Vokalna zasedba osmih glasov ima to posebnost, da zmore harmonije, ki presegajo osnovne tri note (štiri z oktavo), ter solistične vložke, ne da bi se za to žrtvovalo karkoli pri spremljavi le-teh. Seveda doseči raven Slovenskega okteta, posebno v prvih dveh zasedbah ali pa morda treh, ko je za kratko dobo pokojnega Janeza Lipuščka nadomestil Rudolf Francl, je enostavno nemogoče. Je pa lahko seveda za vzor. A moški oktet je postal priljubljena zasedba za izvajanje slovenske ljudske pesmi, tudi avtorske. In številne moške oktete najdemo po celi Sloveniji – in v tujini.

Obiskal je Argentino oktet Oremus. Oremus, da, člani zasedbe so duhovniki. Osem duhovnikov pod vodstvom zborovodkinje Damijane Božič – Močnik. Z njo smo opravili tudi pogovor.

RF: Damijana, kako je biti ženski pred skupino samih moških, in to v komorni zasedbi, ki pomeni večjo fizično bližino med zborovodjo in izvajalci?

DBM: Leta 2013, ko so se pevci Duhovniškega okteta Oremus pripravljali na snemanje druge zgoščenke, so potrebovali nekoga, ki bi jih na snemanje malce bolje pripravil. Poklical me je g. Janez Rihtaršič, poznala sva se iz časov, ko je bil v Cerkljah na Gorenjskem za kaplana, če bi imela z njimi pred snemanjem nekaj vaj – no, te vaje enkrat na teden trajajo še danes. 

Vsak po svoje smo močni individualisti – jaz učiteljica, petnajst let ravnateljica, oni župniki ali kaplani, drug drugega »brusimo«, skupaj rastemo na glasbenem in duhovnem področju. Vsem nam je glasba v izziv, sprostitev, balzam za dušo. Naredim vse, kar znam in zmorem, da jih dobro naučim, duhovniki pa dopustijo, da jih vodi ženska roka. Če skupaj vztrajamo skoraj dvanajst let, je najbrž to znamenje, da delamo prav. Božja volja je, da v vsej tej naši različnosti dobro delamo in da pevci uspešno napredujejo pri skupnem muziciranju, z vztrajnim delom, vajami zmorejo vedno več. 

RF: Težko bi si bilo zamisliti, da bi taka zasedba izvajala ljubezenska besedila (npr. Spomin na zimski večer, Pri farni cerkvici, Sijaj mi sončece, celo Martina Kebra). Kako izbirate repertoar slovenskih ljudskih pesmi?

DBM: V koncertnih sporedih Duhovniškega okteta Oremus res ni skladb z ljubezensko vsebino, saj se nam za zasedbo duhovnikov tak program ne zdi primeren. Je pa prav, da jih poznajo in znajo zapeti skupaj s svojimi župljani in drugimi poslušalci na neformalnih srečanjih, na primer po koncertih.

RF: Kako pa je torej v glavnem sestavljen običajen repertoar? 

DBM: Želja pevcev je, da se poleg sakralne literature dotaknemo tudi posvetne, predvsem skladb z domoljubno vsebino. 

Za enkrat mi še zaupajo, da spored sama sestavim, seveda prisluhnem tudi njihovim željam. Rada jih izzovem z dejstvom, da se morajo izpostaviti tudi kot solisti ali pa s petjem v duetu, tercetu, kvartetu. To mi je uspelo tudi pri zadnji zgoščenki Božična zgodba.

Repertoar prilagodim tudi kraju in dogajanju, v/na katerega smo povabljeni, npr. s skladbami skladateljev s tistega področja ali pa v povezavi s cerkvijo, kjer pojemo in njenim zavetnikom.

RF:  Že dolgo opažam tendenco, da se pri zborih poskuša imeti neobarvane glasove, torej da nima bas basovske barve, tenor tenorske itd. Tudi zato, da se ne izvaja tako strogo po notah. Ste tudi vi usmerjeni v ta slog? 

DBM: Sama sem zagovornik, da petje v laični zborovski zasedbi ne sme biti preveč izumetničeno. Lepše mi je, da zazvenijo v harmoniji naravni, a čisti glasovi. Če ima skladba skladateljev podpis, torej je avtor znan, je prav, da se jo pevci naučijo po notah tako, kot si je skladatelj zamislil. Drugače je pri ljudski glasbi, ki še ni zapisana.

RF: Spominjam se, da nas je včasih tu v skupnosti velika večina prepevala večglasno, a to intuitivno, kot se je tudi v starih časih v Sloveniji. Da se je to v tujini izgubilo, je razumljivo, a to se opaža tudi v Sloveniji. Čemu bi vi to pripisali, je še pot nazaj?

