OkrOgle obletnice

Pred 300 leti, 20. avgusta 1721, je v Stični umrl Peter Puzel (Pucelj) -s samostanskim imenom pater Pavel-, stiški kronist, avtor, kompilator in subprior cistercijanske opatije. Njegovo najvažnejše delo je kronika “Idiographia sive Rerum memorabilium Monasterii Sitticensis descriptio”, rokopis ki na 669 straneh opisuje zgodovino stiškega samostana. Obsega: Uvod (11 listov); Epitome chronologica (strani 1–326, prepis važnejših listin od ustanovitve, zaznamek privilegijev, darovnic, nakupov in podobnega gradiva za samostansko zgodovino, omenja tudi osebe in dogodke); Abbatographia (str. 331–450, vrsta opatov); Parographia (str. 451–542, opis samostanu pripadnih župnij); Nicrologia (str. 549–668, smrtni podatki oseb za leta 1135–1717). Original rokopisa se hrani v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani.

Življenje in delo patra Pavla

Rodil se je 10. junija 1669 kmečkim staršem Janezu in Poloni v vasi Hrušica pod Gorjanci. Ni podatkov o njegovem šolanju. V stiški cistercijanski samostan je vstopil 8. decembra 1689, kjer je 10. decembra 1690 opravil svoj poklic in 25. novembra 1693 praznoval svoj primat. Bil je Regens Chori in nazadnje Subprior.

Opat mu je preveril službo hišnega kronista, ki naj bi pregledal, izpopolnil in uredil samostansko kroniko, kar je pater Pavel tudi storil, na podlagi kronik drugih samostanov. Uporabljal je tudi podatke iz knjig Valvasorja, Schönlebna in Vitezovića.

Po ukinitvi samostana leta 1784 je Puzelov rokopis prišel v Trst, kjer ga je tržaški župnik Michael Verne odkupil pri rezalniku sira in ga izročil Državnemu Muzeju v Ljubljani (danes Arhiv Republike Slovenije).

Pater Pavel je umrl v Stični 20. avgusta 1721.

Cistercijanski samostan v Stični

Cistercijanska Opatija Stična je najstarejši samostan na današnjem slovenskem ozemlju in edina opatija, ki še deluje. V sklopu samostana se nahaja Bazilika Žalostne Matere Božje, ki služi tudi kot župnijska cerkev.

Začetki samostana segajo v leto 1132. Samostan je kmalu po ustanovitvi postal pomembno versko, kulturno in gospodarsko središče Kranjske. Bogata samostanska knjižnica je do jožefinskih reform varovala dragocene iluminirane rokopise v latinščini iz 12. in 13. stoletja, ki so nastali v stiškem skriptoriju. V samostanu je leta 1428 nastal za slovensko slovstvo pomemben Stiški rokopis, eden prvih pisnih spomenikov v slovenščini.

V času reform Jožefa II. leta 1784 je bil samostan razpuščen. Ponovno so ga obudili cistercijani šele leta 1898. Od takrat dalje samostan ponovno nemoteno deluje.

Danes šteje samostanska družina 15 članov in opravlja svoje redovne liturgične molitve, ki je njihovo glavno duhovno poslanstvo za Cerkev in svet. Poleg romarjev in obiskovalcev Muzeja krščanstva na Slovenskem in ogledovalcev samostana, se za samostanskimi zidovi skozi celo leto zbirajo manjše skupine starejših in mlajših za duhovno poglabljanje. Nekatere skupine vodijo nekateri izmed menihov, zakonske skupine največ vodijo jezuiti, mnogi pripeljejo voditelja s seboj in rabijo le prostor in samostanski mir. Pred tremi desetletji je bilo več mladine, zadnja desetletja pa se množijo duhovni centri po vseh delih Slovenije. Večji shodi so jesenska srečanja mladine, ki se že več kot 30 let vršijo sredi septembra in povežejo, spodbudijo in navdušijo mlade iz cele Slovenije.

