Neprijetno presenečena sem bila, ko sem v Svobodni Sloveniji (leto LXXXII- št. 15) brala članek: »Ob Kajuhovem letu: Himna Pesem XIV. divizije.« Ker sem prišla v Argentino šele leta 1954, sem rastla v »rdeči svobodi« in sem vedela, da je bil Karel Destovnik Kajuh partizanski pesnik. O kaki Himni, Pesmi XIV. divizije pa nisem imela pojma. Zato preplah ob članku: Kaj pa je to? Se motim? Je to res naša Svobodna Slovenija? Tesno mi je bilo pri srcu, dih mi je zastal in kot v filmu sem videla vse, kar so mi pripovedovali ali kar sem brala o komunistični revoluciji na Slovenskem. Kot sanje, ne, kot mora me tlači ta privid.

Po zasedbi Štajerske po Nemcih so se v Ljubljano umaknili številni begunci s Štajerske, med njimi tudi 19-letni Karel Destovnik Kajuh. Navezal je stik s komunisti in postal član VOS (Varnostno-obveščevalne službe), ki je po Ljubljani, pobijala nedolžne ljudi, svoje idejne nasprotnike. Ni jasno v katerih akcijah je Kajuh sodeloval, ker so kulturniki predvidoma ostali v zaledju.

VOS je takrat ubila Jaroslava Kinklja (predsednika Katoliške akcije). Pod streli je padel dr. Lambert Erlih (duhovni vodja Straže, organizacija univerzitetnih študentov) in njegov spremljevalec Viktor Rojica. Isti dan so streljali na Iva Peršuha, poveljnika Slovenske legije, ki je čez dva dni umrl. Višek ubojev je bil atentat na bivšega bana dr. Marka Natlačena. Ubijalec je prišel k njemu oblečen v duhovnika, z lažjo, da mu je prinesel pismo od dekana Tomažiča. Medtem, ko je Natlačen bral pismo, ga je ustrelil in ušel.

A pojasnimo: šele ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo so komunisti začeli NOB (Narodno-osvobodilno borbo). Slovenci na podeželju so se tedaj znašli med dvema ognjema. Na eni strani partizani, ki so plenili prehrano, živino in streljali nedolžne ljudi. Pobijali so duhovnike, župane, kmete, delavce, skratka vse, ki so imeli vpliv na ljudi. Po drugi strani Italijani, ki so Slovence pošiljali v koncentracijska taborišča (Rab, Gonars, Monigo).

NOB nas je v Šentrupertu, kjer smo bili doma, najprej »osvobodila« gg. župnika Franceta Nahtigala in kaplana Franceta Cvara. Odvlekli so ju v gozd, ju mučili in pretepali. Grobova sta si morala izkopati sama. So ju ustrelili? Ne! Ubili so ju s krampom. Dovolite mi, da uporabim partizanski izraz. »Za take je šusa škoda.« Naj prosita pri Bogu za Slovenijo in za nas, ki nam je bila domovina odvzeta.

Komunisti so pobijali cele družine. NOB je umorila deset članov Mavsarjeve družine iz Praproč pri Šentrupertu. Oče je bil pred vojno župan na listi SLS. Bil je nasprotnik NOB, zato so jim uplenili moko, mast, meso itd. Ker se ni hotel vpisati v OF (Osvobodilna fronta), so mu grozili, da ga bodo ubili. Z družino se je umaknil v grad Dob, kjer je bila italijanska postojanka. Na Štefanovo 1942 so Dob napadli partizani – Cankarjeva brigada. Zažgali so grad, umorili očeta, mater, hčerko in štiri brate, med njimi Darka, ki je bil balkanski prvak v metu kopja. Dva sta se iz gorečega gradu rešila. Druge so napol mrtve pometali na ogenj. Najmlajši fantek še ni imel deset let. Česa je bil kriv? Bil je Mavsarjev. Lastnik gradu graščak Logoteti, njegova žena in sin so bili deležni iste usode. Osma žrtev je bil dvanajstletni Vilko, ki se je rešil iz gorečega gradu pa sta ga kasneje dva partizana ustrelila in je izkrvavel na travniku. Deveta žrtev je bil Dolfi, ki je padel ob napadu partizanov na vaško stražo. Deseti, Pavel, je bil domobranec, vrnjen iz Vetrinja, ubit v Kočevskem Rogu. Ostala sta živa Jože, najstarejši – rešil se je iz gorečega gradu, postal duhovnik in do svoje smrti živel v Severni Ameriki; ter Franci, ki je preživel Turjak in kasneje živel v Argentini in v Severni Ameriki. Od dvanajstčlanske družine je v Šentrupertu ostal priimek Mavsar samo na grobu z ostanki kosti in na spominski plošči.

