Rafaelova družba nas je povabila, da skupaj obiščemo Kočevarje. To so nasledniki kmečkih družin iz južnotirolske-bavarske okolice, ki so jih grofje Ortenburžani pripeljali leta 1330 in kasneje v okolico Kočevja.
Svojo nemško govorico so v novem kraju prikrojili po svoje in iz tega je nastala kočevarščina. Tako kot je njihova skupnost po drugi svetovni vojni skoraj izginila, tako počasi izginja njihova govorica.
Najprej smo se ustavili v vasi Občice, nekaj kilometrov stran od Dolenjskih Toplic, kjer ima Društvo Kočevarjev staroselcev svoj sedež in muzej.
Ogledali smo si eksponate v muzeju, za dobrodošlico pa smo degustirali njihovo tradicionalno potico, ki so ji Kočevarji rekli pobolica. Tu se nam je pridružil Hans Jaklitsch, po rodu Kočevar, ki živi v teh krajih. Ves čas obiska nam je pripovedoval o življenju Kočevarjev, njihovem delu in končni usodi. Izhaja iz družine, ki ni zapadla nacistični propagandi in ni odločila za preselitev, ampak je ostala na svoji zemlji. Je eden izmed redkih, ki tekoče govori v kočevarščini: med brati in sestro je to še vedno družinski pogovorni jezik.
V zgodovini Kočevarjev se je marsikaj zgodilo. Ker so jih turški vpadi zelo prizadeli, jim je cesar leta 1492 dovolil, da so krošnjarili po cesarstvu. Ribničani so ponujali suho robo, Kočevarji so pa, poleg lesenih izdelkov, prodajali razne druge izdelke, potrebne gospodinjam. Ker so hodili po svetu, so lahko tudi videli, da so drugod marsikje boljši življenjski pogoji. Tako je marsikdo ostal v tujini, v nemških krajih, odšli so tudi v Severno Ameriko, tako kot številni Slovenci. Število prebivalstva na Kočevskem je do časa okupacije ob začetku druge svetovne vojne padle na dobrih 12.000 Kočevarjev – v drugi polovici 19. stoletja jih je bilo okoli 24.000.
V času okupacije so jih njihovi voditelji, pod vplivom nacistične propagande, navdušili – do neke mere tudi prisilili – za preselitev v rajh. Eden od pomembnih razlogov, da so se Kočevarji sprva strinjali s preselitvijo, je bila tudi intenzivna slovenizacija, ki se je dogajala od konca prve svetovne vojne. Da se jih preseli, je bila Hitlerjeva zamisel: ker je Kočevska pripadla italijanskemu okupatorju, je odredil, da jih preselijo v nemško okupacijsko cono. Kam, pa jim ni bilo točno povedano. Seliti so jih začeli 14. novembra 1941, kam jih selijo, so izvedeli šele tri dni kasneje. Nemci so jih preselili z delovno prtljago in tudi nekaj živine v tovornjakih in vlakih do konca januarja 1942 . A ne v rajh, kjer so mislili, da bodo skupaj živeli v enklavi, kot so do tedaj na Kočevskem. »Rajh« ni bi nekje v notranjosti nemškega teritorija, – ampak le 70 kilometrov stran, v Obsotelju; okoli Krškega, Brežic, Bistrice ob Sotli, na slovenskih tleh. Sprva so jih naselili v barake, po nekaj mesecih pa na kmetije, s katerih so ob začetku vojne Nemci na Hrvaško, v Srbijo in v delovna taborišča v Nemčiji izgnali slovenske družine!
Ob koncu vojne so Kočevarji doživeli še zadnji udarec: po tem, ko so tudi oni doživljali komunistično nasilje, so jih partizani gnali iz Slovenije proti avstrijski meji brez prtljage, brez živine. Povojna komunistična oblast jim ni pustila, da bi se vrnili na svoje domove in da bi ostali v Sloveniji. Postali so begunci, podobni našim prednikom. Marsikomu je uspelo naseliti se v Evropi, med nemškim življem, veliko se jih je pa izselilo v Severno Ameriko.
Z avtobusom smo si ogledali več krajev, kjer so nekoč živeli Kočevarji, med drugim Topli vrh, Komarno vas in Štale. G. Jaklitsch nas je popeljal v vas Ribnik, dom njegove mame. A od hiše in vasi ni ostalo nič več kot nekaj na pol porušenih sten. V vasi Stari Log-Altlag smo si ogledali lepo ohranjeno pokopališče, kjer so še stari kočevarski grobovi z nemškimi napisi. Drugače pa je mnogo vasi izginilo, ker so Kočevarje izgnali, novih naseljencev niso nastanili, so pa marsikje nekdanje kočevarske vasi porušili. Ruševine so v teh osemdesetih letih tudi vse zaraščene. Na nekdanje prebivalce spominjajo predvsem sadna drevesa, ki rastejo sredi gozdov. Zasluga g. Jaklitscha je bila, da je pokosil in potolkel grmovje in nam odprl steze do ruševin. Čez 90 cerkev je bilo porušenih po vojni, ker si je komunistični režim na Kočevskem uredil popolno podzemno zatočišče, kjer bi oblast kljubovala možnim zunanjim napadom (znano je območje Gotenice). Preživelih Kočevarjev je bolj malo v teh krajih, vendar imajo nekateri še stike z rojaki v tujini. Na nekaterih krajih je videti spominske plošče, kjer je zapisano, da so bili objekti popravljeni z njihovo finančno pomočjo. Žal nepridipravi včasih tudi kaj zažgejo (zvonik cerkve sv. Petra in Pavla na Toplem vrhu), da iz nove strehe dobijo bakreno kritje.
Pot nas je peljala do cerkve Corpus Christi v Kočevju, kjer nam je zbor Cantate Domino v domačih nošah zapel nekaj originalnih kočevarskih pesmi. Naslednja postaja je bila v Kočevski Reki, v župni cerkvi Sv. Janeza Krstnika. To je cerkev, ki jo je vlada (Demosova) zgradila kot moralni odpustek za skoraj sto po vojni porušenih cerkva ter 400 kapelic in pokopališč na tem območju. O cerkvi, ki jo krasijo dela kiparja Staneta Jarma in barvita vitražna okna Marka Jermana, nam je pripovedoval domači župnik Jože Milčinovič.
Končno smo se poslovili od g. Hansa Jaklitscha (z nami sta bili tudi njegovi hčeri dr. Helena, ki je vodila avtobus, in prof. Katarina), ki nam je natrosil še veliko drugih informacij in pripovedoval o hudih in lepih družinskih doživetij tako njegove družine kot o njihovih prednikih. (Revija Zaveza je v številkah 132 in 133 objavila obširen intervju o tej tematiki s Hansom Jaklitschem.)
GB
