Še vedno te vidim pred seboj, življenje, kakor takrat …

V teh dneh se poslavljamo od Minke Balantič (1924-2020), sestre slovenskega pesnika Franceta Balantiča. Objavljamo njeno življenjsko pripoved, ki jo je zapisala sestra Tilka Jesenik, objavljena pa je bila v knjigi Prelomna leta.

S pomladnim dežjem prihajajo zvoki minulega časa. Stisnjeni med sive stene let z gluhimi prsti segajo po strunah srca. Vem, srce je onemoglo. Čutim njegovo nemoč. Vendar, življenje, tvoja zgodba se že preliva čez rob. Besed je vedno manj …

Koga zanimajo dnevi, ki se vračajo v mojo zavest? V dolgih nočeh brez spanja listam po njihovih orumenelih listih, ki jih je več deset tisoč; polni so krhkih besed in bojim se, da bodo izginile. Svojo življenjsko izpoved sem izročila varnim rokam. Besede, razsejane po spominu, me združujejo z njo, ki jih je s tenkočutnostjo sestrske ljubezni zbrala v pripoved, obogateno z lastnim čutenjem, ne da bi s tem zmanjšala verodostojnost mojih pričevanj. Njene besede so moje besede.

Rodila sem se na svetega Petra in Pavla dan, zgodaj zjutraj, leta 1924 na očetovem domu v Novem trgu številka 9. Takrat se je začela moja življenjska pot v družini z mamo Marijo (Micko) in atom Antonom (Tonetom) ter bratom Francetom (Franceljnom), ki je bil rojen leta 1921. To so bila moja srečna leta. Z bratom sva se brezskrbno igrala na dvorišču za hišo in v bregu, ki se vzpenja do gozda pod Starim gradom. Nisva poznala strahu, nobena igra ni bila prenevarna, saj je nad nama bedela skrbna mama. Take brezskrbnosti nisem doživela nikoli več.

Prvo spoznanje, da življenje nikomur ne prizanaša, sem občutila že kot otrok.

Po smrti stare mame smo morali zapustiti očetov dom. Atov obraz ni bil še nikoli tako mrk in oči tako kalne … Pobrali smo najnujnejše. Jaz sem k sebi stisnila mucka in ga odnesla s seboj. Postali smo brezdomci. Odšli smo najprej k maminim sestram in staremu atu (to so bili Ovcinovi). Živeli so v skromni hišici nad bregom v bližini gozda ob vznožju Starega gradu. Pri njih smo ostali, dokler starši niso našli boljšega stanovanja v Novem trgu. Sestra Karla Benkoviča, mojega krstnega botra, je bila žena domžalskega trgovca Senica, ki je bil lastnik manjše hiše, v kateri je naša družina dobila svoj drugi dom. Z bratom sva se hitro vživela v predmestno življenje med otroki, ki so naju z veseljem sprejeli medse. Ulica, prašna poleti, zasnežena pozimi, bližnji travniki, polni cvetja, pokošena trava, kupi mrve, bližnja gmajna in navsezadnje Bistrica, to je bil svet mojih otroških let, najtesneje povezan z bratom, ki sem mu sledila, velikokrat brez njegovega »navdušenja«, na vsakem koraku. Ata je bil takrat v tovarni Titan zaposlen kot skoblar, mama pa je kuhala usnjarjem, ki so delali v Knafličevi usnjarni; tovarna je bila blizu našega stanovanja, na drugi strani Bistrice, zato so lahko hodili k njej na kosilo.

Želja staršev, da bi si ustvarili lasten dom, se je uresničila, ko so leta 1934 zgradili skromno hišo na levem bregu Bistrice. Ob vodi je takrat raslo drevje, največ je bilo visokih jesenov, pod njimi pa podrast in grmovje. Cigani so tam našli prostor za svoje začasno bivališče, zato so mu rekli Ciganska vas.