Komunisti so bili kruti. Svoje žrtve so zverinsko mučili. Blaženega Lojzeta Grozdeta so strašno pretepali in grozno mučili. Nimam besed. Zakaj so ga ubili? Ni pripadal nobeni politični stranki, ne vojaški enoti, ni nosil orožja. Bil je član Katoliške akcije. Ko so ga prijeli, je imel pri sebi latinski misal, Hojo za Kristusom in knjižice o Fatimski Mariji, ker je hotel v domači vasi širiti pobožnost do presvetega Marijinega Srca. Po hudem mučenju so ga odvlekli v gozd in ubili s krampom ali motiko ter ga pustili nepokopanega. Na beli snežni preprogi so ostale sledi njegove krvi. Blaženi Lojze Grozde, prosi za Slovenijo in spreobrnjenje grešnikov.

Umreti nočemo – Vaške straže. Bile so oborožen odpor proti revoluciji. Pred nastankom Vaških straž so komunisti pobili na deželi več kot tisoč Slovencev. Zgled odpora je bil Šentjošt nad Vrhniko. Konec leta 1942 jih je bilo 50 borcev, 1943 pa še 60. Bile so obrambne, ne napadalne, vendar so svoj obrambni posel dobro opravile.

8. septembra 1943 je bila Italija premagana. Vojaki so morali oddati svoje orožje partizanom . Z njimi so se celo borili proti Vaškim stražam.

Hrast stoji v Turjaškem dvoru. Saj ni bil hrast, bila je lipa.

Po padcu Grčaric, taborišča četnikov, se je del vaških straž umaknil v grad Turjak. 13. septembra 1943 so grad napadle partizanske brigade: Tomšičeva, Prešernova in Gradnikova, vse tri so pripadale opevani XIV. diviziji. Vaški stražarji so se pogumno branili šest dni. Partizani so se borili z italijanskimi topovi, ki so jih upravljali italijanski topničarji. Rušili so zidove mogočnega gradu, za katerega so poveljniki Vaških stražarjev mislili, da je nezavzeten. Po nekaj dneh so branilci v gradu ostali brez vode in niti hrane in niso spali.

Poveljnik XIV. divizije je poslal proti gradu v napad tanke in topove. Partizani so privlekli težko italijansko havbico, ki je odločila padec gradu, kjer so imeli že precej ranjencev. Granate so odprle del grajskega zidu; skozi odprtino so v grad vdrli partizani, ki so zagotavljali amnestijo, vsem, tudi poveljnikom, če se predajo. Ker so poveljniki mislili, da bodo rešili ranjence in vojake, so sklenili predajo. Pred predajo so vojaki prisegli, da se bodo vsi, ki se rešijo znova dvignili proti komunistom, če ti ne bodo spoštovali obljubljene amnestije. Na ruševinah obzidja in na dvorišču so obesili beli zastavi. Danes, ko to pišem, je 19. september; točno 80 let je, odkar je padel Turjak. Naslonila sem se na mizo in jokala.

Proti vsem mednarodnim zakonom so komunisti najprej postrelili ranjence in oficirje. Brez sodbe so pobili tudi veliko vojakov. Nekaj so ji na hitro sodili na Kočevskem procesu, ki je bi prava farsa, večino borcev so postrelili, le nekaj jih je ostalo živih.

Vrnimo se h Kajuhu. Pred padcem Italije je odšel iz Ljubljane in se pridružil  Kulturniški skupini XIV divizije. V decembru 1943 je Kajuh napisal besedilo te himne, ki jo je uglasbil Svetozar Marolt Špik. Po ponesrečenem napadu XIV. divizije na domobransko postojanko v Kočevju 9. decembra 1943, je pri poizkusu prehoda čez Rinžo padel poveljnik te divizije Mirko Bračič, ki je tako prešel v besedilo »slavne« himne. 

V ponesrečenem pohodu na Štajersko je XIV divizija na Paškem Kozjaku doživela hud poraz. Tam je padel tudi pesnik Kajuh, vendar je njegova smrt ovita v tančico neznank in ugibanj. To je zadnje dejanje Kajuhove tragične zgodbe. (Zaveza – številka 128).

Domobranci-legionarji svojo zemljo ljubimo

Po odhodu Italijanov so Ljubljano zasedli Nemci, večina dežele je ostala pod partizansko strahovlado. V tem obdobju so partizani pobili več kot tisoč oseb. V Ljubljani so za obrambo ustanovili Meščansko stražo, ki jo je zasnoval general Rupnik. Na deželi so se preostali vaški stražarji reorganizirali v Slovensko domobranstvo. Že od začetka so bili organizirani v bataljone.

