Tudi letos smo imeli slovensko otroško kolonijo v Córdobi.
Prvi dan: Vzhajajoče sonce je naznanjalo, da se bližamo našemu cilju. Otroške oči so se zazirale skozi okna avtobusa, željne pogleda na Hanželičev dom, kjer bi končno lahko pretegnili od sedenja razbolele noge. Dvanajsturno potovanje iz Buenos Airesa se je nazadnje vendarle sklenilo. Pri glavnem vhodu so nas pričakali nasmejani obrazi podporne ekipe, ki je prispela dan prej. Po izmenjavi pozdravov in objemov ter zbiranja prtljage smo bili najprej deležni zajtrka. Sledila je razdelitev sob in nastanitev ter sprehod po okolici Hanželičevega doma. Medtem so nam pridne roke v kuhinji pripravile okusno kosilo. Po kosilu je sledil počitek in nato športno udejstvovanje v bazenu in v igri med dvema ognjema. Dan se je začel prevešati v večer, ko so nam preostali le še pevske vaje za praznovanje tretjega svetega večera, sveta maša, večerja in predstavitev skupin po sobah. Neprespana noč na avtobusu in bogat dan sta poskrbela, da smo končno utrujeni legli v postelje, da bi si nabrali moči za nov dan, poln dogodivščin.
Drugi dan: Čudovito jutro je obetalo prekrasen dan. Ne samo zaradi jasnega neba in rahlega vetriča, ki se je poigraval s krošnjami dreves, bila je nedelja, Gospodov dan, mala velika noč. Iz sna nas je prebudila glasba. Bila je znak, da nas čaka zajtrk. Seveda dovolj zgodaj, da smo spoštovali evharistični post pred srečanjem z Gospodom pri sveti maši. Malo pred deseto uro dopoldne smo se zbrali v bližnji cerkvici Žalostne Matere Božje. Redno lokalno občestvo nedeljnikov je razširila naša prisotnost, poživilo pa naše sodelovanje s petjem pri bogoslužju. Po sveti maši nam je do kosila ostalo še toliko časa, da smo se razdelili med igranje odbojke, nogometa in okroglega tenisa (bolj znanega kot roundnet ali spikeball). Kosilu je sledilo raziskovanje nepoznanih slovenskih besed v različnih knjigah za otroke v slovenskem jeziku. Nato smo se razdelili v štiri tekmovalne skupine (Čebelice – zavetnik sveti Ambrož, Pikapolonice – zavetnica sveta Polona, Murenčki – zavetnica sveta Cecilija, Kresničke – zavetnica sveta Lucija) in se pomerili v igri med dvema ognjema in nogometu. Vroče popoldne smo sklenili z ohladitvijo v bazenu in pevsko vajo za sveti večer. Komaj smo odpeli zadnje takte Svete noči, že je pozvonil zvonček in nas povabil k večerji. Dan se je prevesil v noč in nam dal priložnost še za zadnjo igro – smrtno strelo. Utrujeni od razburljivega dneva smo legli v postelje v pričakovanju novega dne.
Tretji dan: Gospod nas je ponovno blagoslovil s sončnim jutrom. Po zajtrku smo sedli na avtobus in se odpeljali proti La Cumbre. Kljub temu da smo še vedno v času božiča, nismo želeli izpustiti priložnosti in moliti ob trpečem Jezusu na križevem potu. Sledili smo štirinajstim postajam in premišljevali o svojem življenju v odnosu do Odrešenikovega trpljenja. V skladu s sporočilom krščanskega oznanila se zgodba na vrhu ne konča s križem in smrtjo, ampak z velikim kipom Cristo Redentor po vzoru tistega iz Ria de Janeira. Ta tiho pričuje, da je Življenje močnejše od smrti. Ponovno smo se vkrcali na avtobus, ki nas je popeljal v Los Cocos. Obiskali smo El Descanso. Pa ne zato, da bi si privoščili kratek počitek, ampak da bi kar najhitreje našli pot skozi čarobni labirint. Ravno, ko je pozvonil kuhinjski zvonček, smo se vrnili domov in se zbrali v jedilnici h kosilu. Po jedi smo še malo vadili slovenščino, nato pa je sledilo izdelovanje zastav po skupinah. Še malo igre v bazenu, družabnih iger na vrtu in generalka za sveti večer, pa je bilo popoldne pri kraju. Ob dvajsetih smo se zbrali v cerkvi pri sveti maši, sledila je večerja, po njej pa smo opravili blagoslov Hanželičevega doma, kot je navada na večer pred praznikom svetih treh kraljev. S tem smo sklenili še en bogat dan.
