Ko pomislimo na zamejstvo, se takoj osredotočimo na Trst, Gorico, Celovec. Zelo težko pa se zavemo, da so Slovenci tudi na Madžarskem in Hrvaškem, ki spadajo v isto kategorijo.

Porabski Slovenci so zamejska manjšina, ki živi na Madžarskem. Tako kot je po prvi svetovni vojni prišlo več slovenskega etničnega ozemlja pod Italijo in Avstrijo, so oni bili po Trianonski pogodbi vključeni v madžarsko državo. 

In zakaj Porabski? Ker so njihove vasi (danes naj bi Slovenci živeli v sedmih vaseh) in naselja vezana na reko Rabo.

Rafaelova družba skuša s svojim delovanjem krepiti zamejsko slovensko zavest in čutenje. Tudi Porabje je v njihovem programu. Zato smo bili veseli povabila, da gremo obiskat te naše rojake, ki živijo onstran meje matične Slovenije. Za poln avtobus se nas je nabralo. Vožnjo nam je krajšal Silvester Gabrovšek, etnolog, sociolog, ki je deloval na več področjih Ministrstva za kulturo. Njegovi posegi so nam odkrivali marsikatere zanimivosti o krajih, skozi katere nas je peljala pot, pa tudi o Porabskih Slovencih, saj dobro pozna problematiko slovenskih zamejcev.

Sobotno jutro je bila deževno, tako na eni kot na drugi strani meje. Pa te se skoraj nismo zavedli, ko smo jo prešli, saj ni bilo nikjer žive duše. Sicer smo bili na poti v Panonsko nižino, a do nje nismo prišli. Naša pot se je vila med nizkimi griči, saj je Porabje tesno povezano z Goričkim. 

Prva postaja je bila v Števanovcih, kjer so v nekdanji obmejni karavli uredili muzej. Prijelo se ga je ime »Muzej Železne zavese« in ne predstavlja samo razmer, ki so bile na tem območju, ampak po vsej madžarski meji.

Čeprav je tako v Sloveniji oz. Jugoslaviji kot v Madžarski vladal isti komunistični režim, so se razmere zaostrile, ko se je Josip Broz-Tito sporekel s Stalinom, Madžarska pa je potegnila z ruskim vladarjem. Takrat so postavili dvojno žično ograjo, med njima pa vzdrževali razorano mejo. Ko so stražniki ob pregledu videli človeške stopinje, so takoj zagnali alarm. Alarm se je sprožil tudi, ko je prebežnik stopil na kako nevidno zapreko, da se je sprožila raketa, te pa so bile različnih barv in stražniki so hitro ugotovili, na katerem delu meje se dogaja prestop. V muzeju so tudi priprave, s katerimi so hoteli prebežniki neopazno prečkati mejo: na lesene podplate so pritrdili parklje divjadi, da bi tako ne puščali svojih sledi in prelisičili paznike. – Muzej predstavlja tudi vsakdan graničarjev, ki so stražili mejo, kako so bili nastanjeni, kako so se preko radijske in telefonske povezave sporazumevali s kolegi, kako so se prepeljevali, najprej s konji in na saneh, potem z vse modernejšimi vozili. Res zanimivo prikazano.

Ob prihodu v muzej se nam je pridružila Marjana Savić, upokojena urednica edinega časopisa v slovenščini, ki izhaja na Madžarskem, z naslovom Porabje. Sicer je še naprej aktivna javna delavka na mnogih področjih in si prizadeva, da bi rojaki čim lažje in čim popolnejše lahko živeli svojo slovensko zavest. Njeno pripovedovanje je bilo zanimivo, konkretno, sočno. 

Na vrtu doma Porabskega kulturnega in turističnega društva v Andovcih  smo si ogledali znameniti Mali Triglav. Vaščani so hoteli imeti vidno znamenje svoje slovenske zavesti, zato so si iz Triglavskega narodnega parka dali pripeljati velik kamen, skalo in jo poimenovali Mali Triglav. Okoli njega so pritrdili po en kamen iz vsake slovenske porabske vasi in uredili slikoviti simbol slovenstva.

