Prvi del

Edinstveno kulturno doživetje »Ob taktu barv«,   ki slavi združitev različnih umetniških oblik letos praznuje 20 let!

Viktor Leber si je pred dvajsetimi leti zamislil to doživetje in vsa ta leta skrbel za izvedbo, letos je pa premišljeval, kako praznovati to obletnico in je prišel do zaključka, da  če organizira dva različna dogodka v zaporednih sobotah, lahko z vsakim od njiju praznuje deset let.

Prvi od teh dogodkov se je vršil v soboto, 9. avgusta.

Ob 20:15 uri je gospod Leber otvoril razstavo umetnin Andreja Makeka, kjer so vladali likovni izdelki iz različnih dob. Povabil me je, naj predstavim svojega očeta. Dvorana je bila polna in rade volje sem povedala da: “Predstavljam svojega očeta Andreja Makeka ob deseti obletnici njegove smrti. Bil je Slovenski domoljub in  likovni ustvarjalec. Na tej razstavi predstavljam umetniško pot Andreja Makeka, pomembne osebnosti likovne umetnosti v slovenski skupnosti v Buenos Airesu. Slikar, scenograf, rezbar, ilustrator, igralec, pevec, po poklicu metalurg in po srcu ustvarjalec, je bil Andrej tudi človek, globoko predan svoji družini, veri in slovenskim koreninam. Že zelo mlad je pokazal naravno nagnjenost k slikarstvu. Njegovo prvo delo, ustvarjeno v šoli brez kakršnekoli pomoči, je bilo tako osupljivo, da ga je učiteljica želela obdržati za spomin. Med vojno, ko je morala njegova družina bežati iz Slovenije, je Andrej skrbno čuval škatlo z oljnimi barvami kot enega svojih redkih zakladov. Ta strast ga je spremljala vse življenje. V begunski gimnaziji v Peggetzu (Avstrija) je študiral slikarske tehnike pri slikarju Jerini. Leta 1949 je skupaj z družino emigriral v Argentino. V Buenos Airesu se je leta 1955 pridružil slikarski šoli Slovenske kulturne akcije, leto kasneje je že sodeloval na svoji prvi skupinski razstavi. Takrat je ustvarjal predvsem z oljem. Kljub gospodarskim težavam — saj je plačo izročal mami — ga je želja po ustvarjanju vodila k ponovni uporabi materialov, kot so oprane vreče cementa in apna, namesto platen. Žal je celo prebarval že dokončana dela, da bi lahko znova uporabil platno. Od leta 1962 je začel razstavljati akvarele, s katerimi je razvil prepoznaven slog, ki ga zaznamujejo barvna globina, obvladovanje perspektive in izjemna občutljivost za krajino in atmosfero. Leta 1964 je presenetil občinstvo s serijo monotipij, s čimer se je oddaljil od naturalizma in začel raziskovati abstrakcijo. Marijan Marolt je takrat zapisal: »Ta umetnik, do zdaj predvsem naturalist, si je drznil narediti velik skok v abstrakcijo, pri čemer uporablja barve, ki v resnici ne obstajajo.« Njegova prva samostojna razstava akvarelov je bila 5. junija 1993 v dvorani Slovenske kulturne akcije, ki je razstavo tudi organizirala. Otvoritev je vodil arhitekt Jure Vombergar, ki je poudaril njegovo umetniško rast in neprestano udejstvovanje v slovenskem kulturnem prostoru. Povedal je, da ve, da je ilustriral dve knjigi svojega tasta Marijana Marolta: Zori noč vesela in Rojstvo, življenje in smrt Ludvika Kavška, ter tudi prevod Puškinovih pravljic, ki ga je pripravil dr. Debeljak. Ko ga je obiskal na njegovem domu v Ciudad Jardín, Palomar, je našel številne akvarele pokrajin, ki jih je Andrej večinoma ustvaril med dopustom v Barilochah in okolici. To niso bile več študijske naloge ali eksperimentalna iskanja, temveč dela zrelega umetnika, ki obvlada svojo tehniko. Poleg slik je našel tudi predmete iz lesa in kovine ter domiselne mehanizme, ki jih je Andrej ustvaril z združitvijo tehničnega znanja in izrazite estetske občutljivosti. Na primer:  železne zaščite njegove hiše so predstavljale andske pokrajine, kjer sta funkcionalnost in umetnost združeni v eni stvaritvi. Andrej je ilustriral tudi programe, božične in druge voščilnice.

