ZORKO SIMČIČ

Zorko Simčič, slovenski dramatik, pisatelj in esejist se je rodil v Mariboru 19.novembra 1921.

V Mariboru je končal nižjo klasično gimnazijo, nadaljeval študij na državnem učiteljišču. Učiteljišče je kot begunec med 2. svetovno vojno končal v Ljubljani. Še kot dijak učiteljišča se je vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto. Kot izseljenec je v Buenos Airesu skozi dolga leta poslušal predavanja na raznih inštitutih, posebno celoletnim tečajem antropološke filozofije, ki je predaval prof. Milan Komar.

Delo Zorka Simčiča:

• Prebujenje (roman – 1943)
• Sourednik Zbornika Zimske pomoči (1944)
• Tragedija stoletja (Izbor satir in humoresk – 1944)
• Zadnji akord (drama – 1945)
• Soustanovitelj Slovenske kulturne akcije v Argentini
• Urednik revije Meddobje skozi 20 let
• Človek na obeh straneh stene (roman – 1957)
• Korenine večnosti (pesniška zbirka – 1974)
• Srček, ki podi telešček (zbirka otroških pesmi – 2004)
• Rimske zgodbe (Zbirka črtic – 2006)
• Črni tekač (Izbor proze in esejistike – 2006)
• Skozi razpetosti (izbor proze in esejistike – 2006)
• Ob žerjavici in ognju (izbor govorov in intervjujev – 2006)
• Poslednji deseti bratje (roman – 2012)
• Dohojene stopinje (serija intervjujev – 2019)
• Poleg omenjenih del je tako v Sloveniji kot v Argentini objavljal svoja dela v literarnih in kulturnih revijah in zbornikih.

Priznanja in nagrade dodeljene Zorku Simčiču:

• 1944 – Literarna nagrada mesta Ljubljane za roman Prebujenje
• 1955 – Literarna nagrada Slovenske kulturne akcije za roman Človek na obeh straneh stene
• 1991 – Slovensko-kanadska kulturna nagrada za roman Človek na obeh straneh stene
• 1991 – Tržaška nagrada Vstajenje za knjigo Trije muzikantje ali Povratek lepe Vide
• 1993 – Nagrada Prešernovega sklada za roman Človek na obeh straneh stene
• 1997 – Glazerjeva listina
• 2011 – Izvoljen za rednega člana Slovenske Akademije Znanosti in Umetnosti (SAZU)
• 2013 – Prešernova nagrada za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus
• 2021 – Srebrni red za zasluge Republike Slovenije

Predsednik republike na posebni slovesnosti v Predsedniški palači vročil državna odlikovanja

Zorko Simčič je prejel srebrni red za zasluge za dragocen literarni opus, ki ga je povečini ustvaril med slovenskimi izseljenci v Argentini. Mirsad Begić je prejel red za zasluge za neprecenljiv kiparski opus. Stanislava Gregorič je prejela medaljo za zasluge za pomemben glas o domovini, ki ga je dala Slovencem v Avstraliji.

Utemeljitve:

Za dragocen literarni opus, ki ga je povečini ustvaril med slovenskimi izseljenci v Argentini prejme Zorko Simčič srebrni red za zasluge.

.

.

Pisatelj, pesnik, dramatik in esejist Zorko Simčič je na plodni ustvarjalni poti ustvaril izjemni literarni opus, ki obsega romane, kratko prozo in poezijo, pa tudi dramatiko in esejistiko.

Zorko Simčič je bil pregnanec že pred rojstvom – njegova družina se je morala zaradi preganjanja primorskih Slovencev pod italijansko oblastjo iz Goriških Brd zateči v Maribor, kjer se je leta 1921 rodil in nato tam odraščal. Kot študent se je preselil v Ljubljano, kjer je dočakal začetek druge svetovne vojne, bil med italijansko racijo ujet in dalj časa zaprt v italijanskem taborišču Gonars. Konec vojne je dočakal na avstrijskem Koroškem in delal kot prevajalec v angleški zavezniški vojski. Leta 1948 se je izselil v Argentino in se po skoraj pol stoletja leta 1994 vrnil v Slovenijo.

V Argentini si je prizadeval spodbujati narodno zavest med slovenskimi izseljenci ter zase in zanje ohranjati stik z domovino. In slovenskim jezikom. Postal je snovalec kulturnega življenja slovenske skupnosti, bil je soustanovitelj Slovenske kulturne akcije ter dolgoletni urednik osrednje kulturne revije argentinskih Slovencev Meddobje.

Po osamosvojitvi Slovenije se je vrnil v domovino, kjer je s svojo izredno življenjsko, intelektualno in umetniško vitalnostjo, predvsem pa brezpogojno zavezanostjo literaturi nadaljeval poslanstvo spodbujanja kulturnega in literarnega življenja v vsej svetovni slovenski diaspori. Nadaljeval je tudi s pisanjem proze, poezije, humoresk ter dramskih in satiričnih del.

Zorko Simčič je eden najvidnejših literatov slovenskega povojnega izseljenstva, a je hkrati velikan slovenske literature in jezika. Piše v čarobni slovenščini, ki bralca sprva zmede, saj se zdi, kot bi bila arhaična, nato pa ga oplemeniti, ko se zave, da je to slovenščina, kakršna bi lahko bila, ko bi jo ljubili in negovali kot on.

Med Simčičevimi literarnimi deli je najprepoznavnejši prvi modernistični, eksistencialistični slovenski roman Človek na obeh straneh stene, ki je eno temeljnih del slovenske povojne proze. Po mnenju literarnih zgodovinarjev je roman osrednje delo slovenskega zdomstva in eno najpomembnejših besedil sodobne slovenske literature, ter je zanj Zorko Simčič leta 1993 prejel nagrado Prešernovega sklada. Zorko Simčič je prejemnik številnih slovenskih in tujih literarnih nagrad, leta 2013 je prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogati ustvarjalni opus. Leta 2005 je Simčič postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od leta 2011 je njen redni član.

Zorko Simčič je pisatelj ‘ene slovenske duše in dveh svetov’, kar izkazuje v njegovem poznavanju umetniških tokov ter številnih pisnih in osebnih stikih s pisatelji, umetniki in misleci na vseh koncih sveta.

Zorko Simčič povezuje Slovence na vseh celinah in je s svojim stoletnim življenjem pričevalec z mojstrskim slogom in izjemnim spominom. Nikdar ne preneha iskati, spraševati, venomer odkriva resnico. Sam pravi, da je lahko literarnemu ustvarjanju posvetil le del življenja – celotno njegovo življenjsko delo pa je bilo namenjeno slovenstvu: slovenski kulturi v najširšem pomenu besede, zlasti ohranjanju slovenske narodne individualnosti, pripadnosti in zgodovinske zavesti.

Država Slovenija se mu z visokim državnim odlikovanjem zahvaljuje za kulturno delovanje v argentinski slovenski skupnosti, za dragoceni literarni opus, predvsem pa za ohranjanje slovenstva za nove generacije.

vir: up-rs.s