OD ŠKOFJE LOKE DO SOVODNJA
.
Prepozno gremo to nedeljo od doma …
Se zgodi še boljšim od nas …
Pa je v vsaki nesreči nekaj dobrega.
Prvi cilj si zastavimo Ermanovec. Tam lahko tudi jemo, če bo le koča odprta. In razmišljam med potjo proti Škofji Loki kam naj zavijem, da bi še kaj videli in ne bi stopili iz avta in se koči na Ermanovcu takoj prijeli za žlico …
Hja …, kam naj zavijem …?
V Škofji Loki je vedno lepo.
In zavijem namesto na obvoznico za Poljansko dolino v sam center Škofje Loke.
.
Pri Kapucinskem samostanu zavijem levo, čez most in za ovinkom parkiram. Lepa pot po našem izjemnem biseru se prične.
.
Namerno ne zavijemo na Mestni trg, ampak jo mahnemo na ogled kar po gornji ulici pod Nunsko cerkvijo.
Saj res, do gradu lahko skočimo …
.
Zavijemo do gradu. Še malo smučišče je tu na južni strani, le smučarjev ni več …
.
In stopim čez sneg, naslonim telefon na visok zid in naredim eno panoramsko. Ni najlepša, je pa zanimiva.
.
Kar nekaj tujcev se kljub ne sezoni potepa po gradu in okolici.
.
Muzej v gradu je odprt, pa ne zaidemo vanj. Nebo je brez oblaka. To naredimo kak dan, ko bo zunaj čudno. Koliko lepega je videti tu v muzeju, vem. Sva ga nekajkrat že obiskala.
.
Malo naprej jo mahnemo do stare muzejske hiške, ki kar dobro kljubuje času. S platoja pri gradu pa se tako lepo vidi velik del Stare in novejše Loke.
.
Na spletu na strani Turizma Škofja Loke pod KULTURNE ZANIMIVOSTI o Škoparjevi hiši najdem to:
Muzej na prostem Škoparjeva hiša
Na Loškem gradu, sredi grajskega vrta stoji hiša iz 16. Stoletja, ki sodi v tip hiše s črno kuhinjo. Predstavlja bivalno kulturo kajžarjev in malih kmetov širšega loškega okolja v obdobju od 16. do konca 19. stoletja. Gre za enega prvih muzejev na prostem v Sloveniji. Ogled je mogoč po predhodnem dogovoru z Loškim muzejem v času delovnega časa muzeja.
.
STARA HIŠA
Kaj je vse čas
iz tebe naredil?
Streho ti luknja,
mah zêlen pokriva
in pajčevine
kot čipke natkane
so v kotih okenskih lin,
vrata so vegasta,
trhla, črviva
in dimnik
je škatla zmečkana
iz njega že davno
se nehal je vihati dim.
Koprive dvorišče
so tvoje zarasle,
na zlizanem pragu
je prahu debelo,
joj, kdaj je nazadnje
na oknih cvetelo,
utihnil že davno
otroški je jok.
Četudi ni tvoja
jo, ko jo zagledaš,
dih v grlu zastane,
srce ti poskoči.
Daj, čas, ko podiraš,
drugače odloči,
naj ta tu – ostane !
Janez Medvešek
.
Včasih so se pred vagabundi varovali tako. Danes pa “objekte varujejo video kamere”. No, naj bi varovale.
.
Tiščim prevelik fotoaparat skozi mali prostorček v kovanem gavtru, pa mi ne uspe. Nekaj stare izbe, ki je tako lepa, da ti zaigrata srce in duša, pa le ujamem.
.
Ta mlin so razstavili v Davči in ga pripeljali sem. Streha je na obe strani steklena in notranjost mlina se lepo vidi s poti, ko gremo mimo. Zanimiva ideja.
.
Zadaj za mlinom pa se širi tako lepa panorama Loke, za silo pobeljenih Karavank in Kamniško Savinjskih Alp.
.
Kar nekaj lepih in zanimivih ostalin iz davnine je tu predstavljenih.
.
Stopim še do vhoda v muzej, da vidim urnik odprtja za drugič in ob vratih najdem tako lep pomladni šopek.
.
Na spletu najdem podatek, da so grad zgradili freislinški škofje po prejemu loškega ozemlja. Prva omemba sega v leto 1215. Potres v letu 1511, ki je porušil mnoge gradove na Kranjskem, tudi temu ni prizanesel. In ga je dal škof Filip obnoviti.