Slikal je z oljem, akvarelom, tušem, kredo in akrilom. Njegovo delo obsega več kot 250 del, od katerih so številna navdihnjena z bariloškimi krajinami — njegovim najljubšim krajem za počitnice in ustvarjanje — zaradi podobnosti z rodno Slovenijo. Ukvarjal se je tudi z rezbarstvom, izdeloval je grafike za ekslibrise, kartice in celo vabilo za svojo lastno poroko.

Sodeloval je na več kot 60 samostojnih in skupinskih razstavah v Buenos Airesu, Barilochah in Sloveniji. Bil je član in podpredsednik S.A.P.I. (Argentinska družba neodvisnih slikarjev) v Palomarju.

Andrej Makek je bil predvsem pokončen človek, ki je svoji družini predajal poštenost, spoštovanje, ljubezen do kulture, ustvarjalnost, duhovnost in delavnost. Ustvarjal je ponoči, po službi, in svoje otroke ter vnuke učil, da je z voljo in trudom vse mogoče.

Njegova umetniška zapuščina bogati ne le njegovo družino, ampak celotno slovensko skupnost, za katero je ustvaril dela, ki so danes del skupne kulturne dediščine. S svojimi slikami je okrasil hiše prijateljev, kapele in slovenske domove v Buenos Airesu, Barilochah in Sloveniji. Zanj je bila slovenska skupnost v Argentini zatočišče, ki je ohranjalo njegovo identiteto daleč od domovine. Ko pogledam nazaj razumem in potrjujem to, kar je moj oče vedno govoril: da lahko vsak človek doseže, kar si želi, da lahko skoraj vse ustvariš sam. Le želeti si moraš, imeti trden namen, jasno idejo in cilj. Za konec se zahvaljujem Viktorju za povabilo, Regini za potrpežljivost in predanost pri pripravi tiskanega gradiva, Ricardu in Marianu za prenos in postavitev slik, Tonetu za izposojo rastlin in prav posebej vsakemu izmed vas, ker ste prišli.” Predsednik DomaMarjan Boltežar se je zahvalil Poloni Makek in ji podaril šopek rož in meni z lepim spominčkom. Prijatelji so si ogledali razstavo in izkoristili priliko za klepet. Po postanku v kuhinji, kjer so prodajali okusno večerjo, so počasi vsi vstopili v dvorano. Ob odru, katerega je primerno za to priliko okrasil Janez Filipič,  so bile postavljene pogrnjene mize s stoli, kamor so se ljudje usedli. V potemneli dvorani z osvetljenim odrom je gostitelj, pevski zbor San Martin, zapel dve pesmi in tako pripravil vzdušje za Csfé concert. Viktor Leber je predstavil skupino “Los Tilos – glasbeni poganjki pod senco lip” na sledeči način: 