Takrat so se kakor pred nevihto nad nami že zbirali črni oblaki. Temna slutnja bližajoče se druge svetovne vojne je s finančno krizo najbolj prizadela delavce. V hranilnicah in bankah ni bilo mogoče dvigati prihranjenega denarja, zato je mama z velikim naporom prišla do svojih prihrankov. In tega se je z grenkobo vedno spominjala. Denar, ki ga je imela v Hranilnici v Kamniku, sta z atom prigarala, navsezadnje bi skoraj ostala brez njega. Čeprav sem bila še otrok, stara deset let, sem vedela, kaj doživljata mama in ata. Razmišljala sem kot odrasla in od takrat sem se med otroško igro večkrat znašla v skrbeh … Ata se je bal, da ga bodo dali iz tovarne. Brezposelnost je bila velika. Mama je trepetala za vsak dinar, saj je morala s skromno atovo plačo poravnati vse stroške za vsakdanje življenje in za hišo, ki še ni bila dograjena.

Marca 1935 se je v novi hiši rodila sestra Tilka. Oba z bratom sva je bila zelo vesela. Ker sem bila takrat stara enajst let, sem mami pomagala skrbeti zanjo. Brat France je bil v tem času v Ljubljani v šoli. Hodil je na klasično gimnazijo. Ko se je ob koncu tedna vračal domov, se je rad igral s svojo sestrico, ki jo je učil govoriti in tudi nagajati (posebno meni sta marsikatero »ušpičila«). Zadnja štiri gimnazijska leta se je vsak dan z vlakom vozil v šolo v Ljubljano. Kljub vsakdanjim težavam je bil to čas mirnega družinskega življenja, ki pa ni dolgo trajalo. Ko je v Nemčiji leta 1933 prišel na oblast Hitler, se je stopnjevala napetost med evropskimi državami, dokler se ni leta 1941 zgodilo najhujše …

Nehote in z velikim strahom primerjam tisti čas z današnjim. Na vseh koncih sveta se tudi danes dogajajo vojaški spopadi … Z juga, iz arabskih in afriških držav zaradi vojnih spopadov ljudje bežijo v Evropo iskat zatočišče. Priča smo največji selitvi narodov. Pojavlja se terorizem, ki se nezadržno širi. Ljudje so nestrpni, nezadovoljni z oblastmi in s svojim življenjem. Kapital se kopiči v rokah posameznikov, ki bogatijo na nepošten način z izkoriščanjem in suženjskim delom domače in tuje delovne sile. Razcepljenost slovenskega naroda zaradi revolucije med vojno (in po njej) je tako globoka, da ji ni videti konca, na žalost se nasprotja še poglabljajo.

A moj namen ni, da gledam v negotovo prihodnost. Ozreti se hočem nazaj – sedemdeset in več let. Dotaknila sem se nekaj mejnikov iz svojega življenja, ki so me zaznamovali v odraščanju: odhod iz rojstne hiše, med sovrstniki v predmestnem okolju, nova hiša in … začetek šolanja …

V osnovno šolo sem začela hoditi, ko še nisem bila stara šest let. Ker so šle v šolo moje prijateljice, ki so bile starejše, sem mamo pregovorila, da je vpisala tudi mene. Po preizkusu sposobnosti sem bila sprejeta. V šoli sem bila resna in poslušna, zato so me imele učiteljice rade. Poučevali sta me med drugimi sestri gospe Rupnikovi in se obeh še dobro spominjam. Tudi brat France je bil v kamniški šoli priden in nadarjen učenec, zato se je mama odločila, da bo obema omogočila nadaljnje šolanje.

.

.

