FRANCE PREŠEREN (1800 – 1849)
8. februarja mineva 170 let od smrti Franceta Prešerna, največjega slovenskega pesnika.
France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v Vrbi na Gorenjskem kot tretji otrok in prvi sin Šimnu Prešernu (1762-1837) in materi Mini (1774-1842), rojeni Svetina.
Osnovno šolo je obiskoval v Ribnici, kjer je živel pri stricu Jožefu, ki je bil duhovnik. Zapisan je v Zlato knjigo kot odličen učenec. V ljubljanske šole je prišel leta 1813. Najprej je obiskoval tretji razred normalke, gimnazijo do leta 1819, nato je opravil še dva letnika študija filozofije na liceju, ki ju je končal leta 1821, ko je odšel na Dunaj. Tam je študiral najprej filozofijo, nato se je odločil za študij prava, čeprav so doma želeli, da bi študiral teologijo. Leta 1826 je končal študij prava, 27. marca 1828 pa je dokončal z odličnim uspehom vse izpite in promoviral za doktorja prava.
Po vrnitvi z Dunaja jeseni leta 1828 se je Prešeren zaposlil kot pripravnik pri dr. Leopoldu Baumgartnu (1794-1843). Bil je v službi tudi na ljubljanski davčni upravi kot neplačani praktikant. Od 1834 pa vse do odhoda v Kranj je delal v odvetniški pisarni prijatelja dr. Blaža Crobatha (1799-1848). Pri njem je spoznal Ano Jelovškovo (1823-1875), poznejšo mater njegovih treh otrok: Rezike (1839-1840), Ernestine (1842-1917) in Franceta (1845-1855).
22. julija 1846 je bil na Dunaju podpisan dvorni dekret o imenovanju dr. Franceta Prešerna za samostojnega odvetnika v Kranju. Na novo službeno mesto je prišel jeseni, skupaj s sestro Katro in pisarjem Andrejem Rudolfom. Kot odvetnik je bil iznajdljiv in si je pridobil zaupanje trgovcev in obrtnikov, za katere je sklepal različne pravne pogodbe . Za ljudi, ki so potrebovali njegove nasvete in usluge, je večinoma delal brezplačno. Denar mu torej ni veliko pomenil. Leta 1848 je Prešeren hudo zbolel in umrl 8. februarja 1849.
ROMANTIKA
Romantična književnost označuje po vsej Evropi in Ameriki razširjeno književnost med razsvetljenstvom in realizmom, ki je prevladovala od začetka do srede 19. stoletja. Romantika je poudarila čustveno, individualno, subjektivno, iracionalno, domiselno in spontano ustvarjalnost. Prihajalo je do poglobljene presoje naravnih lepot, poveličevanja čustev, poudarjanja človekove osebnosti in njegovega razpoloženja, osredotočanja na svoje strasti in notranje boje. To je čas, ko se pojavita zanimanje za ljudsko kulturo in narod.
Obdobje slovenske romantike se začne leta 1830 s Francetom Prešernom. Pomembno spremembo na literarnem področju označuje “Krajnska čbelica”, almanah, ki je izšel petkrat (1830, 1831, 1832, 1834 in 1848). Urejal ga je Miha Kastelic ob Čopovi in Prešernovi spodbudi. Osrednji pesnik almanaha je bil Prešeren. V 1. almanahu je Prešeren med drugim objavil tudi naslednje pesmi: Lenora, Povodni mož in Slovo od mladosti.
Prešeren je uporabljal mnoge, dotlej v slovenski književnosti neuporabljene literarne vrste: romanco (Hčere svet), sonet (Sonetje nesreče, Sonetni venec), gloso (Glosa) in gazelo (Gazele). Poleg teh oblik je uporabljal tudi satiro (Nova pisarija), elegijo (Slovo od mladosti) in balado (Neiztrohnjeno srce).
MEMENTO MORI
Dolgost življenja našega je kratka.
Kaj znancov je zasula že lopata!
Odprte noč in dan so groba vrata;
al dneva ne pove nobena pratka.
Pred smrtjo ne obvarje koža gladka,
od nje nas ne odkupjo kupi zláta,
ne odpodí od nas življenja tata
veselja hrup, ne pevcov pesem sladka.
Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta,
in od veselja do veselja leta,
de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri.
Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva,
v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva
molčé trobental bo: “Memento móri!”
ČRKARSKA PRAVDA
V Prešernovem času sta obstajala dva različna pogleda na slovenski jezik in književnost. Starejši rod romantikov je zastopal zlasti cenzor in slovničar Jernej Kopitar, ki pa je izhajal iz razsvetljenske miselnosti, da naj bo književnost poučna in enostavna, za preprostega bralca. Prepričan je bil, da je slovenski jezik ubog in skromen, ponemčen, da ga je potrebno okrepiti z besedami iz ljudstva in da v njem ne more nastati zahtevna literatura.