Na grajskem dvorišču je nekoč stal mogočen kvadratni stolp, ki je sedaj na tlaku dvorišča le označen. Grad je sedaj namenjen zbirkam Loškega muzeja, kjer si lahko ogledamo zgodovinsko, kulturno, umetnostnozgodovinsko, etnološko in prirodoslovno bogastvo škofjeloškega ozemlja.
.
Stopim na vzhodno stran, najdem dvižni most in malo naprej razgledno ploščad z lepim pogledom na velik del Loke.
.
Od gradu se spustimo nazaj v samo staro mestno jedro – Mestni trg. Že na začetku najdem ta lepa vrata.
.
Toplo je in o zimi ni več sledu. Kolikokrat sva že obiskala ta biser in vedno doživiva kaj novega. Skoraj vsaka hiša, vsak vhod me spominja na kako doživetje. Skozi ona ta velika vrtata na desni sva z ženo vstopila takrat 29. junija 2013, ko je imel predstavitev foto monografije z naslovom SVETLOBA IN ČAS žal že pokojni prijatelj vrhunski fotograf in arhitekt Peter Pokorn.
.
Pravijo, da se o pokojnih govori le vse dobro. Kaj naj bi o virtuozu s svetlobo
Petru Pokornu pisal drugega? Tisti dan me je poklical po telefonu in sporočil, da imam na e pošti zanimivo sliko. “ Veš, skupaj so spravljali mrvo, pa sem jih prosil, če lahko naredim na hitro nekaj kopic. In sem jih naredil nešteto. No, poglej na sliki, če ni bilo včasih s kopicami vse lepše …?”
Rad moraš imeti to zemljo slovensko in nje lepote, da si vzameš toliko časa in narediš za nekaj slik toliko kopic. In Peter jo je imel tako rad.
Žarel je na predstavitvi knjige, ki mi jo je pripeljal na dom že kak dan prej. Rad je delil srečo še s kom. In naslednji dan sem ga poklical jaz. “Peter, včeraj sem videl pod cerkvijo na Suhi poln kozolec mrve. Pojdi in ga poslikaj, tako je lep!” In je kmalu prišla slika lepotca tudi na moj e naslov.
.
Še prej je bila Velika noč. O, Peter je vedel kam se mora postaviti, da bo zajel prav po Gasparijevo velikonočno procesijo. Tja na Črni vrh nad Polhovim Gradcem jo je mahnil in počakal, da so ljudje prihajali v ovinek pod cerkvijo. Biti pravi čas na pravem mestu, je bila njegova prednost.
.
Slike, ki jih sedaj gledam v njegovi foto monografiji in v arhivu, ki sem ga naredil iz poslanih slik, so mojstrske, vrhunske, neponovljive! S te fotografije, ki ima dušo, pomlad kar diši. Danes, ko ima vsak telefon fotoaparat, vsi slikamo vse mogoče. Ampak, s tistih zmazkov pomladi ne dišijo in ne žarijo. NI VSAKOMUR DANO, kar je bilo dano Petru! Vesel sem, da sva se takrat pred leti spoznala na Karitasovi likovni koloniji v Krivi vrbi na sosedovi Koroški. Če bi mi podaril iz arhiva le to sliko, bi bil srečen.
Tako izjemne med svojim več kot milijonom fotografij – nimam!
.
ODA POMLADI
Najlepša je pesem
mi vsako pomlad
pesem siničke iz našega vrta,
zapoje jo,
ko je še zemlja zastrta
z belo kopreno iz snežnega prta
in te prebudi,
predrami ti dušo, odpre ti oči,
po žilah požene utrujeno kri.
Na plan te, ven zvabi,
da predaš se naravi
in zasanjaš se v vonju
dehteče pomladi.
Janez Medvešek
.
Peter, hvala ti. Le ko sedaj hodim po tem izjemno lepem Mestnem trgu po Loki, pogrešam tvojih fotografij, ko si prav tu slikal Škofjeloški pasijon, ki je vpisan na Unescov seznam kulturne dediščine.
Vsaka slika je imela dušo … Veliko si mi jih poslal! Nekam sem jih dal, pa jih trenutno ne najdem …
.