Po osnovni šoli me je vpisala v meščansko šolo v Mekinjah, kjer je bil uršulinski samostan in so poučevale uršulinke. Trajala je štiri leta in moram reči, da mi je dala vsestransko izobrazbo. Brat France je šel na klasično gimnazijo v Ljubljano. Da je bila odločitev za šolanje dveh otrok težka, sem dobro vedela. Mami sem bila za to vse življenje hvaležna. S svojo odločitvijo, ki je bila zanjo velika žrtev, nama je omogočila izobrazbo, brez katere bi bilo najino življenje prepuščeno praznim upom v iskanju izpopolnitve želja …

Po maturi leta 1939 sem sklenila, da se bom čim prej zaposlila. Želela sem pomagati staršem pri preživljanju naše družine. Čeprav smo bili vajeni skromnega življenja, je morala mama skrbno ravnati z atovim zaslužkom, da smo preživeli. A naša mama je to znala. V najem je vzela njivo, zasejala ječmen, nasadila krompir, vsako leto zredila pujska in imela dve kozi, ki sta dajali mleko …

Bila sem stara šestnajst let. Ob poizvedovanju in spraševanju na različnih krajih za delo (na Duplici v Remčevi tovarni, kasnejšem Stolu, v Smodnišnici …) nisem čakala doma. Hodila sem na gospodinjski tečaj, ki ga je organizirala ljubljanska Krekova gospodinjska šola v graščini na Zapricah. Nekaj časa sem delala tudi v »kavarnici« v Kamniškem domu na Glavnem trgu, ki je bila last Belokranjke Barice Nemanič. Tam sem pomagala v kuhinji in pri strežbi … Stalni gost v tem lokalu je bil Stane Cuderman. Znani kamniški slikar, ki je s freskami poslikaval frančiškansko cerkev, je za svetnike, ki jih je slikal na svež omet, potreboval navdih v živih obrazih … Opazil je mene, ko sem mu postregla čaj ali kavo. Z videnjem umetnika v prihodnost je moj obraz upodobil v sv. Janezu, ki je še danes na desni strani na oboku cerkve.

Pol leta sem se učila tudi šivati pri šivilji, gospe Solatovi na Grabnu.

A plačila za moje delo ni bilo. Ko sem iskala službo, nisem bila izbirčna. Delala bi karkoli, tudi na žagi v Remčevi tovarni, da bi zaslužila kak dinar. Tako močno sem želela pomagati staršem, da bi imeli manj skrbi zaradi pomanjkanja denarja.

Iz otroštva sem se znašla v mladosti. Življenje je oblikovalo mojo osebnost z značilnostmi karakterja, ki ga imam še danes. Vedno sem čutila s svojimi najbližjimi, z njimi sem prenašala skrbi, celo bolečine in ob tem pogosto pozabljala na sebe. Mama me je želela odvrniti od vpetosti v družinske težave s tem, da sem se učila kuhati, šivati in da sem se vključevala v kulturno življenje kamniške mladine.

Imela sem prijateljice, sosedova dekleta, med drugimi sem se družila z Benkovičevo Linco (Tomanovo) in Pirševo (Šublnovo) Helo, ki sta bili prav tako »mekinjski frajlici«, kakor so rekli učenkam mekinjske meščanske šole. Veliko prijetnih trenutkov smo preživele skupaj z mladostnimi sanjami, ki se na žalost niso nobeni uresničile.

Kulturno življenje je bilo v Kamniku pred drugo svetovno vojno zelo razgibano. V kamniškem prosvetnem domu, ki je bil središče kulturnega dogajanja, so se vrstile igre in nastopi kamniške katoliške mladine. V dvorani nad kavarno so se srečevali liberalno usmerjeni mladi, kjer so imeli tudi telovadnico. Z bratom sva bila med mladimi v katoliškem prosvetnem domu. Nastopala sva v igrah, ki jih je režiral Bergantov Hubert, navzoča sva bila na Miklavževih večerih … In zadnja igra, ki smo jo pripravljali konec leta 1940, je bila Kralj z neba.

