Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka obeležuje letos 65 let obstoja. Za praznovanje te obletnice je vabil v soboto, 11. oktobra, nekdanje profesorje, dijake ter starše in prijatelje tečaja k zahvalni sveti maši in akademiji. Za geslo obeležitve so izbrali misel pisatelja Zorka Simčič »Zvestoba nazaj – poslanstvo naprej«.

Slavja so se udeležili veleposlanica Republike Slovenije gospa Tina Vodnik, zaslužni nadškof msgr. Andrej Stanovnik, delegat slovenskega dušnega pastirstva v Argentini č. g. Franci Cukjati, predsednik Zedinjene Slovenije inž. Jure Komar, šolska referentka gospa Lucijana Servin Čeč, voditeljice osnovnih šol, predsedniki in zastopniki slovenskih domov in organizacij, nekdanji ravnatelji, profesorji in dijaki ter gostujoči oktet In spiritu iz Slovenije.

V cerkvi Marije Pomagaj je zaslužni nadškof msgr. Andrej Stanovnik daroval zahvalno sveto mašo ob somaševanju č. g. Francija Cukjati. V pridigi je msgr. Stanovnik povedal, da je bil tudi on med tistimi, ki so imeli privilegij biti učenci tečaja. Predvsem je poudaril hvaležnost, v uvodu je razložil: »Zbrali smo se, da bi obhajali sveto mašo in na oltarno mizo skupaj z darovi kruha in vina položili 65 neprekinjenih let Srednješolskega tečaja. Gre za velik dar, sestavljen s prispevki mnogih učencev, učiteljev in sodelavcev. Če smo tukaj, je to zato, ker se zavedamo, da dar, ki ga prinašamo v zahvalo, ni sad zgolj naših prizadevanj, temveč dar Boga, darovalca vsega dobrega.« Pridiga je bila v celoti objavljena v Oznanilu številka 47 z dne 19. oktobra.

Po sveti maši je proslava nadaljevala na dvorišču pred spomenikom. Program je bil pripravljen v duhu hvaležnosti in ob misli na ohranjevanje identitete v zdomstvu ter ljubezni do Slovenije. Zdaj so se spomnili vseh pokojnih profesorjev, staršev, starih staršev, dijakov in dobrotnikov tečaja. Posebno še ustanovitelja dr. Marka Kremžarja misleca, pesnika, pisatelja, profesorja in avtorja izseljenske himne. Za to priložnost so pripravili večji plakat z njegovo sliko in citatom iz knjige Razmišljanja ob zmedi, (SKA, Bs. As. 2019): »Spomin je hkrati opomin, da smo na stezi časa, ki hiti, in da je pot pred nami slutnja, ki je lahko ni, ker jo uresniči šele naš korak in hoja.« Prisotni so s ponosom zapeli izseljensko himno Slovenija v vetu.

Sledila je akademija v dvorani škofa Gregorija Rožmana. Začela je s slovesnem sprejemom zastavonoš s slovensko, argentinsko in evropsko zastavo ter s petjem argentinske in slovenske himne.

Nato so se vrstili pozdravi gostov. Šolska referentka gospa Lucijana Servin Čeč je čestitala Srednješolskemu tečaju ob visokem jubileju ter poudarila potrebo po sodelovanju, saj brez osnovne šole ni srednješolskega tečaja.

Predsednik Zedinjene Slovenije, inž. Jure Komar, je pozdravil navzoče, izrekel čestitke za dolgoletno vzgojno delo srednješolskega tečaja in mu podelil priznanje s sledečim napisom: »Zedinjena Slovenija izraža zahvalo Slovenskemu srednješolskemu tečaju rav. Marka Bajuka ob 65. letnici neprekinjenega izobraževalnega dela za številne generacije Slovencev.«

Veleposlanica republike Slovenije gospa Tina Vodnik se je v svojem nagovoru spomnila dela ravnatelja Marka Bajuka. Ravnateljici Julki Furlan je v imenu ministra Mateja Arčona iz Urada vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu izročila priznanje in zahvalo srednješolskemu tečaju ravnatelja Marka Bajuka »za neprecenljiv prispevek pri ohranjanju slovenskega izobraževanja, jezika, kulture in tradicije v Argentini« .

Vsem prisotnim je spregovorila še ravnateljica Srednješolskega tečaja Julka Furlan. Njene besede objavljamo posebej.

Nato je nastopila slavnostna govornica gospa Alenka Jenko Godec, predstavnica prvih dijakov in dolgoletna tajnica tečaja. Njen govor objavljamo v celoti.