Ali ste vedeli?

• Da prihod prvih cistercijanskih menihov v Stično postavljajo zgodovinarji v leto 1132? Stiški menih p. Pavel Puzelj, ki je 1719 dokončal obširno kroniko in je glavni vir samostanske zgodovine, je zapisal, da so prvi menihi v običajnem številu 12 prišli v Stično iz maternega samostana Rein (lat. Runa) pri Gradcu. Prvi stiški opat Vincenc pa je prišel direktno iz Morimunda v Franciji, hčerinskega samostana Citeauxa. To je ena od posebnosti stiškega samostana. Začasno so se naselili v bližnji pražupniji Šentvid in od tam vodili zidanje samostana. Po treh letih so bila opravljena začetna dela. Osnovni liturgični in bivanjski prostori so bili pripravljeni tako daleč, da se je že lahko začelo normalno redovno življenje.

• Da je ustno izročilo ohranilo več legend o nastanku stiškega samostana? Ena od teh pripoveduje, da so samostan začeli zidati nižje, kjer je sedaj spodnja Pristava. Pa je neki ptič letal v podnožje griča in čivkal: Sit hic! Sit hic!, kar po slovensko pomeni: Naj bo tukaj, Naj bo tukaj (samostan)! Tako so postavili samostan na sedanji prostor, v samostanski grb pa je prišel ptič in kraj je dobil po tem svoje ime Stična (Sitic po latinsko).

• Da je bogata samostanska knjižnica do jožefinskih reform varovala dragocene iluminirane rokopise v latinščini iz 12. in 13. stoletja, ki so nastali v stiškem skriptoriju?

• Da je v samostanu leta 1428 nastal za slovensko slovstvo pomemben Stiški rokopis, eden prvih pisnih spomenikov v slovenščini?

• Da je skozi stoletja samostan spreminjal svojo arhitekturno podobo, tako da danes najdemo sledove romanike, gotike in baroka? Vse do danes pa se je ohranilo najstarejše jedro samostana, ki ga tvorita znameniti križni hodnik in redovna cerkev. V času reform Jožefa II. leta 1784 je bil samostan razpuščen.

• Da je po razpustitvi samostana stiško knjižnico in arhiv leta 1784 prevzela Kmetijska družba v Ljubljani.? Ker je bila ta leta 1787 razpuščena, so to izročili ljubljanskemu škofu. Od 88 zabojev knjig in listin, ki so jih odpeljali iz Stične, je imela prednost Dunajska dvorna knjižnica, da si izbere, kar želi od knjig in rokopisov. Tako so odšle največje dragocenosti na Dunaj. Drugo je prevzela ljubljanska Licejska knjižnica. Okrog 300 izmed teh knjig je danes v Narodni in univerzitetni knjižnici. Končna splošna ugotovitev je: ob razpustu stiškega samostana se je rešilo iz knjižnice slaba polovica, od slik samo nekaj portretov iz 16.-18. stoletja in od dokumentov samostanskega arhiva slaba četrtina.

• Da se je -po zapisani pripovedi – blaženi Anton Martin Slomšek na svojem potovanju iz Ljubljane leta 1837 za kratek čas ustavil tudi v Stični? Iz vzpetine nad samostanom si je ogledal razpadajoči samostan in se zjokal nad nekdaj slavno cistercijansko opatijo, v kateri so sedaj bila stanovanja raznih uradnikov in vojašnica, župnik pa je bil odrinjen v borno hišo.

• Da sta samostan ter cerkev danes zavarovana kot nepremična spomenika državnega pomena, sam samostan pa predstavlja pomembno versko in kulturno središče?

• Da je vsak obiskovalec v stiškem samostanu vedno dobrodošel? Pa najsi bo to romar, ki obišče Stiško baziliko, udeleženec programa v domu duhovnosti, gost, ki si v Ašičevi čajnici poišče kaj za svoje telo ali pa turist, ki ga zanima stiška arhitektura in Muzej krščanstva na Slovenskem.