Novo leto 1941. Kakor v snu vidim tisti prvi januarski dan. Zjutraj, ker je bil praznik, sem hotela iti k maši, a nisem mogla vstati. Mama je rekla, naj ostanem v postelji. Drugi so šli v cerkev. Po maši je šel France k tetam Lojzki in Rezki ter k staremu atu, ki so živeli v hišici pod gozdom na hribu nad Kamnikom. To je bil idiličen kraj s čudovitim razgledom na mesto z okolico. Brat je tja rad zahajal tudi zato, ker sta se s starim atom Matijem dobro razumela. Ker so Franceta zanimali jeziki, je bil navdušen nad njim, ki se je kot sezonski delavec naučil več jezikov – tudi madžarsko. Pri njih je prelistal Slovenčev koledar, ki je že prinašal zlovešče novice.

Domov se je vrnil z zbadanjem v hrbtu in tresla ga je mrzlica. Medtem se je meni dvignila temperatura visoko nad 39 stopinj Celzija. Oba z bratom sva obležala z visoko vročino. V nekaj urah se nama je zdravstveno stanje tako poslabšalo, da sva izgubljala zavest. Mama je poklicala zdravnika doktorja Franceta Puclja, ki je pri obeh ugotovil virusno pljučnico. Ker proti pljučnici takrat ni bilo nobenih zdravil, je predpisal tablete proti vročini, to je bil kinin. A bolezen je napredovala. Kot se spominjam, se je osem dni stopnjevala. Ker mama ni mogla sama streči obema bolnikoma, so ji bile v veliko pomoč usmiljenke, nune, ki so noč in dan skrbele za naju, saj sva bila več dni na robu smrti. Mama je čez noč osivela. Oba z atom sta v pričakovanju najhujšega molila in bila hvaležna vsem, ki so jima pomagali. Doktor Pucelj se je za naju zavzel z vsem svojim bogatim strokovnim znanjem in iskal zdravila, da bi naju rešil smrti. In to mu je tudi uspelo. Z njegovo in z Božjo pomočjo sva ostala živa. Mama se je z zaupanjem v Božjo pomoč obrnila na misijonarja Friderika Barago, svetniškega kandidata, in prepričana je bila, da sva tudi z njegovo priprošnjo ostala živa.

Januar in februar leta 1941 sta meseca, ki ju nosim v svojem srcu kot spomin z drugega sveta. Saj sem bila takrat zaradi visoke vročine, ko se je moje telo upiralo napadu virusov pljučnice in gnojne angine, večkrat nezavestna in v težkih blodnjah. Ko sem se prebujala iz najtežjih bolezenskih sanj, se nisem mogla otresti strahov in prividov, ki so zame postajali resničnost. Nikoli jih nisem mogla pozabiti. Najhujše je bilo moje potikanje po gozdu, kamor sem vedno rada hodila nabirat borovnice. Takrat so se prijazna gozdna tla spremenila v gomile črne prsti, iz katerih so grozljivo štrlele mrtvaško blede človeške roke. Druga poleg druge … Stala sem nemočna in strašno me je bolelo, dokler nisem odprla oči. Toda slika ni izginila. Še danes jo vidim. A to še ni vse. Z grozo sem opazovala, ko sem spet padla v senco svoje zavesti, kako so se proti gmajni v breg valile trume preplašenih ljudi. Njihov beg je bil paničen, zato sem se jim umikala, dokler me njihov val ni potegnil s seboj.

Srečnejša sem se prebudila takrat, ko sem se znašla sredi množice veselih ljudi. Fantje in dekleta so bili v slovenskih narodnih nošah in so pozdravljali ter slavili – mojega brata Franceta. Nič se nisem čudila, ker sem vedela, da si on tako čast zasluži. Bila sem ponosna in srečna. Le da so ga slavili v Ameriki in da sem bila z njim, se mi je zdelo nerazumljivo …

Ali lahko blodnje postanejo resničnost? Moje so se uresničile. Zaradi Franceta, najinega brata, slovenskega pesnika, sva šestdeset let pozneje s sestro doživeli prav tak sprejem v Argentini v Južni Ameriki.