Zatem so podelili priznanja nekdanjim ravnateljem lic. Franciju Markežu (ravnatelj leta 1990 in 1991), Metki Mizerit (ravnateljica med leti 1993-1995), prof. Nedi Vesel Dolenc (ravnateljica med leti 1996-2015) in odvetniku Štefanu Godcu (ravnatelj med leti 2016-2021) ter Alenki Jenko Godec (tajnica od leta 1999).

Po odhodu zastavonoš je sledil kulturni program. Pod vodstvom gospe Tatjane Modic Kržišnik so dijaki prvega letnika recitirali T. Kuntnerja »Družina« ter dijaki petega letnika »Pozdravljena Slovenija« istega avtorja. Prof. Andrejka Selan Vombergar je pripravila glasbeni del programa. Dijaki prvega in drugega letnika so zapeli »Naša Slovenija« (B. Klaužar / Galič – Modrijani). Pesem izraža veselje slovenskega naroda ker se mu je izpolnila želja po samostojni Slovenije in se spomni na rojake, ki ljubijo Slovenijo in so ji ostali zvesti čeprav so razkropljeni po svetu.

Slavju se je pridružil oktet In spiritu iz Slovenije. Zapeli so Domovina (Simon Jenko), Venček narodnih in »Zadoni naj zadoni«. Zdaj je nagovoril navzoče Martin Selan, nekdanji dijak srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka in danes sestavni del okteta In spiritu. S hvaležnostjo je obudil spomine na dijaška leta. Izrazil je zavest, da je pripadnost slovenski skupnosti v Buenos Airesu in delo nekdanjih profesorjev pripomoglo, da se je v Sloveniji vključil v družbo kot Slovenec in ne kot tujec.

Nato so vsi sedanji dijaki zapeli »Slovenija brez mej« (Miha Klemen) katere odpev se glasi:

»Slovenija, zlata dežela,

Slovenija, si brez meja,

razširila si se po širnem svetu,

v tujini poje ti slovenska hči,

v tujini poje ti slovenski sin,

v tujini tvoja pesem zveni!«

Za konec je Oskar Pregelj nastopil s harmoniko in spremljal venček narodnih pesmi, ki so ga peli vsi prisotni. Ker so praznovali obletnico srednješolskega tečaja pa so dodali nekaj kitic povezanih s to ustanovo.

Po akademiji je začel družaben del praznovanja. Odbor staršev, katerega vodi gospa Monika Mehle Jerovšek, je poskrbel za bogato zakusko. Na velikem platnu so se predvajale slike iz zgodovine srednješolskega tečaja, prikazale so profesorske zbore, ravnatelje, katehete, dijake, skupine abiturientov, delavnice, praznovanja, dejavnosti, obiske, potovanja Rasti … Prisotni so se še dolgo zadržali ob prijetnem snidenju z nekdanjimi sošolci in profesorji, se z njimi slikali in obujali spomine.

SSTRMB

POZDRAV | Julka Furlan, ravnateljica

Bodite vsi prav lepo pozdravljeni! Na ta večer praznovanja 65. obletnice odzvanjajo v nas besede našega ustanovitelja Marka Kremžarja:

»Spomin je hkrati opomin,
da smo na stezi časa, ki hiti,

in da je pot pred nami slutnja, ki je lahko ni,
ker jo uresniči šele naš korak in hoja.«

Te modre misli nas spodbujajo k razmisleku. Z občudovanjem opazujemo pred seboj mogočno drevo našega tečaja, ki je bilo nekoč le poganjek. Čas, koraki in hoja mnogih so poganjek okrepili.

Z velikim veseljem se oziramo nazaj na prehojeno pot in se spomnimo vrste obrazov, trenutkov in dogodkov, ki so skozi leta oblikovali tudi vsakega od nas. Z veliko naklonjenostjo se spominjamo tiste veličastne skupine Slovencev, ki so si v 50. letih zamislili in uresničili slovensko skupnost v Argentini in kasneje srednjo šolo z imenom ravnatelja Marka Bajuka. Pri sveti maši smo izrazili globoko hvaležnost vsemogočnemu Bogu in Mariji Pomagaj za vse prejete darove, tukaj pa izražamo svojo hvaležnost vsakemu izmed teh izjemnih ljudi, ki so svoje znanje, spretnosti in čas namenili izobraževanju mladih, živečih daleč od ljubljene Slovenije.

