“VSAKO DELO STORIMO Z VESELJEM…”

Dragi člani Slomškovega doma,

spoštovani gosti!

Ali nam je treba spet govora na obletnici? Ni kulturni program že zadosti dolg brez njega?

Čutimo, da smo v prelomnih časih in da potrebujemo malo več razmišljanja o tem in onem, kar zadeva naše življenje v skupnosti. Zato smo letos v Slomškovem domu odločili, da se v program naše obletnice po nekaj letih odmora,  spet vrne tradicionalni “govor”.

Ne gre za lekcijo ali pridiganje, namen teh besed je med nami sprožiti nova razmišljanja. Ali pa vsaj poskusiti.

Iztočnica za misli, ki sledijo, so besede našega blaženega zavetnika, ki smo jih izbrali za geslo današnje obletnice in upamo, da nam bodo vodilo vsaj še do naslednje obletnice: Vsako delo naredimo z veseljem.  

Sledi torej nekaj misli o DELU, o VESELJU, o povezanosti med njima  in pa seveda o tem, kakšne izzive nam to  danes postavlja.  

Vsak rojstni dan je trenutek vpogleda v notranjost,  spomin na preteklost, pregled dosežkov, predvsem pa ciljev za naprej.  Po navadi si ob takih prilikah dovolimo, da smo malo bolj optimistični kot običajno, saj si tako naberemo energije za bodočnost, ki je sicer morda videti malo manj praznična. Ob vsakem rojstnem dnevu slavljencu zato čestitamo za njegove vrline in vsaj za kratek čas pozabimo na napake, celo na morebitne spore. 

Na tej točki odprem oklepaj. Želim pojasniti, da se zelo dobro zavedam številnih težav, s katerimi se soočamo. Da se pred nami ne vrstijo le uspehi in dosežki.  Vemo, da po številu upadamo. Da je naša slovenščina daleč od idealne. Da marsikdaj čutimo, da nam pešajo moči, ker med nami težko najdemo zadosti prostovoljcev za vse potrebno. Da nam včasih ni jasno, čemu in zakaj se trudimo. O teh in drugih problematikah smo sami sebi dolžni iskrene debate. 

A, kot rečeno, danes je praznični dan in zato želim osredotočiti pogled na to, kar nas spodbuja, da še naprej delamo za ohranjanje slovenstva pod Južnim križem.  Zato si lahko danes dovolimo tudi malo sanjati z odprtimi očmi.

Začnimo z DELOM:

Kdor vstopi v Slomškov dom zelo hitro ugotovi, da z njim ne varčujemo. Iz samih zgradb, predvsem pa iz vsega tega, kar se tu dogaja, nam vse priča o pridnosti.

Kar vidimo, ko vstopimo v Slomškov dom ali v katerikoli drugi slovenski dom, seveda ni sad dolgočasja kakih mrkih zagrenjencev. Prav nasprotno: vse, kar se tu dogaja nam kaže na izjemno podjetne avtorje, ki so imeli optimistični pogled na bodočnosti, ki so iz  nič zasnovali in izpeljali visokoleteč projekt: kupili so zemljišča, zgradili prostorne skupne domove in jih napolnili z življenjem. Danes morda še bolj kot prej razumemo, da to ni enostavno in tudi ne poceni. A njihov načrt je bil soliden in po več kot 7 desetletjih ta projekt, čeprav ni izvzet težavam, v svojem bistvu ostaja zdrav. Koliko je bogatih podjetij, ki tega ne dočakajo? V sodobnem jeziku temu pravimo zgodba o uspehu. 

Kdor je Slovence označil za narod hlapcev prav gotovo ni mislil na naše prednike. Kar so ustvarili v Argentini ni samo ena bleda kopija slovenskih pokrajin in doživetij, ali pa prostor, kjer se goji melanholija po izgubljeni domovini. Skupnost, ki so jo tu ustvarili, je originalna, takšne prej še nikoli ni bilo, sloni pa na določenih vrednotah (tistih, zaradi katerih so nekoč bili pripravljeni izgubiti domovino) in to ji daje osebnost: ljubezen do slovenstva in globoka narodna zavest, spoštovanje pravice do svobode, trdna vera v Boga. Od vsega začetka je gledala v bodočnost.

Vse to nedvomno zahteva iniciativnost, odločnost, pogum, odgovornost, vztrajnost,  pa tudi določeno mero neustrašnosti – med drugimi lastnostmi. Vizijo, bi rekli v XXI stoletju. 

Kaj nam pa vse to danes pomeni?  Če v naši skupnosti kaj upada, to gotovo ni delavnost njenih voditeljev. Večkrat nas kar skrbi, da ne bi izgoreli, ker je zahtev in projektov vedno veliko, manj je pa dvignjenih rok prostovoljcev, ki bi se zanje potegovali. 

Resno nas skrbi, če bodo v prihodnje mlajši želeli prevzeti vajeti tega podjetja, ki mu pravimo skupnost.  Čutimo, da nam manjka motivacije. Kar nas kar samo pripelje do naslednje točke:

VESELJE:

Vsi ljudje čutimo v sebi globok nagib po iskanju sreče. Simon Gregorčič nas je poučil, da “srečen ni, kdor srečo uživa sam”, in trdno verujemo, da “vsak je svoje sreče kovač”. V pesmi smo tudi izvedeli, kje vse je Slomšek iskal to “preljubo veselje”.