Četrti dan: Sončno, sončno in še enkrat sončno … Tudi danes so naše oči najprej ugledale sončne žarke, ki so nas božali po licih skozi odprta okna. Jutro je bilo prijetno sveže in v zraku je bilo čutiti vznemirjenje. Kako ne, ko pa smo vstopili v praznik svetih treh kraljev in ti so tudi otroke v koloniji velikodušno obdarovali. Poleg tega sta dva člana ‘posadke’ praznovala še osebna praznika: Matej rojstni dan, Gašper pa god. Po zajtrku smo se povzpeli na avtobus in se odpeljali v La Faldo. Pustolovski park Aéreo nam je pognal adrenalin po žilah in nam narisal nasmeh na obraz. Dopoldne je prehitro minilo in že smo se morali vrniti v Hanželičev dom, kjer so nas z odličnim kosilom pričakale naše kuharice. Popoldan smo preživeli v nadaljevanju ekipnega turnirja v nogometu in med dvema ognjema ter sproščenem druženju ob bazenu. Sonce se je nagnilo k zatonu, medtem ko smo se mi pripravili za sveto mašo ob slovesnem prazniku Gospodovega razglašenja. To smo obhajali v sosednji cerkvi Žalostne Matere Božje. Z večerjo so naše kuharice ponovno dokazale, da se s pripravo jedi odlično znajdejo. Zadnja točka dneva je bila igra tutifruti, pri kateri smo se pomerili v znanju slovenščine. Sledil je le še počitek, saj smo vedeli, da nas zjutraj čaka zgodnejše vstajanje in vzpon na … 🙂
Peti dan: Noč nam je prinesla nevihtne oblake. Nad našim krajem se je dodobra razbesnela precejšnja nevihta. Kljub vsemu smo ostali zvesti nastavljeni zgodnji budilki v upanju, da bomo danes osvojili Mastil de Los Cocos. A po zajtrku je zavoljo varnosti in našega zdravja padla odločitev, da se na vrh tokrat ne bomo povzpeli. V zameno smo naredili kratek sprehod ob Riu Dolores do San Estebana in po vrnitvi še nekaj časa posvetili športnim aktivnostim. Potem, ko se je nebo razjasnilo in je sonce zopet pokazalo svojo moč, smo se odločili, da bomo bolje izkoristili popoldan. Obiskali smo naravni rezervat Naguan Tica. Že sama pot je bila zelo prijetna in zanimiva, še bolj pa smo se razveselili spusta po jeklenici (la tirolesa) in ohladitve v potočku. Ravno prav utrujeni smo se odpeljali proti domu. Sledila je sveta maša, nato večerja in sklep dneva z večerno molitvijo. Ker so urni kazalci pričevali o pozni uri, smo zlezli pod odeje in zaspali z mislijo na nov krasen dan.
Šesti dan: Vremenska napoved se je uresničila in že jutro je dalo vedeti, da nas čaka deževen dan. Žalostno, bi rekli, a naša počitniška kolonija zato ni bila nič kaj prikrajšana, z izjemo odsotnosti aktivnosti na prostem seveda. Dopoldanski čas smo se odločili preživeti z umetniškim pridihom, saj smo si vzeli čas za poslikavo majic, ki nas bodo lahko še lep čas spominjale na preživete prigode v letošnji koloniji. Po kosilu pa smo si v duhu zaspanosti deževnega dneva vzeli malo več prostega časa, v katerem so animatorji pripravili vse potrebno za izvedbo misijonske tombole. Bogata zbirka dobitkov in dobrodelni namen sta nas prepričala v velikodušno in zavzeto sodelovanje. Kar nekaj časa je minilo, preden smo izžrebali vse potrebne številke, ki so srečnežem prinesle nagrade. Nato sta kot ponavadi sledili sveta maša in večerja. Ker smo bili ob koncu dolgega dne utrujeni in naveličani dežnih kapelj, smo se družno odločili leči k počitku v upanju, da nam Gospod nakloni sončno jutro.