V prvem boju med partizani in domobranci se je znova pojavila opevana XIV divizija, ko je znamenita Tomšičeva brigada (400 partizanov in partizank, oborožena tudi z italijanskimi topovi) napadla Krajčevo hišo v Grahovem, kjer se je nahajalo kakih 30 domobrancev. Bitka je trajala vso noč od 23. do 24. novembra 1943. Ker partizani hiše niso mogli zavzeti spričo junaške obrambe peščice domobrancev, so jo zažgali. V ognju je, ob svojih soborcih, umrl tudi pesnik France Balantič, skupaj z njegovim prijateljem in poveljnikom oddelka, Francetom Kremžarjem, bratom našega dr. Marka Kremžarja, med drugim ustanovitelja srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka v Buenos Airesu.

Domobranci so maja 1944 ustanovili štiri udarne bataljone, kasneje še petega v Kočevju. Njih geslo je bilo: Za Boga, narod in domovino. Imeli so veliko uspehov. Partizane so porinili v Belo Krajino in Trnovski gozd. Domobranci so bili pošteni slovenski fantje. Borili so se pod slovensko zastavo, njihov poveljevalni jezik je bil slovenski. Leta 1945 so domobranski bataljoni praktično obvladali položaj na Slovenskem.

Od 4. do 11. februarja 1945 je bila Konferenca velikih treh v Jalti. (Churchill, Roosvelt in Stalin). Tam so sklenili, da bo po vojni Jugoslavija pripadala vzhodnemu bloku. Kasneje so priznali Titovo vlado. Rdeča armada je oktobra 1944 udrla v Beograd. Sovjetski vojaki so se surovo znašali nad meščani; posebno so trpele ženske.

Partizanom je prišla na pomoč sovjetska rdeča armada, ki je bila že v vzhodni Sloveniji. Domobranci v Ljubljani so dobili ukaz od Narodnega odbora, naj se umaknejo na Koroško. Domobransko topništvo na gradu je dva dni in dve noči streljalo proti partizanom, ki so se bližali Ljubljani. Pred umikom so razstrelili topove. Partizani niso upali v Ljubljano, dokler ni odšel zadnji domobranec.

Od 5, do 12. maja se je umaknilo na Koroško 11 do 12 tisoč slovenskih domobrancev in nad 8 tisoč civilistov. Utaborili so se na Vetrinjskem polju ter se predali Angležem. Z lažjo, da jih bodo premestili v Italijo, so jih Angleži izročili partizanom. Vrnjene domobrance so komunisti pomorili v Kočevskem Rogu, na Teharjih, v Hrastniku, v rovu sv. Barbare … Kdaj pomislimo na najboljše slovenske može in fante? Goli, pretepeni, s strelom v tilnik so padali v jame in prepade. Ti kraji so še vedno krvaveče rane na slovenskem narodnem telesu.

Mislim, da imamo skoraj vsi, ki živimo v Argentini, sorodnike, ki so bili žrtve komunističnega nasilja. Naši družini so komunisti ubili dva strica. Bila sta bogoslovca v cistercijanskem samostanu v Stični. Kot domobranca sta stregla ranjencem v bolnici v Novem mestu. Maja 1945 sta se z zadnjimi ranjenci umikala proti Štajerski. Pri Radečah so jih zajeli bosanski partizani in jih odpeljali v Karlovec na Hrvaškem. Potem je izginila vsaka sled za njima. Tretji stric, mladoletni domobranec se je vrnil s Teharij sestradan in ušiv.

Komunisti so med vojno pomorili 52 duhovnikov, po vojni pa še 12, obsojenih po »Ljudskih sodiščih« ali zahrbtno umorjenih. Veliko število je bilo zaprtih, po ječah, celicah in na prisilnem delu. Slovensko Cerkev so hoteli spraviti na kolena.

Škofa Vovka so več let ponoči zasliševali. 20. januarja 1952 so ga v Novem mestu polili z bencinom in zažgali. Policija ni pustila, da bi ga zdravnik odpeljal v bolnico. Le zasilno ga je obvezal in z vlakom se je moral vrniti v Ljubljano. Za ta zločin ni bil nihče kaznovan. Je bilo naročeno? Odpustiti moramo, pozabiti ne smemo.

Sprava? Vsi pošteni Slovenci želimo narodno spravo, vendar le »Resnica vas bo osvobodila«. Bomo kdaj praznovali Balantičevo leto? Vlada R.S. je letos, na predvečer datuma, ukinila 17. maj kot narodni dan spomina na žrtve komunizma.

Dr. Andrej Poznič je napisal. »Ne boj se mala čreda, saj ne gre zato, da zmagaš, ampak zato, da zvesta sebi pričuješ in ohranjaš spomin.«

Smo zvesti sami sebi? Pričujemo in ohranjamo spomin?

Metka Mizerit

_________________

Viri:

Stalinistična revolucija na Slovenskem I – Stane Kos, Samozaložba, Rim 1984

Stalinistična revolucija na Slovenskem II – Stane Kos, Samozaložba, Buenos Aires 1991

Slovenska Zaveza Št. 128

Šentrupert med revolucijo – Ivo Žajdela, založba Družina, Ljubljana 2014