.

Le še nekaj metrov je do križišča, kjer sva prej zavila na ta otok, pa se ustavim, da poslikam še ta zanimiv “tabor”, za katerega še nismo našli slovenskega izraza in mu pravimo po sosedovo Speleo camp.

.

Na križišču sva in pot nadaljujeva po nasuti poti, ki pelje dvignjena nad vodo in preči jezero vse do Planine. Vsakih nekaj metrov ustavim. Kako naj se peljem mimo teh lepot …?

.

Jezdec, ki sva si ga prej z vrha ogledovala, ko je kolovratil s konjem malo po suhem in malo po vodi, se sedaj vrača. 

Izmenjava si pozdrav nekaj besed. 

Hja, zanimivo … On sedi na enem konju in gre kar hitro svojo pot. Midva pa sediva v škatli na kolesih, ki ima 100 konjev, pa se komajda premikava po vseh teh lepotah. 

 Hiteti tu, je GREH!

.

Tu je še ena obora, ki sedaj ne koristi nikomur, ko je še zalita, deluje pa lepo v prostoru. 

.

Pred mostom ustavim in si ogledava vrh otoka s cerkvico, s kjer sva pravkar po uživanju v lepotah prišla. 

.

Peljem, ustavim, peljem, ustavim … Vem, to pot bi moral narediti peš. 

.

Ne zavijeva v Planino, ampak pod pokopališko cerkvico zavijeva proti gradu Haasberk, ki mu pravimo tudi Hošperk. 

.

In napreden si ogledava grad, zavijem še k mostu, kjer Unica malo na tesno nadaljuje pot na širno Planinsko polje. 

.

Pri gradu Haasberk – Hošperk sva. Parkirava in izstopiva. Na tabli piše, da je bil to eden najlepših dvorcev pri nas, lastniki so bili znani Windischgrätzi, pa je prišel čuden dan 28. april 1944, ko se je nekemu opranoglavcu, ki se mu ne sme reči partizan, kajti pravi partizani so imeli radi Domovino in so se borili zanjo (tudi moja mama je bila partizanka!), omračil um in na spletu berem, da je bila takrat ob namernem požigu:

”Popolnoma uničena dragocena notranja oprema, arhiv rodbine in družinska grobnica zadnjih lastnikov dvorca rodbine Windischgrätz”. 

Upam, da je ta “junak”, ki je imel možgane na OFf, še mnoga desetletja dobival borčevsko priznavalnino za to “humano dejanje”.

Česa tako “umnega” še Fran Miličinski v hudo čudnih Butalcih ni opisoval.

.

MERE

Za vse
na tem svetu,
 kar je že,
 nastaja,
ali še ni,
obstajajo mere,
 le za človeško neumnost
še nismo,
res škoda –
iznašli nobene!


Janez Medvešek

.

“Grad gori, grof beži, če teče vino pa naj še teče kri …” so takrat v kmečkih uporih kričali ubogi kmetje, ki so si s takimi dejanji reševali rit in ubogo življenje.

.

To – človek, ki mu pamet dela, nekako razume. Da pa je zgorela pri nas stotinja gradov iz gole objestnosti, pa mi težko nekdo opraviči. Moraš imeti pa res oprano pamet do amena, da opravičuješ taka podla dejanja, ki so bila uperjena proti lastnemu narodu in svoji edini Domovini.

.

Ko sva bila tu prvič pred kakimi tremi desetletji, so mladci v enih prostorih nekaj pripravljali za diskoteko, sedaj pa vidim, da je ta spomenik “državnega pomena”, kot piše na tabli, obsojen na totalni propad.

Bravo, NAŠI! Oboji! Oni iz prejšnjega tisočletja in ti, s tega!

.

“Kaj me tako čudno gledaš, osel kosmati, če bentim nad vsem tem v teh naših čudnih kamenodobnih  Butalah ko so bedaki iz gole objestnosti brez najmanjše potrebe uničevali, kar bi danes v veliko lepši Domovini prodajali v turizmu za med!?

Ti, osel, si na boljšem, kot smo mi, ljudje – ovce , ko nam lahko vsakdo, ki zna šteti do tri, opere možgane s kako tumpasto ideologijo!”

.

In odkorakava naprej do štale, ki jo je za ščepec ostalo. Poleg osla sta tu še dve kozi, ki vsaj malo popestrita nekdaj tako zalo lokacijo. 

.