Ta večer se spomin in prihodnost križata. Petinšestdeset let je dolga pot, posuta s težavami in veseljem, prežeta z vrednotami, ogreta s toplino src, ki so dolga leta skrbno varovala vse, kar je bilo posejano. Izrekamo globoko hvaležnost vsem, ki so tlakovali pot tečaja:

Dušnim pastirjem, ki so zakramentalno poslanstvo in nauk odgovorno izpolnjevali med nami.
Vsem ravnateljem tečaja, ki so znali določiti pravi ritem šolskemu letu in so bili bistri voditelji tečaja.
Hvaležni smo nekdanjim profesorjem, ki so leta potrpežljivo, predano in velikodušno prižigali luč resnice, odstirali lepoto slovenske besede in pesmi, podajali spoznanja o kulturi ter pomagali razumeti večnost, ki nam jo kot kažipot ponuja Bog. Osebna zahvala tudi letošnji ekipi: podravnateljici Tatjani in tajnici Alenki, profesorjem Nedi Vesel, Veroniki, Kremžar, Andrejki in Lucijani Vombergar, g. Robertu Brest, Lucijani Oberžan, Gabi Oblak, Moniki Svetlin, Tjaši Lorbek z lektorata slovenščine, Mirjam Oblak, Metki Magister, Nevenki in Alešu Grohar, Aleksu Šucu in Milošu Mavriču, ki vsako soboto kreativno pripravljajo učne ure ali so po potrebi pripravljeni priskočiti na pomoč.
Hvala odboru staršev, ki nam kot danes, vedno podpirajo, stojijo ob strani in za vse pripravijo okusne sobotne malice.
Hvala tudi vsem, ki nas skozi leta finančno podpirajo, da lahko uresničimo svoje delo.
Staršem in posebno starim staršem – tihim čuvarjem slovenske besede, neprecenljiva pomoč pri spominih na prva leta begunstva, po 80 letih ohranjajo vez z našimi koreninami živo.
Poseben poklon namenjamo vsem generacijam maturantov – RASTem. Nocoj je tudi vaš praznik, RAST pomeni Rojem abiturientov Slovenskega tečaja. Vsaka RAST je edinstvena veja mogočnega 65-letnega drevesa. Raztreseni ste tukaj in po svetu, med seboj se prepoznamo po številki rasti, skozi leta se občasno srečujete in ste priče mladim vašega skupnega šolskega in življenjskega doživetja. Koliko naših atkov in mamic je začelo svoje skupno življenje že kot sošolci na tečaju, v skupini Rast, in danes so to vaše družine.

In vam, dragi dijaki in bodoče Rasti! Vi, ki ste nam skoraj zmeraj tako pri srcu! Tudi vam hvala za čas, odgovornost in energijo. Vedite, da večinoma nihče od nas nekdanjih dijakov tečaja ni rade volje odšel od doma v soboto ob dveh popoldne. A nam ni škodilo, na koncu smo se na tečaju imeli lepo, našli smo nekaj, kar nas je za vedno zaznamovalo: pripadnost, prijateljstvo in nekaj spoznanj. Vi ste mladi poganjki (brotes nuevos), mlade veje istega ponosnega drevesa našega tečaja.

Spoštovani vsi. Prostor za poučevanje mladih o slovenski kulturi obstaja že 65 let. Imenuje se SSTRMB. Prihodnost je skrivnostna pot upanja. Na tej poti nam bodi slovenska beseda vsem poslanstvo ter »…naš korak in hoja«.

Estan noche queremos expresar un agradecimento especial a los papás y mamás, que no son de origen esloveno. Un “bravo” para ustedes, por acompañar a sus parejas eslovenas, en algo bastante incompresible pero valioso para ellos… y ustedes están a su lado, apoyando. ¡Todo nuestro respeto y gracias!

Un gracias a las mamás por colaborar con tanto cariño en las meriendas de los sábados. Y a todos por acompañar las muchas actividades, actuaciones y programas de fin de semana que en la colectividad nos encanta agendar. Siempre están ahí. colaborando.

Como escuela reconocemos admirados su presencia en las reuniones escolares, en las misas, en los actos, conformándose muchas veces con una traducción simultánea improvisada de los que tienen a su lado, o sólo intuyendo de qué se trata lo que dicen. Gracias por el apoyo familiar en el seguimiento de sus hijos en este “tečaj” de los sábados, aceptando que un idioma, los valores de otra cultura siempre enriquecen la perspectiva presente y futura de los adolescentes.

Todo esto los engrandece. Tenemos mucho que aprender de ustedes. Que Dios bendiga su respeto, su paciencia y tanto amor.

Končam. Čestitke vsem, ki smo danes protagonisti tega praznovanja!