Sedmi dan: Želje so se nam uresničile in ponovno smo vstali v lepo (čeprav hladno) sončno jutro. Po zajtrku smo se odpravili v park El Zapato, kjer je preteklo deževje v skalnih vdolbinah naredilo lužice, luže in jezerca, kar je izmenjujoči se skalnati in zeleneči pokrajini dalo prav poseben pridih. Razpršili smo se po skalnih gmotah in občudovali s soncem obsijano pokrajino. Poseben pečat parku daje širok rumen tobogan, po katerem smo se spuščali v vrečah za krompir. Pri spustu se razvije ravno pravšnja hitrost, da se človeku ob tem dvigne raven adrenalina v krvi. Dan smo nadaljevali z obiskom Capille del Monte. Najprej sladoled, potem nekaj malega nakupovanja spominkov in nazadnje prevzem naročenih alfajorjev v lokalni delavnici teh sladkih dobrot. Po prihodu v dom je sledilo kosilo. Popoldne smo se nadejali, da bomo vendarle osvojili Mastil, a nam ga je vreme znova odneslo. Hribovje je bilo že zavito v oblake, ko so se ti začeli grozeče približevati tudi Hanželičevemu domu. Dokler je bilo še nekaj sončnih žarkov, smo jih izkoristili za vragolije v bazenu, a kmalu nas je hlad prisilil v toplejšo preobleko. Deževni oblaki so se, ne da bi izpolnili svojo grožnjo, kaj kmalu umaknili in ponovno se je pojavila priložnost za igro na prostem. Sledilo je še nekaj umetniškega ustvarjanja, nato pa smo se pripravili za večerno sveto mašo. Po večerji smo po skupinah oblikovali zabavni večer, ki pa je bil tudi zadnji v teh dneh, ki smo jih skupaj preživeli v Hanželičevem domu. Še malo in vstopili bomo v zadnje ure počitniške kolonije Córdoba 2026.
Osmi dan: “Ojoj!!! Zadnji dan naše čudovite kolonije! Kako je lahko tako hitro minilo?!”, smo se še vsi zaspani spraševali pri zajtrku. A tako je v življenju: najlepše stvari se najhitreje iztečejo. Sončno dopoldne smo izkoristili za igre na prostem. Najprej smo iskali izgubljeni zaklad, nato pa je bil čas za naši klasiki: odbojko in nogomet. Po kratkem premoru in malici je bila na vrsti še igra kraja zastavic. Kljub ohladitvi se je v primerjavi s prejšnjimi dnevi toliko ogrelo, da smo lahko na koncu skočili tudi v bazen. Za kosilo so nam naše odlične kuharice pripravile hamburgerje, kar je za kratek čas odneslo misel na to, da se naše druženje v Hanželičevem domu zaključuje. Po kosilu smo se po tekmovalnem dopoldnevu odločili za bolj umirjeno dejavnost. Vzeli smo si čas za ogled risanega filma o Jezusovem življenju. Sledilo je pospravljanje sob, sveta maša in ‘zadnja’ večerja. Še zadnji pogled proti Hanželičevem domu in naš avtobus nas je odpeljal proti domu.
Ob zaključku kolonije Córdoba 2026 se iz srca zahvaljujemo animatorski ekipi (Erika, Natalija, Tomaž, Aleks in Gašper) z Miriam na čelu za pripravo in izvedbo programa in vso skrb, ki so nam jo izkazali, odlični ekipi kuhinje (Marjana, Mikaela, Natasha, Zoe) z Andrejo na čelu, ki so poskrbele, da so bile mize vedno lepo pripravljene in naši želodčki (več kot) polni, podporni ekipi (Andrej in Marta, Julio in Mariči), Mirti, našemu ‘angelu varuhu’, ki je bdela na vsemi ‘skritimi operacijami’ kolonije, ter voznikoma avtobusa za prijetno in varno vožnjo ves čas naše kolonije. Končno pa seveda hvala najbolj pomembni osebi, našemu dobremu Bogu, ki nas iz dneva v dan ohranja v bivanju na tem svetu in nas obenem pripravlja, da se z Njim srečamo v nebesih iz obličja v obličje.
Gašper Mauko in Nati Javoršek
Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št.3, 15. 02. 2026