Temu sta kot največja predstavnika mlajšega rodu romantikov odločno nasprotovala zlasti Matija Čop in France Prešeren, ki sta želela poudariti, da je naš jezik bogat, da je v njem mogoče izraziti najzapletenejše misli v pesniškem jeziku za zahtevnega bralca, kar sta tudi uspešno dokazala. Trdila sta, da morajo v slovenščini nastajati vse literarne zvrsti, zanimive za izobražence, zgledovati se moramo pri največjih evropskih pesnikih. Kopitarju je Prešeren posvetil nekaj hudomušnih poezij (Nova pisarija, Apel podobo na ogled postavi).
Kopitar je spodbujal tudi reformo črkopisa in podpiral dva slovenska črkopisa – kot poskus prenove bohoričice (tedanje pisave): metelčico in danjčico. Prvo je priredil Fran Metelko – doma z Dolenjske, učitelj v Ljubljani, drugo pa štajerski duhovnik Peter Danjko.Pisavi sta pomešali znake iz latinice in cirilice, zato sta bili zelo neprikladni.
Proti njima so kmalu vstali nasprotniki in dosegli, da sta bila oba črkopisa uradno prepovedana. Nekaj časa so ponovno uporabljali bohoričico, dokler je ni nadomestila gajica, v kateri pišemo še danes.
Okoli metelčice se je vnela dolgoletna črkarska pravda, ki jo je zaključil Matija Čop, vanjo pa je zelo duhovito posegel tudi France Prešeren s svojimi pesmimi (Zabavljivi soneti: Al’ prav se piše).
Al prav se piše kaša ali kasha,
se šola novočŕkarjov srdita
z ljudmi prepira starega kopita;
kdo njih pa pravo trdi, to se praša.
Po pameti je taka sodba naša:
ak je od kasha kaša boljga žita,
in boljš’ obdelana, in bolj polita,
naj se ne piše kasha, ampak kaša.
Ak pa po črki boljši jed ne bóde,
in zavolj črke ne trpi nič škode,
obhaja taka misel nas Slovence,
de pravdajo se ti možje znabiti,
za kar so se nekdanji Abderiti
v sloveči pravdi od oslóve sence.
UBOGI PREŠEREN!
V kratkem življenju Prešerna je bilo več nesrečnih dni kot pa veselih.
France je moral komaj osemleten zapustiti rodno Vrbo, kamor se je poslej vračal le še med počitnicami, pa še to ne prav pogosto.
Ko je imel komaj 18 let ga je pretresla smrt brata Jožefa. Brati mu je moral molitve za umirajoče namesto matere, ki jo je zapustila moč .
Na Dunaju je bil odličen dijak, a mati mu je vedno očitala zakaj ni hotel postati duhovnik.
Čeprav je končal študij prava z odličnim uspehom, je moral čakati skoraj 20 let na dvorno imenovanje kot samostojni odvetnik.
Tudi v ljubezni Prešeren ni imel sreče. Hitro se je zaljubljal, a skoraj vedno bil zavrnjen. So pa te nesrečne ljubezni bili vir najlepših Prešernovih poezij: Dolančevi Zaliki je posvetil “Povodni mož” in “Dekletom”, Primičevi Juliji pa “Sonetni venec”.
Da bi bila nesreča še večja, je smrt drugega za drugim ugonabljala Prešernove prijatelje: leta 1835, ko je bilo že jasno, da je Primičeva Julija za pesnika nedosegljiva, se je pri kopanju v Savi utopil Prešernov mentor in največji prijatelj, knjižničar Matija Čop (1797-1835).Čeprav je Prešeren imel Čopa izredno rad, mu je nekoč očital, da ogromno bere, zelo malo pa napiše:
V Ljubljani je dihur,
ki noč in dan žre knjige,
od sebe pa ne da najmanjši fige.
Pet let pozneje se je za zmerom poslovil tudi nesrečni veseljak Andrej Smole (1800-1840), ki je bil poln veličastnih načrtov za razmah slovenske literature. Prešeren je oba poveličal z globoko občutenimi vrsticami: prvemu je posvetil nemško in slovensko elegijo ter obsežno povest v verzih Krst pri Savici, drugemu pa eno svojih najlepših pesmi s preprostim naslovom “V spomin Andreja Smoleta”.
France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije, obletnica njegove smrti pa je osrednji državni kulturni praznik v Sloveniji.
ZDRAVLJICA
Prijatlji! odrodile
so trte vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srce razjásni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!
Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! čmo zapét’!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!
V sovražnike ‘z oblakov
rodú naj naš’ga treši gróm;
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobé
njih roké
si spone, ki jih še težé!
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!
Bog žívi vas Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinóv
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!
Mladenči, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up;
ljubezni domačije
noben naj vam ne usmŕti strup;
ker zdaj vas
kakor nas,
jo sŕčno bránit kliče čas!
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Pripravil Jože Jan
