Odraščal sem z mašo v slovenščini in nikoli nisem pogrešal stare, opuščene maše v latinščini, ki je bila polna obredov, ki jih nihče več ni razumel.
Mistike nisem povezoval z zunanjostjo, ampak z držo človeka, ki je bil očiščen v velikem trpljenju in je ostal zvest Gospodu. Takih sem pa v svojih otroških letih lahko veliko opazoval, saj je naša skupnost prišla iz hudega, prehudega trpljenja revolucije, izgube množice mož in fantov, izgube vsega premoženja, družbenega statusa in najhujše, dobrega imena. Vera, ki je žarela iz njihove zvestobe in ljubezni do Boga, domovine in naroda, je bila vsebina, ki ne potrebuje obredja.
Škofje na koncilu so odprli okna in vrata Cerkve, da se je prezračila. Vdor svežega zraka pomeni tudi izgubi nekaj vonja kadila in sveč na katerega se je navadila. A svež zrak je boljši, saj vse vonjave v njem bolje dišijo. Res je, da se povezuje odpad mnogih duhovnikov in redovnikov od svojega poklica s prenovo koncila, vendar ali je res tako? Ali je samo osvežitev in svoboda, ki jo je prinesel Duh izgovor, ki ga apostol Pavel omenja, ko pravi »naj vam ne bo izgovor za mesenost«?
Svobodo pa imam nadvse rad. Naučili so me jadrati v majhni ladjici in vzljubil sem to svobodno premagovanje življenjskega morja. Kdor zna jadrati, se pred viharjem ne umakne, ampak vztraja. Gotovosti mu ne dajejo trdna tla, ampak veter v jadrih za katere ve, da bodo zdržale vse vetrove. In taka je Cerkev! Zato ne žalujem za negibnostjo in nepremičnostjo preteklosti, ampak sem vesel in hvaležen Bogu za naš čas, ki je edini tudi moj čas. Preteklost je že bila. Prihodnost gradimo skupaj tukaj in zdaj. Zato je živeti v sedanjosti in jo sooblikovati meni ljubše kakor žalovati za preteklostjo.
Koncil je prinesel Cerkvi dinamiko in svobodo na katero se še nismo čisto navadili. To pa pomeni, da imamo v marsičem različna mnenja, pa vendarle ostajamo edini v izpovedovanju vere in življenje po Božjih in cerkvenih zapovedih. Kardinal Newman je dejal, da so nekatere stvari pred sto leti bile herezija, zdaj pa je čas zanje dozorel in zato jih sprejemamo. Zanimiva misel, ki se zoperstavlja tistim, ki iz cerkvene zakladnice nenehoma obnavljajo stare dokumente in obsodbe, ki so danes preživete, ker jih je čas povozil. Cerkev je v času zrasla in prerasla, kar jo je nekoč ogrožalo. Zato je bistveno, da se danes potrudimo, da gradimo sodobno, svežo in tradiciji zvesto katoliško misel. Ne smemo pozabiti, da še vedno velja, »tam kjer je papež, tam je Cerkev«. Ne more biti papež proti Cerkvi. To bi bilo nemogoče. In če vsi papeži od koncila sem, poudarjajo in obnavljajo koncil ter mu ostajajo zvesti, potem je toliko bolj vprašljivo, če ga zanikamo ali problematiziramo.
Rastel sem v skupnosti, ki je gledala naprej, črpala iz svojih globokih katoliških in slovenskih korenin in ustvaril nekaj novega, nekaj svojevrstnega in svojega. Po tej isti poti hodi Cerkev. Zato ne gledam nazaj, ampak naprej in sem hvaležen Bogu, da nam je podaril Duha v Drugem vatikanskem koncilu, ki nas spodbuja in poživlja.
Andrej M. Poznič