In vse te lepe hiše so mi znane iz Groharjevega Snežnega meteža v Loki. V imapasto tehniki je na debelo pastozno z lopatico nanašal odtenke bele barve na platno in naredil umetnijo, ki ji ni para.
.
Ubogi Groharjev Ivan … Tisti dan, ko ga je tako medlo, da so se skozi okno mogočne Homanove hiše videli le obrisi hiš, si bil vsaj na toplem. Upam, da si imel toliko denarja, da so ti dali kaj jesti. Taka slika, ki je potem biser naroda slovenskega, ne nastane tako hitro, kot nastajajo sedaj te novodobne od “umetnikov”, ki le “čopiče spucajo na platnu” in se pod tiste zmazke upajo celo podpisati.
.
Sedaj pred mogočno Homanovo hišo stojijo stoli in mize in igrala in Groharjev Ivan iz onega okna, kjer je sedaj slaščičarna, ne bi nič videl.
Pa tudi snega skorajda že ni več, kaj šele takih slikarskih mojstrov, kot je bil on …
.
Časi se spreminjajo in ljudje prav tako. Kako lepo je zaviti v kako ohranjeno staro mestno ali trško jedro in podoživeti malo preteklosti. Navadno je bilo naselje v objemu obrambnega zidu in prostora za ulice je bilo malo. Ta predel Škofje Loke je še posebno lep in zanimiv.
.
Pokljukamo na vrata cerkve sv. Jakoba in se odpro.
.
Čipkasta pravljica, ki jo lahko primeš. S tistimi preprostimi orodji so včasih naredili take umetnije, danes pa, ko lahko v vsaki tehnični trgovini dobiš vsa orodja tega sveta, pa delamo škatlaste hiše A x B. Še strehe so ravne, da potem čez čas ja zamaka skoznje. In ti umetniki v poslikavah niso samo “spucali čopičev” na teh izjemnih vzorcih in grbih.
.
Čudno, ne, ko povsod v tujinah hodimo na potepe in občudujemo kar imajo sosedovi lepega, doma pa imamo toliko tega, da je eno življenje prekratko, da bi vse videli le po enkrat. Hja, je hudič, ko je sosedova trava vedno bolj zelena od domače …
.
Ustavim se in zazrem v snop svetlobe, ki se skozi barvasto okno prebija v temno notranjost. In svetloba obarva vse pisano, kot to stori mavrica v naravi.
.
Škofja Loka je biser. Le nekaj korakov narediš spet naprej in postaneš ob novih lepotah.
.
Gremo čez most in se na Kapucinskem trgu usmerimo proti Kapucinski cerkvi. V samostanu imajo v knjižnici shranjen rokopis iz leta 1721 – Škofjeloški pasijon, ki je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo na slovenskem.
.
Kapucinska cerkev je odprta in se po zasnovi razlikuje od mnogih ostalih.
.
Že ob vhodu zagledamo zanimivo ČRNO MARIJO. Podobno sem videl v cerkvi sv. Ane visoko v koroških hribih.
.
Nadaljujemo pot preko Kapucinskega mostu, ki ga krasi kip sv. Janeza Nepomuka, ki je vedno upodobljen tako, da ima prst na ustnicah.
.
Pri avtu smo. Nekaj od vseh škofjeloških biserov smo videli, večina pa se nam je danes izmuznila. Pa drugič. Škofja Loka je polna lepot in prav je, da jo obiščemo večkrat, kajti le en površen in hiter potep ti o mestu, ki se prvič omenja v listinah davnega leta 973 in je današnje ime dobila v 13. stoletju, ne pove vsega.
.
Zavijemo v smer Poljanske doline in se mimo Špitalske cerkve po Spodnjem trgu zapeljemo naprej.
.
V Gorenji vasi smo. Pravzaprav le redko zavijem na obvoznico. Tu je vsakič kaj novega. Zaviti v kraje, kot je ta, je užitek.
Tu so doma sposobni in pridni ljudje. Tu župana g. Milana, ker je izjemen, ne menjajo na vsakih volitvah. Že vedo zakaj.
No, saj se vidi, ko zaviješ sem.
.
V Trebiji z glavne ceste po oznaki zavijemo ostro desno po oznaki za kočo na Ermanovcu. Za hip ustavim tu nad Staro Oselico.
.
Hja …, zvon želja … Tu na prevalu blizu koče je obešen pravi zvon. O, zadoni, da te kap po obeh straneh, ko ga “zaguncaš “ sem in tja.