“Nekatere zgodbe se začnejo nepričakovano, kot iskrica, ki zaneti plamen. Tako se je začela tudi zgodba skupine Los Tilos, ki danes združuje pet mladih potomcev Slovencev v Argentini. Njihova pot se je začela 7. avgusta 2021 v Slovenski hiši, kjer so štirje fantje – Matej Urbančič, Agustín Malovrh, Maximiliano Žnidaršič in Sebastián Žnidaršič – povsem spontano zaigrali zambo Romance de Cristal. Ta trenutek improvizacije je zanetil ustvarjalni proces, ki jih je pripeljal do prvega uradnega nastopa kot Los Tilos na 52. pevskem glasbenem večeru v Pristavi. Skupina se je nato razvijala, doživela spremembe in našla nove poti. Ko se je Agustín odločil za duhovniški poklic in vstopil v semenišče, sta se leta 2022 pridružila še Ignacio Mehle, kitarist iz Lanúsa, in Niko Oblak, pevec iz San Justa. S tem se je oblikovala petčlanska zasedba, ki še danes skupaj ustvarja in nastopa. V teh letih so Los Tilos nastopali na različnih prizoriščih: dobrodelnih dogodkih, župnijskih praznovanjih, v barih, na rojstnih dnevih in večjih festivalih. Delili so oder s skupinami kot so Los Chañares iz Mendoze, Los Colorados iz La Plate, pa tudi z legendarnim Chaqueñom Palavecinom. Njihova glasba jih je pripeljala tudi v znamenite prostore argentinske kulturne dediščine, kot sta Palača Paz in Regimiento 1 de Patricios, pa vse do province Mendoza, kjer so sodelovali na Martinovanju 2023 in ob tabornem ognju igrali na srečanju A Tranquera Abierta..  Ime Los Tilos – “lipe” ni naključno. Je poklon njihovim koreninam – vnuki slovenskih priseljencev, ki so odraščali v senci lip, so pognali nove poganjke v argentinski zemlji. Z glasbo in ljubeznijo do dveh kultur ustvarjajo most med dediščino svojih prednikov in svetom, v katerem živijo danes. Njihova zgodba je preplet spomina, tradicije in sodobnega izraza – in, kot vsako močno drevo, raste še naprej.” Letos so bili del kulturne prireditve Ob Taktu Barv XX, kjer so nastopili z veliko predanostjo in svežino. V dveh sklopih so zaigrali veliko argentinskih folklornih pesmi ampak slišali smo tudi nekaj slovenskih. Ena posebnost, ki je še bolj poudarila nastop, so bili žarki večbarvnih luči , ki so osvetljevali oder. Med odmorom je bila priložnost za štrudelj s kavico.  Večer je vodila likovna razstava umetnika Andreja Makeka, dogodek pa je bil praznik barv, glasbe in slovenske ustvarjalnosti. Los Tilos so s svojo prisotnostjo in glasbo znova navdušili občinstvo in dokazali, da njihova pot še zdaleč ni končana. 

Najlepša HVALA! vsakemu, ki je na kakršenkoli način delal ali pomagal za tako uspešen večer. 

Drugi del

Slovenski dom San Martín je v soboto, 16. avgusta, znova zasijal v prazničnem vzdušju, saj smo obeležili 20. obletnico našega tradicionalnega kulturnega večera Ob Taktu Barv. Ta pomembni jubilej smo tokrat proslavili s prav posebnim dogodkom – z izjemnim koncertom »Re5piraciones – Od Gardela do Piazzolle«, ki je občinstvo popeljal v svet tanga, prepletenega s strastjo, zgodovino in umetnostjo. Glavni gostje večera so bili Four Bellows Four Tales (4B4T) – kvartet harmonikarjev iz Trsta, ki s svojo izvirno zasedbo in drzno umetniško vizijo povezujejo različne glasbene svetove. Njihovo ime pomeni štirje mehi, štiri zgodbe, saj vsak član prispeva svoj lastni glasbeni svet, skupaj pa dihajo kot eno samo umetniško telo. Njihova posebnost je, da združujejo različne tipe harmonik in bandoneona ter z njimi ustvarjajo edinstven zvočni svet, v katerem se prepletajo klasična glasba, tango, ljudske tradicije in sodobne kompozicije. Člane skupine odlikujejo izjemne kariere:

• Stefano Bembi – pianist, organist in harmonikar, izobražen v Trstu in Parizu, cenjen koncertni izvajalec in aranžer klasične ter popularne glasbe. Nastopal je na številnih mednarodnih festivalih in sodeloval z uglednimi orkestri.
• Zoran Lupinc – mojster diatonične harmonike, ki je leta 1987 postal svetovni prvak, velja za enega največjih poznavalcev ljudskih glasbil in glasbenih tradicij Furlanije – Julijske krajine.
• Maurizio Marchesich – bandoneonist, skladatelj in ustanovitelj ansambla Triestango, je globoko povezan z delom Astorja Piazzolle in tango nuevo. Njegove kompozicije združujejo klasično izobrazbo in inovativni pristop k tangu.
• Imad Saletović – najmlajši član zasedbe prihaja iz Bosne in Hercegovine, a je glasbeno pot razvil v Italiji in Sloveniji. Kot orkestrski glasbenik je nastopal z različnimi zasedbami in se letos pridružil kvartetu, ki mu daje svežino in novo energijo.