GOVOR | Alenka Godec

Spoštovana veleposlanica Republike Slovenije, gospa Tina Vodnik, zaslužni škof msgr. Andrej Stanovnik, delegat za Slovensko dušnopastirstvo, g. Franci Cukjati, predsednik društva Zedinjena Slovenija, inž. Jure Komar, ravnateljica SSTRMB, prof. Julka Furlan, profesorji, dijaki, starši in prijatelji Srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka, prisrčno pozdravljeni.

Danes stojimo zbrani kot živa priča preteklosti in navdih prihodnosti. Pred 65 leti se je v srcu naše skupnosti porodila ideja, ki je z rokami in besedo gradila most med generacijami in domovino.

Teklo je leto 1959, čas brez mobilnih telefonov, brez interneta, brez družbenih omrežij – naše razvedrilo se je vrtelo okoli branja knjig, športa in osebnih srečanj. Mladinske organizacije so navdihovale našo druženje in skupno delo, a na srednješolski ravni ni bilo ničesar podobnega. Tako sta nastala Dijaški odsek za dekleta in Zveza slovenskih srednješolcev za fante. Ob prošnji dijakov Boja Petrička in Milana Bevka je dr. Marko Kremžar sprejel izziv in vodil prvi literarni krožek.

Vsako drugo soboto se nas je zbirala peščica navdušenih dijakov. Na tem krožku smo prosto pisali o katerikoli tematiki in naše spise je vestno popravljal g. Marko, kot negovalec mladih talentov. Vrstile so se različne razprave in domoljubni pogovori okoli mize, ki so nas oblikovali v narodni in verski zavesti.

Naši najboljši spisi so našli mesto v mladinski reviji Mladinska vez. Vrstila so se tudi srečanja, kjer smo se spoznavali in gojili nova prijateljstva. Dobivali smo se, takrat še v lesenih barakah, saj je bila ta Slovenska hiša v začetku gradnje in še zdavnaj ni imela današnje strukture.

Po dveh letih pisanja in druženja se je rodila trdna zamisel o izpopolnjevanju jezika in krepljenju narodne zavesti. Tako je nastal Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka, ali kot ga poznamo v skrajšani obliki SSTRMB, ki je v prvih letih združeval dva letnika, nato pa je leto za letom rastel in sprejemal vse več mladih.

Na bogastvo znanja in naše obzorje so nas izjemno bogatili neprecenljivi profesorji, še danes v spominu prvi kader: ga. Milena Jerebič, ki je s humorjem odpirala srca, malo zgovoren g. Ruda Jurčec, resen prof. Alojzij Geržinič, nenadomestljiv msgr. Anton Orehar, čigar vprašanja o etiki odmevajo še danes in nikdar pozabljen dr. Marko Kremžar, čigar predanost in skrb sta nas oblikovali.

Šolske klopi so ostale za mano, a tečaj je ostal v vsakem obdobju mojega življenja. Vanj so vstopili moji otroci, zdaj pa ga obiskujejo tudi vnuki, drug za drugim. A niso trgali samo šolske klopi. Po končanem tečaju je tudi hčerka poučevala nekaj časa, sin je pod mentorstvom pred kratkim preminulega prof. Marjana Hribarja, postal profesor in kasneje nekaj let tudi ravnatelj, mož je poučeval Živo besedo in po njegovi smrti pa sem prevzela vlogo tajnice. Zame tečaj ni bil samo šola, predstavlja mi zgodbo o družini, pripadnosti in nenehnem učenju.

Skozi desetletja se je število dijakov spreminjalo, a srce tečaja je vedno močno utripalo. Mnogi naši rojaki so nesebično darovali dneve in ure za ohranitev našega jezika, kulture in identitete. Po osamosvojitvi republike Slovenije se je v program tudi vključilo potovanje v domovino, kjer vsakoletna RAST (roj abiturientov srednješolskega tečaja) odkriva z lastnimi očmi lepote naše domovine in poglablja ter preizkuša znanje v slovenskem jeziku, katerega so nabirali v petletnem učenju v naših klopeh. A Srednješolski tečaj pa ni samo pouk. Tečaj predstavlja edinstveno možnost za osebno rast v zdravi družbi in širjenje intelektualne radovednosti in krepitev sposobnosti vsakega posameznika in pušča neizbrisan pečat.

V letu. ko beležimo 80-letnico našega zdomstva, danes praznujemo 65 let neprekinjenega delovanja. To pomeni veliko nesebično darovanih ur, ljubezni do slovenskega jezika in kulture ter predanost slovenske dediščine. Danes še z optimizmom gledamo naprej, z namenom ohranjati jezik kot vez z domovino, krepiti kulturno identiteto in pripadnost, spodbujati ustvarjalnost ter medsebojno razumevanje in utrditi mostove med novimi generacijami in Slovenijo. Vsak nov dijak, vsak prostovoljec in vsak podpornik soustvarja prihodnost, v kateri bo duh našega tečaja živel še mnoga leta.