Na sosednji postelji je preboleval najhujše bolezensko stanje moj brat, domači smo mu rekli Francelj, čeprav je vedno hotel biti le France. Tudi on se je, ko se je prebujal iz blodenj, počutil, kot da prihaja z drugega sveta.

Po težki bolezni sva potrebovala veliko časa, da sva okrevala. Mama nama je stregla in kuhala, kar sva si zaželela. K Francetu so prihajali prijatelji, največkrat prijatelj France Kremžar, ki ga je seznanjal z novostmi v literaturi in z aktualnimi dogodki doma in po svetu. Obiskovali so ga tudi prijatelji iz Kamnika (Cene Matičič, Janez Matjašič …) pa frančiškan p. France Ačko in drugi. Z zanimanjem sem skrita pod odejo poslušala njihove pogovore.

A tudi mene prijateljice niso pozabile. Hela mi je spekla palačinke. Vse so želele, da se čim prej vrnem mednje.

Prišel je april leta 1941. Na cvetno nedeljo sva šli s sestrico v cerkev. Ko sva prišli na Glavni trg, so se od nekod pripeljali nemški vojaki na težkih motorjih s prikolicami. Kaj to pomeni, se v tistem trenutku nisem zavedala …

Na Šutni v Kamniku je imel trgovino s kolesi in motorji Lojze Čeh. Da potrebuje prodajalko in pomoč v pisarni, mi je povedala znanka Škofičeva Milena. Šla sem k njemu in sprejel me je v službo. Tam sem bila eno leto. To je bila moja prva zaposlitev in izkušnja z delodajalcem, ki je bil tipičen za tisti čas.

Ko so Nemci v okupiranih krajih začeli odpirati urade, so zaposlovali tudi Slovence. Na Landtratu, ki je imel sedež v nekdanjem Kurhausu, so sprejemali kandidate z ustrezno izobrazbo in z znanjem nemškega jezika. Racmanova Božena, s katero sva se poznali iz meščanske šole, mi je svetovala, naj se prijavim. Šla sem na pogovor. Sprejel me je Nemec dr. Piringer. Pri njem sem uspešno prestala preizkus znanja iz nemškega jezika in splošne razgledanosti. Bila sem sprejeta v službo. Posebnega zadovoljstva nisem občutila, služiti tujcu, okupatorju je bilo zame ponižujoče in boleče. Z odporom sem izpolnjevala zahteve predstojnikov in jih tudi kršila, če se je le dalo. Najhujša je bila prepoved slovenskega jezika. Na uradu Fursorge Ampt, ki je bil na bivšem Sreskem načelstvu, v današnji občinski stavbi na Glavnem trgu v Kamniku, smo bile štiri Slovenke, tri starejše uradnice (Polakova Minka, Jožefa Palčič, Malči Verlinšek) in Toni Jerovšek iz Domžal, ki je bila mojih let. Ker smo vse čutile odpor do Nemcev, smo med seboj govorile slovensko, in kadar se nam je ponudila priložnost, smo po »svoje« izvrševale naloge. Na našem uradu so med drugim preverjali in sprejemali odločitve za pomoč svojcem fantov in mož, mobiliziranih v nemško vojsko. Ko smo odpošiljale potrdila za pomoč družinam, katerih sinovi so po dopustu šli v partizane namesto nazaj v vojsko, smo prepoved za pomoč namenoma spregledale, če smo vedele, da so pomoči res potrebne. Med službenim časom, kadar nismo pričakovale kontrole, smo za partizane pletle nogavice in rokavice. Ko je človek mlad, si marsikaj upa, čeprav mu preti velika nevarnost. Naš šef je bil Scholz (imena se ne spominjam). Glavni na Landtratu pa je bil Oberinspektor Strasser. Vsi so bili do nas spoštljivi in tudi plačo smo dobile. Neverjetno, kakšen red so imeli Nemci tudi med vojno, nikjer ni bilo nobene površnosti, vse je teklo po ustaljenem redu.

