KLASIKA IN SODOBNOST
V ne tako davnih časih, ko je v tiskarnah kraljeval svinec, se je piščevo-časnikarjevo-pisateljevo delo najprej »utelesilo« v stavčeve vrstice, ki jih je v Tiskarni Vilko Janez, Franci, Luis ali kdo od tiskarskega osebja pomazal z gostim črnilom in prvič odtisnil na papir. Krtačni odtisi so jih imenovali. Potem so bili še drugi, tudi tretji.
Tudi druge vrste odtisov nas zaznamujejo. Prstni odtisi so na voljo oblastem v datotekah državnih uradov. V mivki, v brezskrbnih počitniških dneh, ostanejo odtisi naših stopal. Z ogljikovim odtisom ponazarjamo količino izpustov toplogrednih plinov, za katere smo odgovorni. Ali ogljik 14, izotop za radioaktivno datiranje, ki uokvirja ero, vek, v kateri je živa stvar puščala svoj odtis.
V glavo se vtisnejo misli, ideje, dogodki, v srce čustva. Te vrstice naj bodo kot odtis doživetij, ki se nakopičijo v človeku, pa jih želi ponuditi še komu drugemu. Včasih so krtačni, včasih že popravljeni, premišljeni. Bralcu morda dajo misliti, morda ga razveselijo, morda spomnijo na lastna doživetja … Morda mu ne služijo … Bog pomagaj!
———————–
Letos mora biti posebno leto.
Da se v Sloveniji najavita dva zbora iz Argentine v istem letu, mora biti posebnost. Kaj šele, če sta oba iz iste province! In zato mora biti 2018 posebno leto, če nas je poleti obiskal Mešani pevski zbor Slovencev iz Mendoze, v jeseni pa je – v sklopu turneje po Srednji Evropi – prepeval v Tolminu, Ljubljani, Postojni in Kopru Coro de la ciudad de Mendoza pod vodstvom dirigenta prof. Ricarda Portilla.
V Ljubljani je imel svoj nastop v stolnici pod okriljem Akademskega pevskega zbora France Prešeren iz Kranja (pevovodja Fernando Mejías, tudi Mendoščan!) in Stolnega pevskega zbora sv. Nikolaja (dirigent: Gregor Klančič) s solistko Renato Vereš Klančič.
Prvi, poseben vtis naredi že dejstvo, da pevke in pevci – in tudi dirigent – stopijo pred publiko brez map v rokah, brez partitur. Ves program, dvanajst pesmi, so zapeli na pamet. »Toda la carne en el asador«, bi rekel: hoteli so se postaviti s sporedom, zato so zapeli dela, ki se uvrščajo v sedanje trende zborovskega petja. Niso klasične harmonizacije, ki kot žamet božajo ušesa, ampak kar ostrostrobrneče popraskajo. Čeprav so izvedli večinoma argentinske avtorje in naslove, ki spadajo v sam vrh zborovskega ustvarjanja, so harmonizacije bile nekaj povsem novega za takega poslušalca, ki se dandanes ne udeležuje zborovskih festivalov in tekmovanj. In enako (sta se dirigenta zmenila?) je bil izbran program APZ iz Kranja: večinoma slovenski avtorji, tudi slovenske ljudske pesmi, a harmonizacije v povsem sodobnih oblikah.
Torej je petkov večer 12. oktobra letos izzvenel povsem enotno, ubrano in v sklopu sedanjega zborovskega doživljanja. Užitek poslušanja lepih glasov in srečanja z ljudmi, ki prihajajo iz Argentine, se je razlegal še naslednje dni. Tudi ob pisanju tega odtisa se spomini napolnijo z njihovim petjem.
GB