Z njimi se je, ta večer, predstavil še Rodolfo Mederos, prava legenda argentinskega tanga. Rojen v Buenos Airesu leta 1940, je eden največjih mojstrov bandoneona, skladatelj, dirigent, pedagog in inovator. V svoji dolgi karieri je sodeloval z velikanom Astorjem Piazzollo, pa tudi s pevci, kot sta Mercedes Sosa in Joan Manuel Serrat. Je ustanovitelj skupine Generación Cero, ki je prelomno vplivala na sodobni razvoj tanga in ga približala novim generacijam. Njegova glasba združuje globoko spoštovanje do tradicije in nenehno iskanje novih izraznih poti. Sam Mederos je ob obisku poudaril: »Tango je za Argentince več kot le glasba – je način, kako mislimo, čutimo in se povezujemo z drugimi. Vsakokrat, ko ga igram, se sprašujem, kaj nam še lahko pove danes in jutri.« Člani 4B4T so bili navdušeni nad priložnostjo, da nastopijo v Argentini. Maurizio Marchesich je dejal: »Za nas je to uresničitev sanj – igrati tango v deželi, kjer se je rodil. Vsaka skladba tu zveni drugače, saj jo spremlja duh ljudi in kraja.« Zaigrali so nam: “Soy María” in “Oblivion”- Astor Piazzolla, “Nunca tuvo novio”- Agustin Bardi, “Volver”, “Soledad”, “Cuesta abajo”, “Mi Buenos Aires querido”, “Melodía de Arrabal”, “Sus ojos se cerraron”- Carlos Gardel, “Na voce, na chitarra e o poco e luna”- Carlos Alberto Rossi, “El motivo”- Juan Carlos Cobian, “Adios Nonino”- Astor Piazzolla, “Por una cabeza” , “El día que me quieras”- Carlos Gardel. 

Pred nastopom so občinstvo z nasmehom in toplino pozdravile pevke vokalne skupine Mučačas pod vodstvom profesorice Ariane Žigart, ki so s svojo prijaznostjo sprejele goste iz Trsta. Njihova prisotnost je večeru dodala domačnost in toplino skupnosti. 

Ta koncert ne bi bil tako popoln, če občinstvo ne bi bilo izjemno tiho in če zvok in luči ne bi bili odlično nadzorovani. Na odru Slovenskega doma se je tako zgodilo čarobno srečanje: štirje harmonikarski glasovi, vsak s svojo zgodbo, so se združili z mogočnim glasom bandoneona Rodolfa Mederosa. Skupaj so občinstvo popeljali na glasbeno potovanje od legendarnega Carlosa Gardela, ki pooseblja začetek in dušo tanga, do Astorja Piazzolle, ki ga je s svojo genialnostjo povzdignil na svetovne odre. 

Po koncertu smo goste povabili v bar kjer so pogrnjene mize čakale da jim postrežemo zelo okusno večerjo. Poleg gostov je ostalo na večerji nad 90 ljudi tako da smo morali dodati mize v dvorani ker v baru ni bilo dovolj prostora. Po večerji je bila možnost za ogled likovne razstave Andreja Makeka, katera je združila oba dogodka. 

Skupino Four Bellows Four Tales je spremljal italianski novinar Paolo Rumiz. Rodil se je v Trstu leta 1947.  Je eden najuglednejših novinarjev in pisateljev današnjega časa. Znan po svojih potovalnih kronikah, zlasti tistih o Balkanu. Napisal je otroške knjige, romane in igre. Aktivno sodeluje v različnih projektih za mir in za obrambo dialoga med ljudstvi Evrope. Potuje s skupino 4B4T ker piše kroniko njihovega dela. 

Večer je bil nepozaben poklon tangu, hkrati pa tudi čudovita obeležitev dveh desetletij kulturnega dogajanja v Slovenskem domu San Martín. Predsednik doma, Marjan Boltežar in ustvarjalec dogodka “Ob taktu barv” Viktor Leber sta se zahvalila skupini 4B4T in jim podarila darila. Zahvalila sta se tudi vsem, ki so sodelovali, da jebila ta obletnica nepozabna.

Lučka Makek