Zavijeva po oznaki za muzej in tu imaš kaj videti. 

Od starih slik lepotca – gradu pred požigom, do voza – parizarja s širokimi kolesi, da se niso vdrla v mehko zemljo, stare kuhinje, ciz za prevoz vsega mogočega, kovinskih in lesenih posod, orodja, glasbenih instrumentov, zdravilnih zelišč, stare skrinje …

.

… do lesenega čolna, ki je tu še kako prav prišel, ko je voda preplavila tudi cesto. 

.

Tem izvirom v okolici gradu tu rečejo Škratovka. So del treh voda, ki prav tako polnijo jezero.

.

In tu pozabiš na našo lepo in grdo zgodovino in predaš se Naravi, ki je še kako lepa in zala tudi brez prevečkrat zmešanega človeka. 

.

V nekoč lepem in razkošnem parku so bila zasajena zanimiva drevesa, ki s starostjo še dobivalo na svoji lepoti. 

V zraku je čutiti tisti prvi vonj po pomladi …

.

VONJ

Nekje je v zraku vonj
vonj,
ki ga imam od vseh jaz najbolj rad,
vonj, ki čakam nanj vse leto,
vonj, ki ni kot drugi vonji,
vonj, ki ni nobenemu enak,
o, vem,
takega ima
edino le
– pomlad.

In vem,
da ni več daleč dan,
ko zjutraj stopil bom na plan
in ga zavonjal bom,
ta vonj vseh vonjav, vonj, ki ga imam
od vseh jaz najbolj rad
in se,
kakor otrok razveselil:
˝ Moj Bog,
pa saj je vendar tu,
danes zjutraj je prišla
– POMLAD ! ˝

Janez Medvešek

.

Zavijeva nazaj na most in v smer Planine, ki je bila nekoč prav bogata vas s še kako mogočnimi hišami, ko se je tu še odvijal promet z morja v notranjost dežele in obratno. 

.

Davno nazaj sem bil tu in poslikal sem množico lepih in bogato okrašenih vrat in potem iz fotografij naredil male akvarele, ki so mi jih potem raznesli ljudje.

Škoda. Nekoč mi je pokojni kolega slikar Polde Mihelič dejal:

 “Janez, tako nerad prodajam slike. Slike so moji otroci in otrok se ne prodaja …!”

.

V centru sva in zavijeva na kavo v prijazen lokal na levi, kjer na steni odkrijem še eno lepo sliko skurjenega gradu Hošperk. 

.

Zapeljeva se proti domu in malo ven iz vasi naredim še posnetek male pokopališke cerkvice, kjer pokopavajo ljudi iz več vasi. In spomnim se, ko mi je danes pravil domačin v Jakovici, da je včasih tako velika voda, da je skoraj nemogoče priti po suhem iz vasi. 

So takrat s čolni naredili pogreb do sem?

.

In ustavim se še ob glavni cesti, stari prometnici, po kateri smo se v kolonah s fički in stoenkami vozarili na morje in nazaj.

S tu se lepo vidi “otoček” in na njem vasica Jakovica s tisto ta lepo cerkvijo in še lepšim razgledom od nje po okolici.

Mrak se spušča na pokrajino, ki tone v modrikasto sivo srebrno temo. 

.

Če se boste kdaj peljali po AC v smer Postojne, poglejte  za odcepom za Logatec in za črpalko na Lomu na desno in če bo Planinsko polje polno vode, ne čakajte dolgo. Obiščite ga. Toliko lepega in zanimivega, kot vidiš tu, ni v vsakem kraju. Že sama voda je magnet, ki potegne, razgled od cerkve sv. Mihaela na vse spodaj je nepozaben, oni bruhajoči izviri pri ostankih gradu Hošperku pa so nekaj tako posebnega.
Lahko zavijete še k izviru Malni, pa tudi do Planinske jame in Ravbarjevega stolpa ni daleč. Vsekakor dovolj lepot za en dan, ki bo tako lep, da ga boste tu še kdaj ponovili. 
Naj vam bo na potepu –  lepo!  

.

Besedilo in fotografije …… Janez Medvešek. 
Fotografiji gradu Hošperk sta preslikani v malem muzeju Škratovka in gostišču v Planini.
Pesmi so vzete z mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano 
Narejeno in dokončano koncem (pre)lepega in toplega Svečana, dan potem, ko sv. Matija led razbija, leta 2019 
janez.medvesek@gmail.com