Helena Janežič

Škofja Loka

Pasijonka je sredozemska rastlina, ki je dobila ime po Jezusovem trpljenju – pasijonu. Njen cvet in drugi deli rastline spominjajo na mučilna orodja, ki so jih uporabili Kristusovi mučitelji: tri brazde na sredini cveta ponazarjajo tri žeblje, s katerimi so Kristusa pribili na križ; pet prašnikov ponazarja pet Kristusovih ran; resice, ki so nanizane v cvetnem vencu, ponazarjajo trnovo krono; špičasti listi simbolizirajo sulico; vitice pa biče, s katerimi so Jezusu zadajali udarce.

Leta 2015 so v Škofji Loki čudovite rože s pomenljivim imenom prvič vzklile in od tedaj poženejo vsak konec maja. Ideja, da bi se z branjem poezije dr. Tineta Debeljaka in drugih avtorjev spomnili 70-letnice konca druge svetovne vojne in povojnih pobojev, se je rodila v glavi in srcu Blaža Karlina. Na njegovo pobudo je bilo branje pesmi o trpljenju v vojni in miru pod naslovom Pasijonke, med 27. in 31. majem 2015, izvedeno prvič.

27. maja 1945 so britanski zavezniki z avstrijske Koroške v Titovo Jugoslavijo – v mučenje in smrt – s prevaro poslali prve konvoje razoroženih pripadnikov narodne vojske in civilistov, kar je bil uvodni akord v zenit slovenskega pasijona, s kajnovskim dvigom roke brata nad brata spočet že ob zori vojne. Konvoji vrnjencev so sledili vse do 31. maja in Škofja Loka je tudi pri tokratnem slovenskem pasijonu odigrala vlogo. Loški grad se je po koncu vojne spremenil v koncentracijsko taborišče za nasprotnike revolucionarnih oblasti, za mnoge od njih je bila Škofja Loka poslednja postaja pred mučeniško smrtjo. Škofjeloški pasijon patra Romualda, ki ga je tik pred vojno morijo po skoraj 170-letni prekinitvi uprizarjanj na oder ponovno postavil prav Tine Debeljak, je v razmiku le nekaj let dobil naslednika v grozljivem narodovem pasijonu.

Pet majskih večerov so mladi recitatorji približno enake starosti, kakor so bili vrnjeni, na petih škofjeloških lokacijah prebirali poezijo dr. Debeljaka in drugih: od železniške postaje, kjer so vrnjenci stopili na loško zemljo, do sprejema v taborišču in zaporih na Loškem gradu; od središča mesta, ki se jim je odreklo in jih pognalo bodisi v begunstvo bodisi v kruto smrt, pa vse do prapodobe morišča v kraških globelih gozdnatega Crngroba in zadnjega počivališča pod znamenjem križa na pokopališču v Lipici. Pet majskih večerov je s poezijo in spremljajočo glasbo v vseh navzočih pustilo globok pečat.

Maja 2016 smo branje pasijonk posvetili 25-letnici naše domovine Republike Slovenije. Dober sprejem dogodka v preteklem letu nas je opogumil za nadaljevanje in v tokratnih pesmih – pasijonkah se je trpljenje tematsko prepletalo s hrepenenjem po domovini tudi tistih, ki so si uspeli rešiti golo življenje a se domov niso mogli vrniti. Na topel majski večer smo se zbrali na vrtu Loškega gradu in prisluhnili pesmim Tineta Debeljaka, Toneta Pavčka, Milene Šoukal, Pavla Borštnika… 25 drobnih lučk, ki so osvetljevale avditorij, je gorelo Sloveniji v čast za njenih 25 let.

Pasijonke v maju 2017 je zaznamovala glasba, ki je nastala med drugo svetovno vojno v taborišču za vojne ujetnike v šlezijskem Görlitz. Njen avtor, dvaintridesetletni Francoz Olivier Messiaen je ob nepojmljivostih, ki so začenjale svoj strašljivi pohod, doživel apokaliptično videnje in ga zapisal z jezikom glasbe. Nastal je sloviti Kvartet za konec časa in bil prav tam, pred tisoč sojetniki in pazniki, tudi prvič izveden. Skladbo sestavlja osem stavkov, kar ima simbolni pomen. Stvarjenje sveta se odvije v šestih dneh, sedmi dan pa je dan počitka, ki se nadaljuje v večnost in postane osmi dan, dan večne luči in nespremenljivega miru.

Tudi tokratne Pasijonke so želele spregovoriti o miru in pomiritvi. Poleg sporočilne skladbe, nastale v taborišču, so se nas dotaknile skozi taboriščno poezijo. Taborišča – te zločinske stvaritve človeškega uma, so bila v času med in po drugi svetovni vojni posejana širom Evrope, po Sloveniji, tudi v Škofji Loki. A kakor hrepenenje po resnici in lepoti nikoli povsem ne utihne, tako tudi muze niso nehale peti sredi trpljenja, bede in smrti. Tudi tam so se rojevale pesmi in na Pasijonkah 2017 sta dva mlada recitatorja prebrala osem stvaritev izpod peres Tineta Debeljaka, Karla Mauserja, Vladimirja Kosa, Lojzeta Krakarja, Angele Lenar, Franca Filipiča in Francke Gortnar. V nepredstavljivih razmerah za bodečo žico so jih med drugo svetovno vojno in po njej ustvarili slovenski ljudje, takrat v cvetu mladosti. Pesmi so se v nekdanji nunski cerkvi v starem jedru Škofje Loke, imenovani tudi Cerkev sprave, zlile z glasbo in do bolečine napolnile majski večer.

Pasijonke imajo za razumevanje tragike naše polpreteklosti pred drugimi zgodovinskimi dokumenti to prednost, da je vanje zajeto čustvovanje, čutenje in doživljanje enkrat za vselej ohranjeno. Sodelujoči pri projektu Pasijonke – pesmi o trpljenju v vojni in miru – verjamemo, da k spravi v našem narodu svoj delež prispeva tudi poezija in njeno javno branje. Tudi zato, ker vemo, da je sadež pasijonke zdravilen in je njegovo delovanje pomirjevalno.

___

www.pasijonke.si