Naj nas besede našega Zorka Simčiča ZVESTOBA NAZAJ, POSLANSTVO NAPREJ spominjajo na poslanstvo, ki ga ima vsak izmed nas: da z zvestobo preteklosti gradimo prihodnost naše slovenske skupnosti.

BOG TE ŽIVI, SSTRMB!

GOVOR | Martin Selan

Spoštovana gospa ravnateljica, duhovniki, profesorji, dijaki, starši. Prisrčen pozdrav vsem!

Z velikim spoštovanjem in globoko hvaležnostjo danes stojim pred vami kot bivši dijak Srednješolskega tečaja Marka Bajuka, kot del te velike družine, ki že 65 let v srcih in mislih tisočerih dijakov ohranja slovensko besedo, misel in identiteto.

V šolske klopi sem prvič sedel leta 1995 kot dijak prvega letnika in leta 1999 zaključil to poglavje svojega življenja. A čeprav sem šolo takrat uradno zaključil, me nikoli ni zapustila. Še več, danes, ko že četrto leto živim z družino v Sloveniji, se še toliko bolj zavedam, koliko mi je ta šola dala. Še danes doma v Sloveniji hranimo skripte iz zgodovine za 4. in 5. letnik, da si lahko občasno osvežimo kakšne podatke. Koliko sem se naučil od predanih profesorjev, ki so brezplačno in z vso ljubeznijo prenašali svoje znanje na nas. Naj posebej omenim samo nekatere… gospoda Frida Beznika, gospoda Jureta Vombergarja, gospoda Marjana Loboda, gospoda dr. Marka Kremžarja, gospo Metko Mizerit in mnoge druge. Niso bili le učitelji temveč tudi svetovalci, spodbujevalci, ki so znali prisluhniti in povedati pravo besedo ob pravem času.

Ko danes gledam svoje otroke, kako rastejo, se učijo in spoznavajo svojo slovensko plat z gotovostjo vem: če ne bi bilo tega tečaja tudi mene ne bi bilo takega, kot sem danes. In zagotovo ne bi bilo samozavestne selitve v domovino; ne kot tujca, temveč kot človeka, ki ima s Slovenijo odnos že od mladosti.

Posebej dragoceno se mi zdi, da sem prav tukaj, v Argentini, osvojil slovenski jezik, spoznal kulturo in zgodovino. A še pomembnejše od vsega tega so bile vezi prijateljstva, občutek pripadnosti slovenski skupnosti in medsebojna podpora. Te vezi so trajne.

Spominjam se mnogih anekdot iz tistih let. Kako smo se z nekaterimi sošolci dobivali že uro in pol pred poukom samo zato, da smo se skupaj peljali z avtobusom, pisali naloge, se smejali, razpravljali in si pripovedovali zgodbe. Šola ni bila zgolj kraj učenja, bila je središče druženja, osebnostne rasti in skupnega iskanja poti.

Leta 1999 smo kot maturanti obiskali Slovenijo, kjer sem tako kot mnogi moji sošolci prvič stopil na slovenska tla. To nepozabno priložnost nam je omogočil prav Srednješolski tečaj in naše družine. Skoraj en mesec smo potovali po domovini naših staršev in starih staršev, prvič zares spregovorili slovensko “v živo”, dihali isti zrak. Naša generacija je bila tudi prva, ki je obiskala tečaj slovenščine v Ljubljani. Bili smo začetniki.

In danes imam še posebno veselje, da se lahko predstavim pred vami skupaj z oktetom In spiritu, fanti, ki so me pred tremi leti povabili v vokalni sestav, s katerim širimo narodno slovensko pesem. Z velikim ponosom jim danes lahko pokažem tudi svojo preteklost, ki sem jo doživel v dragi slovenski skupnosti v Argentini. Ta tečaj je neločljiv del te zgodbe in pomeni ogromno za našo mladino ter prihodnost celotne skupnosti.

Ob tej častitljivi 65-letnici želim izreči iskreno hvala za vse sobote, vse učne ure, za potrpežljivost in modrost profesorjev, za vse priložnosti, ki ste nam jih dali. Hvala za prostor, kjer smo odraščali kot Slovenci med Argentinci in kot Argentinci z odprtim srcem za Slovenijo.

Naj Srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka živi še dolgo in naj vsak novi dijak v njem najde tisto, kar smo mi našli v učenju: identiteto, pripadnost in širitev prijateljstva!

Bog vas živi!