Na prvi pogled ne zgleda, da bi veselje lahko našli ravno v delu, vsaj v Argentini ne. Srečo in zadovoljstvo v naših časih povezujemo prej z brezdeljem kot z delom, s kakšnim potovanjem ali drugimi luksuzi, ki nam jih sicer prav delo omogoča. Delo nas najbolj osreči, ko ga končamo in uživamo njegove sadove. Na tihem morda kdaj celo sanjamo, da bi zadeli kakšno loterijo in potem uživali, ne da bi za to morali delati…

Od kod pa naj torej črpamo veselje za delo v skupnosti, ki nam zaslužka ne prinaša? Ali smo mi, ki tukaj delamo, rasa mazohistov, ki dela, ker nam je bilo pač usojeno in temu ne moremo ubežati?

Odgovorov na ta vprašanja je gotovo veliko, enega prav zanimivega nam skupno nudita zdrava kmečka pamet in moderna psihologija in nam pravi, da je eden od temeljnih pogojev za srečo ta, da smo zadovoljni sami s seboj, da sprejemamo sami sebe, svojo identiteto.

Prav zavestno sprejemanje narodne identitete, ki je pomemben del naše celostne identitete je to, kar nas združuje v skupnosti. Od tega sprejetja izvira veselje za delo v njej in tako postane tudi skupnost korak na poti našega osebnega in skupnega stremenja po sreči. 

Pa nam vse delo, ki ga tu opravljamo, tudi vrača kaj veselja?  Prav gotovo, da ja! Prvo seveda že naravno zadovoljstvo ob storjenem. Pa to še ni vse.

Kot nekoč, smo tudi danes prepričani, da nam je v življenju lepše, ker imamo skupnost.

Dobro nam je, ker smo danes znanci in prijatelji zbrani na praznovanju. Nadalje nas veseli, da imamo ta naš Slomškov dom in druge slovenske domove, kjer se počutimo doma in kjer lahko razvijamo talente, ki bi jih sicer morda pozabili. Kjer se srečamo z ljudmi, ki so nam posebno blizu, ker z njimi delimo ljubezen do naše slovenske duše. 

V srcu nam postane kar toplo ob dejstvu, da smo današnje slavje skupaj pripravili stari, mladi in celo najmlajši.

Slovenski dom ni samo kraj, kjer trdo delamo. Je tudi naš prostor pod soncem, kjer se čutimo domače in varne, kjer lahko pozabimo na vsesplošni stres, ki nas obadja. Vsi, ki ob nedeljah zjutraj pijete kavo tukaj na dvorišču pod lipami, predvsem tam nekje okoli novembra, ko cvetijo veste, o čem govorim.

Skratka, imamo razloge, da smo zadovoljni. Še vedno.

IZZIVI

Po vseh pretresih zadnjih let, ko smo celo prvič za več mesecev ukinili delovanje naših društev, v občutku brezizhodnosti, ki nam ga povzroča vse večja kriza v naši dragi Argentini -ki ima zelo konkretne posledice tudi v naši skupnosti- danes čutimo, da smo se znašli v novi prelomnici naše zgodbe. Da je pred nami nova normalnost, s katero se moramo po eni strani sprijazniti, se ji malo prilagoditi in jo obenem tudi prijeti v roke in jo vsak dan znova ustvarjati. 

Čutimo, da svet ni več takšen, kot smo ga poznali. Kajti tudi tista preteklost, ki je bila nekoč našim prednikom videti idealna že zaradi tega, ker je bila izgubljena, in je prav gotovo v veliko ozirih res bila čudovita, se je spremenila in sedaj ni več taka, kot je bila pred 8 desetletji. A ohranjanje nedotaknjenih spominov je naloga muzejev, ne živih skupnosti.

Za preživetje je med drugim potrebna tudi iznajdljivost, kreativnost. Že v svetem Pismu nas je Jezus s priliko poučil, kako je treba ravnati s talenti, ki smo jih prejeli: ne gre jih zakopati, da ostanejo nedotaknjeni, treba je z njimi tako upravljati, da se pomnožijo. Potrebno je tudi malo reskirati.

Naš izziv je torej ta, da zaklad, ki so ga naši predniki ustvarili in nam predali, naprej obdelujemo, da ne bo zastaral in postal samo prašen odsev samega sebe. Mora se prilagajati času in prostoru in pri tem ohranjati svoje bistvo, da bo izžareval svetlobo in dajal toploto. Le tako ga bo naslednja generacija vzela za svojega. 

Te misli, ki sem jih na kratko natresla, niso nekakšen nauk in ni potrebno, da se vi z njimi strinjate. Morda so vam pa v spodbudo, da prispevate še svoje in tako skupaj razmišljamo o naši skupni bodočnosti. Kot takrat, ko smo gradili to dvorano in je vsak član Slomškovega doma prispeval za kvadrat meter talne podloge. Konkretno in učinkovito – dvorana je zgrajena.

Ko gre za skupno stvar je pomemben prispevek vsakega. Kajti za te zadeve ne bomo našli magičnih rešitev zunaj, ne bo nam jih decembra prinesel Miklavž. Odkriti in uresničiti jih moramo sami.

Zato je potrebno, da razmišljamo o tem, kdo smo, o naši osebni in skupni biti. Že zato, da ohranimo psihično ravnovesje. In da preudarno odločimo, če in kaj hočemo biti. Sicer mimogrede lahko postanemo utrujeni ponavljalci vsakoletnega koledarja prireditev.

To razmišljanje končam z besedami, v katerih je v enem izmed svojih številnih govorov med nami naš dragi stoletnik Zorko Simčič lepo strnil ljudsko modrost: “Življenje je kljub vsem skrbem in težavam lepo, a je seveda bilo ustvarjeno za pogumne.”

Hvala lepa!