V Monoštru smo se ustavili v cerkvi Marijinega vnebovzetja. Cerkev spada v nekdanji cistercijanski  samostan, ustanovljen leta 1173. Sedanja cerkev je že tretja, zgrajena leta 1748 v lepem baročnem stilu. V njej je tudi slovenska maša. Sicer v Porabju nimajo svojega slovenskega duhovnika. Imajo pa madžarskega duhovnika, ki se je naučil brati mašo v slovenščini, ne upa si pa pridigati v slovenščini. Občasno obišče slovenske vernike duhovnik z Goričkega. V bližnji okolici samostana se je ob reki Rabi bíla bitka med turki in  združenimi krščanskimi kraljestvi. To je bilo 1. avgusta 1664, ko je krščanska vojska presenetila turške napadalce in jih potisnila v Rabo, kjer so potonili.

V Monoštru je tudi edini slovenski muzej imenovan po Avgustu Pavlu, v »Štajerski hiši«. Imenuje se po delavcih iz tovarne kos, ki so prihajali s Štajerske in so v njej prebivali. Zbirke so večinoma zbrani primerki ravnatelja osnovne šole, Slovenca Károlya Gáspára in jih sestavljajo kmetijska orodja. Pri tem ogledu nas je počastil kvartet iz monoštrskega zbora upokojenskega društva,  ki je zapel dve ljudski porabski pesmi.

Pot smo nadaljevali proti Gornjemu Seniku. Tu se nahaja Slovenska vzorčna kmetija. S podporo predvsem slovenske Razvojne agencije Slovenska pokrajina se kmetija posveča kmetijstvu, ki je usmerjen v turistično dejavnost, saj naj bi vse, kar gostom ponujajo, bilo pripravljeno na kmetiji. Česar pa sami ne zmorejo, pridobijo od sosedov. Turisti lahko dobijo hrano, pa tudi streho. In ker je bilo že krepko čez poldne, so tudi nam postregli. Gospodar nam je predstavil njihovo dejavnost, pridelke, ena izmed natakaric, ki si nabira izkušenj v gostinskih poslih, pa nam je z lepim glasom zapela slovenska himno v porabščini. (Nisem vedel, kaj naj bi bila vzorčna kmetija; bolj mi je bilo jasno, ko sem to prevedel v establecimiento modelo).

Kako zveni porabščina, nam je večkrat ponazorila naša vodnica Marijana.

Zadnja postaja je bila v Gornjem Seniku, kjer se nahaja Küharjeva spominska hiša. To je nekdanje župnišče župnika Janoša Küharja (1901-1987), ki je bil veliko let ne samo župnik, ampak tudi skrbnik vsega, kar je slovenskega. Župljanom je pomagal ohranjati domačo govorico in jih bodril, da se niso uklonili državnemu pritisku. Izdal jim je molitvenik in vse potrebno za bogoslužje. Ohranjeni so njegovi bivalni prostori in marsikateri predmeti, npr. ciklostil, na katerega je razmnoževal tekste (marsikdo ga je prvič videl v življenju …). Ohranjenih je tudi veliko mašnih plaščev iz njegovih časov. Ogledali smo si tudi župno cerkev, ki jo je dal zgraditi in urediti. V njej še vedno uporabljajo gradivo, ki ga je on pripravil in molijo njegove molitve.

Poln dan doživetij in vtisov je šel h koncu. Na vožnji nam je dr. Helena Jaklitsch omenila nekaj cvetk iz časov njenega ministrovanja. Kot primer: v dvojezičnih šolah Madžarska zahteva, da imajo učitelji skoraj tako znanje madžarščine, kot če bi bili naravni govorci (C1). Slovenija pa ni tako striktna in tako v madžarskih dvojezičnih šolah učitelji komaj znajo malo več kot pozdraviti po slovensko …

Zadovoljni  in hvaležni Rafaelovi družbi za lepo preživeti dan smo se že v temi vračali v Ljubljano.

GB