.
In še malo jo mahnemo naprej in smo pri koči na Ermanovcu. Nov prizidek je že uporaben, pa raje sedimo v starih prostorih. Oskrbnika sta nova in pridno strežeta ljudem. Naročeno je dobro in hitro postavljeno na mizo.
Še pridemo sem!
.
In ko se odpravim plačat, me zaustavi gospa s samimi dobrimi stvarmi v rokah. “Še to spada k enolončnici!” Božansko dobro. In cena je enaka. Da bi ta začetna vnema sedanja oskrbnika nikdar ne minila. “Je bil kruh dober?”, še vpraša šef za šankom, ko plačujem?
“Božansko dober! Svež, okusen in še topel ” Hja, eni znajo! Naj gre dober glas od tu v deveto vas!
.
Pravzaprav se je peljati tu po slemenih od koče proti Kladju en sam velik greh. Vsake toliko časa ustavim in izstopim, da naredim kak posnetek lepot, ki nas obdajajo na obeh straneh. Prav lepo se od tu vidi Porezen.
.
So ga turni smučarji popisali na sto načinov.
.
Na to severno stran je še malo snega, ki ozaljša rjavo okrasto monotono pokrajino.
.
Tu po robu je včasih potekala Rapalska meja. K sreči se je potem tista nepoštena zadeva sesula in smo dobili nazaj, kar nam je bilo odvzeto. Kar nekaj bunkerjev in mejnih kamnov še vedno priča o tej nesreči slovenstva.
Vse je lepo opisano na predstavitveni tabli na lepem razgledišču. In s tega mesta se tako lepo vidi nazaj na kočo na Ermanovcu, na 967 mnv. Sam vrh – 1026 mnv – je malo desno, nedaleč od one kapelice s ta velikim zvonom.
.
Prevozimo Kladje, kjer pot pelje ali v Škofjo Loko ali naprej na cerkljansko. Na Cerkljanskem vrhu vedno poslikam ta dva kozolca, pa vidim, da mi prvega ne bo več uspelo še kdaj. Vse ima na tem svetu konec. Tudi naši slovenski kozolci, s katerimi se tako salamensko trudimo, da bo ja vse čim prej vzel vrag. Svinje in biseri pač niso za skupaj, mar ne?
.
Malo pred visokim prevalom ustavim. Tu je pogled na vso dolino cerkljanskega izjemen. Od Blegoša pa do Krna se vidi. V dolini je Cerkno, po osončenih obronkih pa je posejanih vasic, da jih ne prešteješ. Pogled je to, ko ti zastane oko in ob takih biserih si želim le eno. Da bi še dooooolgo tlačil to ljubo zalo slovensko zemljo.
.
ŽELJA
Kaj mi bodo diamanti?
Saj nimam sefa,
da bi jih vanj varno skril.
Kaj denarja polne vreče!
Ga bom jaz zbiral,
da se bo bog ve kdo
z njim veselil.
Kaj mi hiša bo v sijočem zlatu?
Da se bom z njo šopiril,
kot se baha s svojim perjem pav?
Jaz –
imam le eno samo željo,
da bi še dolgo
ZDRAV OSTAL!
Janez Medvešek
.
Na križišču, na prevalu, kjer bi pravzaprav morali nadaljevati pot za Novo Oselico in Sovodenj, zavijemo po oznaki za Kmetijo na Ravani, kjer se da kupiti sir. Zapeljem še malo naprej na pravi balkon, s katerega se vidi pol sveta.
Vse do Matajurja in še naprej.
.
Tja do koče na levi, kjer je veliko parkirišče, je sneg. Do kapelice je ura položne hoje. Ja, morje se vidi z vrha, da o ostalem ne pišem. Kapelico so oni, ki so krivično črtali meje, postavili v Italijo, vrh pa je le nekaj metrov stran na naši strani.
Koča je malo nižje in se da lepo narediti krog na izhodišče. Lahko pa se odpravimo na vrh tudi iz Avse.
.
In malo bolj na desno se vidijo Tolminske ali pa Bohinjske gore, odvisno s katere strani jih gledaš. In Krn mogočno izstopa iz vrhov v nizu, ki se vrstijo tja proti Kobariškemu Stolu.
.
