Cerkev je živo telo. Sestavljajo ga udje različnih dejavnosti, ki ga gradijo. Udje smo verni ljudje, glava je Kristus. To podobo Cerkve povzema apostol Pavel iz Jezusovih razlag Božjega kraljestva. Cerkev je živo občestvo, polno življenja, v njem pa se pojavljajo tudi bolezni in rane. Veseli se zdravja in moči, v nadlogah trpi in omaguje. Obnavlja se in spet raste. Prenova Cerkve je nenehna skrb in vedno prisotna naloga Božjega ljudstva.
V zavesti kristjanov to niha, se zgublja pa spet oživlja. Ko ni hudih izzivov, se ljudje sprostimo in umestimo svoje življenje v red, ki smo si ga sami zamislili, ga oblikovali in zgradili. Versko življenje postavimo na tračnice, kjer velja vozni red in urejen življenjski stil. To je udobno in tudi ugodno polje napredka. V njem pa se skrivajo nevarnosti. Življenje ljudi ne teče le po začrtanem tiru, ampak tudi po cestah, poteh, kolovozih, stezah in po težko prehodnem brezpotnem svetu.
Evropska kultura je primer takega razvoja. Njena duhovna platforma je krščanstvo. Vera v enega Boga iz judovskega verskega izročila, razodetega in oznanjenega ter dopolnjenega z življenjem in delom Jezusa Kristusa. On je premagal vladavino greha, spočeto z uporom v raju, ko je Adam sedel na limanice satanovi nevoščljivosti do Božje popolnosti in vsemogočnosti. »Vzemi sad z drevesa življenja in boš kakor Bog.« Sam boš urejal vse. Svoboden boš.
Človek je izpil strupeno čašo laži in pretrgal živo vez z Bogom. In sledilo je spoznanje praznote (nagote) in trpke nebogljenosti, ker se je v njem razbohotila moč strasti in egoizma. Ostal je brez pomoči pred hudobijo. Podlegel je silam zla in se utopil v hudobiji Bogu odtujenega sveta. Nesrečnež z razklano dušo je brodil po zemlji in hrepenel po rešitvi.
Današnja podoba tega je tudi zdelano cerkveno občestvo. V telo Cerkve se je zažrl črv, ki razjeda, hromi in jemlje pogum. Rane zaudarjajo. Usahla zvestoba Jezusovemu nauku je privedla do stanja, da obraz Cerkve ne sije več, kot bi moral. Krščanstvo v Evropi je zbledelo v nemoči struktur. V sekularizirani družbi ne zna več odgovarjati sodobnemu človeku z močjo evangelija in otipljivim življenjskim pričevanjem zanj.
Cerkev vse bolj čuti zahtevo po duhovni prenovi. Papež Frančišek je odprl katoličanom vrata sinodalne poti. Želi obuditi koncilsko navodilo o udeležbi laikov v življenju in nalogah Cerkve. »Prisluhnimo si najprej!« je napotek papeža za začetek tega procesa. Iščimo odprt pogovor o stanju Cerkve pri nas.
Postni čas je resen klic na to pot. Nič ne koristijo izrazi pretresenosti nad zlorabo oblasti ali nasilja nad otroki, ki je umazala Cerkev. Resen kristjan ne bo ostal pri zgražanju, ne bo zapustil Cerkve, ne bo omahnil v malodušnost o njeni prihodnosti. Ne bo zdvomil o njenem poslanstvu v svetu. Pač pa bo skušal obnoviti svoj osebni odnos do svojega Odrešenika. To je edina pot prenove, ker je le v njem vir življenja, ki rešuje človeka in družbo. Kristjan ve, da je zrasel v svoji veri kot mladika na trti, ki je Kristus. Ve, da Bog ne odstopi od svojega načrta odrešenja, ve, da v Cerkvi in zunaj nje Bog sam vabi ljudi med sodelavce v svojem vinogradu. Človek se mu približa v iskreni in zaupljivi prošnji za pomoč v vseh stiskah. Prosi za milost martirija – želi biti Jezusov učenec, ki ga posluša, hodi za njim, vztraja ob njem v ponižanju, v obsodbi, na poti v smrt, ob križu in grobu do zarje vstajenja. Takrat spet zasije z vso močjo dan zmage nad grehom in veselje na obrazu občestva Cerkve.
Post je dati se na razpolago Bogu in biti čim manj v napoto Božjemu delu v nas in okrog nas.
Janez Pucelj
vir: Naša luč, marec 2022
