Pred dnevi je prejšnji glavni urednik Svobodne Slovenije Tone Mizerit imel zanimivo predavanje po spletu, ki ga je organiziralo društvo Slovenski katoliški izobraženci iz Ljubljane. Naslov: Kako Latinska Amerika vidi svojega prvega papeža?
Predavanje je bilo izredno bogato, vendar je med pogovorom padla ugotovitev – čisto izven tematike predavanja, – ki me je iznenadila. Zato ker je nisem še nikoli ne slišal ne bral. Nanaša se na iskanje prostora, kamor bi se po drugi svetovni vojni naselili slovenski begunci.
Kar dobro je poznana skrb, ki so jo posvetili voditelji beguncev potrebi, da poskrbijo za vso množico rojakov, ki je Evropa ni mogla (marala?) sprejeti. Možnosti so bile, seveda, a ne za vse. Nekater države so izbirale, koga bodo sprejele. Predvsem take za delovno silo, mlade in čvrste; ali samske.
Kam pa z družinami, s starejšimi ali z manjšimi otroki? To je bila velika dilema in potreba.
V iskanju rešitve so se obračali na msgr. Janeza Hladnika v Buenos Airesu, naj kaj ukrene pri argentinskih oblasteh. In msgr. Hladnik ni držal križem rok. Zavzel se je in dosegel, da bi se lahko v Argentino izkrcalo deset tisoč in več Slovencev; vseh, ki »imajo pogoje, ki jih določa ustava«, kot je zapisal v svojo knjigo Od Triglava do Andov.
A pred tem je iskal še drugih izhodov v sili. V knjigi piše, da je stopil v stik z raznimi državnimi osebnostmi in veljaki v Čile, Peru in Ekvador, a brez uspeha.
In zdaj pride na vrsto Mizeritova bomba: če bi možnost prihoda slovenskih beguncev v Argentino padla v vodo, je bil plan B – Venezuela!
Marsikaj imam prebranega, pa nikjer še nisem zasledil niti namiga na kaj takega. A dejstvo je, da je Venezuela res sprejela lepo število slovenskih beguncev, ki so uspeli postaviti na noge tamkajšnjo izseljensko skupnost in gojiti slovenske vrednote, kulturo. Da vsa zgodba ni iz trte izvite, naj bi v arhivu društva Zedinjena Slovenija bilo nekaj zapisov, tudi Hladnikovih, o teh namerah.
Jasno je, da so se mi sprožile v možganih vse mogoče elukubracije, teorije, hipoteze o tem, kaj bi bilo, če bi bilo itd. Kar je seveda velik nesmisel, končno tudi traparija, saj ni mogoče izpeljati iz dogodkov, ki se niso zgodili v preteklosti, stanje v sedanjosti, ki bi tudi bila drugačna.
In vendar: hvala Bogu za vse
GB