Ne vem zakaj, ampak imam veliko željo, da enkrat obiščem tistih nekaj pastirskih hišic na planini Kal. Upam, da čim prej! Te planine, ki so posejane po hribih nad Posočjem, so tako lepe. In vse več je živih, pašnih.
.
Gledam Porezen … Kako filigransko natančno ravno so davna leta nazaj vojaki naredili mulatjero. Kot da so jo delali ob napeti vrvici in vodni tehtnici.
.
In malo bolj levo zagledam za nizom zasneženih hribov – Triglav. Zaigra srce in duša zapoje, ko ga zagledaš, pa vseeno s kje.
.
Nadaljujemo pot do Kmetije na Ravan. Zadaj se vidi 1024 m visok Bevkov vrh. Kar nekajkrat sva že bila na vrhu. Ni daleč s kmetije.
Razgled pa je izjemen. Ko sva bila nazadnje tam, je bila na steno kapelice pritrjena škatla in v njej stekleni kozarci in steklenica žganja. Natočiš si, privežeš dušo in vržeš kovanec v škatlo.
Všeč mi je ta baza poštenja. Kako bi bilo na tem edinem svetu lepo, če si drug drugemu ne bi kradli kot srake…
.
Na kmetiji so doma in nakupimo dobrih stvari. Kupimo odličen sir in mlečne izdelke, ki ne nastaja iz onih smrdečih bal, ampak iz dišečega posušenega sena. Bravo, Demšarjevi!!!
KLIKNITE NA LINK spodaj in izvedeli boste veliko lepega in novega, pa uporabnega prav tako!
NaRavan – Domači sir – Kmetija na Ravan – Izdelki iz krajev kjer je … https://www.naravan.domaci-sir.si/
.
Na Novi Oselici ne ustavljamo, ker smo tu bili že nekajkrat.
Le ta te kronice ustavim. Pomlad je kot mlado lepo dekle.
Ne da se zamižati in pogledati stran,
če je le malo “dedca” v tebi!
.
V Sovodnju ustavim. Komajda … Center je popkarkiran, kot da so šli vsi domačini skupinsko z letalom nekam zelo daleč. In v bifeju ob odlični kavi od prijazne mladenke izvemo, da je v Sovodnju igra. Sam Bog ve koliko let sem igral v Kulturnem društvu Šentjakob. In dobro vem, kako lepo je bilo, ko smo šli kam na gostovanje in smo pokukali skozi razporek na zavesi, koliko je že ljudi v dvorani. In predstave so bile seveda ob nedeljah popoldan.
Redkokdaj ob napol praznih dvoranah. Hja …, takrat je bil TV še razkošje in ga ni bilo pri vsaki hiši. In ljudje so se še družili in se srečevali v živo …
Hja …, spomini …Kaj bi brez njih …
.
Nazaj se peljemo po novi obvoznici mimo Škofje Loke. Dan ugaša in namerno zavijem skozi Gosteče, Drago, Soro, do Goričan in v Medvodah nazaj na glavno cesto in domov. Ob poti se tako lepo vidi na Kamniško – Savinjske Alpe, ki ugašajo v lepem večeru.
In zakaj sem šel delat iz tega potepa PPS? Preprosto zato, da dokažem, da se da tudi sredi nedelje iti kam od domain če se ti da le rit dvigniti, si lahko nagrajen s tako lepim dnevom. Le od doma moraš in uživati moraš ob vsem videnim ob poti.
Kako lep je ta svet, ljudje. Kako lépo je lahko to edino življenje, ki ga tretjino prespimo, dobro tretjino zapravimo za službo in delo, tisto slabo tretjino, kar pa ostane, nam ostane zato, da ŽIVIMO!
Koliko ljudi umre, ne da bi vsaj za silo vedeli in spoznali v kako lepo Domovino nas je dal ljubi Bogec živeti. Ste med njimi? Nikar! Tisto nedeljsko kosilo “z govejo juho, krompirjem in solato in seveda čestitkami za zvočno kuliso” mirno brišite s seznama.
Kaj pa je sploh to – NEDELJSKO KOSILO? Midva že dolgo tega več ne veva. Za prmej!
.
Besedilo in fotografije…….. Janez Medvešek
Slike, ki so ob besedilu ob Petru Pokornu so delo avtorja.
Pesmi so izbrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano
Narejeno sredi toplega sušca, marca, leta gospodovega 2019
janez.medvesek@gmail.com