DBM: Ljudsko večglasno petje je tudi v Sloveniji že kje velik problem. Menim, da smo vsi preveč navezani na notne zapise (v Sloveniji je namreč veliko pevcev dobro podkovanih v branju not). Ker ljudsko petje ni vsakodnevna praksa, kot je bila včasih, ga je potrebno skrbno gojiti v vrtcih, šolah, saj se je po domovih, na žalost, nanj skoraj pozabilo.

RF: Kakšna pa je vaša glasbena in pevska izobrazba?

DBM: Svoje otroštvo in mladost sem preživela v sedemčlanski družini v Vipavi, kjer sem obiskovala OŠ Draga Bajca. Prvo glasbeno šolanje sem končala v Glasbeni šoli »Vinka Vodopivca« v Ajdovščini, kjer sem se sedem let učila klavir. Leta 1982 sem na željo domačega župnika prevzela vodenje otroškega pevskega zbora v vipavski župniji, leta 1985 pa sem, na pobudo istega župnika in mnogih drugih, zbrala pevce za mešani mladinski zbor, s katerim sem, pod mentorstvom dr. Mirka Cudermana, leta 1994 tudi diplomirala. 

Obiskovala sem Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani, kjer sem pridobila veliko znanja pri urah dirigiranja, klavirja ter solfeggia. Prve strokovne zborovske prijeme sem opazovala pri prof. Majdi Hauptman ter pri prof. Jožetu Troštu, ki je vodil Mešani pevski zbor Anton Foerster Ljubljana, pri katerem sem tudi sama pela od leta 1986. Pri tem zboru sem bila več let korepetitorka, od leta 2001 pa tudi zborovodkinja. 

Poleg študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani sem svoje pedagoško in zborovodsko dejavnost gojila kot korepetitor (Akademski pevski zbor Vinko Vodopivec, Mešani pevski zbor Anton Foerster), umetniška vodja (Kvintet Sumus iz Ajdovščine), učila sem klavir na Orglarski šoli v Ljubljani, obiskovala ure solopetja pri prof. Marjanu Trčku, rada sem priskočila na pomoč pri klavirskih spremljavah raznih solistov (pevcev in instrumentalistov) ter zborov. 

Od leta 1994 živim v Cerkljah na Gorenjskem, v župniji sodelujem kot solistka, vodim ljudsko petje ter spremljam zbore na klavir in orgle.

V svojem prostem času že od leta 2001 vodim Mešani pevski zbor Anton Foerster Ljubljana, od leta 2013 sem umetniški vodja Duhovniškega okteta Oremus. Z obema zasedbama uspešno sodelujem na različnih prireditvah, glasbenih turnejah in tekmovanjih v Sloveniji in izven nje. S skrbno pripravo glasbenih sporedov, predvsem slovenske ljudske in umetne glasbe, želim ohraniti kulturno dediščino slovenskega naroda, ki se je že v preteklosti ohranjal prav zaradi bogatega ljudskega izročila v besedi in glasbi.

RF: Kar nekaj nastopov ste imeli v Argentini. Kako bi na kratko opisali celo izkušnjo?

DBM: Na obisk Argentine smo se z veseljem pripravljali, na vajah smo vadili kar 65 skladb slovenskih in tujih skladateljev. Te sem potem oblikovala v spored nastopov, ki so nas čakali pri vas.

Obisk Argentine je bila priložnost srečati krasne ljudi, ki z vsem srcem, dušo in telesom ljubijo Slovenijo, slovensko besedo, glasbo in ples. Moram priznati, da take domoljubnosti v Sloveniji še nisem videla in začutila, pa imam sebe za izredno velikega domoljuba. Hvala vsem, ki ste se srečali z nami, ki ste nas gostili, nam razkazali svojo drugo domovino, da ste nas spomnili in opomnili, kako je Slovenija lepa, kaj vse imamo na tem majhnem koščku sveta!

Hvala vam za vsa vaša pričevanja, za zgled, kako krščansko živeti, ohranjati katoliško vero, kako se zatekati in zaupati Mariji Pomagaj, kako skrbeti za mlade in manj mlade v slovenskih skupnostih in kaj pomeni, če Slovenci skupaj stopimo in držimo skupaj! 

Bog vas živi še na mnoga, zdrava leta, da se bomo imeli še kdaj priliko srečati in se toplo objeti, kot to vi najbolje znate!

RF: Hvala lepa, Damijana!

Rok Fink

Lektorirala: Tjaša Lorbek