Bilo je poleti leta 1942. Nekega dne, ko smo prišle v službo, nas je mlajše uslužbenke čakalo obvestilo, da se moramo takoj javiti v določenem uradu. Nato smo šle na železniško postajo, kjer so nas čakali oboroženi nemški vojaki s policijskimi psi in nas nagnali v živinske vagone. Prestrašene, oblečene v lahke poletne obleke in obute v cokle, kakršne smo nosile med vojno, nismo vedele, kam nas peljejo. Vlak se je ustavil v Kranju. Da nas ne bodo peljali na prisilno delo v Nemčijo, nam je bilo sedaj jasno. Ko so nas v Kranju registrirali, smo bile pripravljene za delo v vojni industriji. Potem so nas poslali domov po najnujnejše stvari … In to je bila zame rešitev. Šla sem k nemškemu zdravniku in ga prosila za potrdilo, da nisem sposobna za težko delo v tovarni. Kakšno srečo sem imela! Zdravnik je bil mlad in kazensko poslan v Slovenijo, kar mi je tudi zaupal. Napisal mi je potrdilo in mi tako pomagal, da mi ni bilo treba delati v tovarni. Vrnila sem se na Landtrat. Prestavili so me na drug oddelek, kjer sem ostala do konca vojne leta 1945. K službenim obveznostim so spadala tudi dežurstva ponoči. Do vrat me je vedno spremljala mama, da sva videli, kdo bo z menoj dežurni. Če je kazalo, da ni varno, sem šla domov.

Še danes ne morem verjeti, da sem na tak način preživela vojno. A ni bilo vse tako preprosto … Danes, ko gledam tisti čas iz oddaljenosti skoraj tri četrt stoletja, postaja iracionalen. Da se spremeni v stvarnost, se moram potopiti v žalostne spomine.

Kakšna je žalost se razbohotila v meni,
na vse so plati razletele se sanje,
kakšna je žalost se razbohotila v meni, …

»Kakšna je žalost se razbohotila v meni?« se je v svojih pesmih spraševal moj brat France. »Z naše ure na steni so padle uteži, … nisem vreden, da bil bi očetom na sledi …« Te pesniške besede povedo vse! Ničesar nimam dodati. S Francetovo smrtjo leta 1943 se je v našo družino naselila žalost. Umrl je, kakor je sam napovedal, »v ognju groze« v bratomorni vojni ob napadu partizanov na domobransko postojanko v Grahovem.

Doma nismo vedeli, kje je in kaj se dogaja z njim, ko je na začetku vojne odšel v Ljubljano, da zaključi gimnazijo, ki jo je prekinil zaradi bolezni. Nazadnje sva ga z mamo videli 29. junija 1941, ko sva ga obiskali v Ljubljani. Potem je nastopil čas skrbi in strahu, ki me je zaznamoval za celo življenje.

Bratove pesmi so mi pomagale iz najhujše stiske. Začela sem se zavedati, da naš France pravzaprav ni umrl. Vedno bolj sem občutila njegovo navzočnost. Kljub žalosti, »ki se je razbohotila« v našem domu, sem z njegovimi pesmimi, veliko sem se jih naučila na pamet, živela naprej. »Žalost srce v plitvine spominov krmari, / nisem izpil do gostega dna še ta kelih …« France je ta kelih že davno izpil, s hrepenenjem po srečanju z njim pa se meni krajšajo dnevi.

Po bratovi smrti sem bila še vedno v službi na Landtratu do maja leta 1945, ko je Nemčija kapitulirala. Partizani so z zavezniki (Angleži, Američani in Rusi) »osvobodili« domovino. Prišli so v Kamnik, zmagoslavno, in ljudje so se veselili, ker je bilo konec vojne. Priznam, da se nisem mogla veseliti z njimi. S komunizmom pod partijskim vodstvom v najtesnejši zvezi s sovjetsko politiko so »osvoboditelji« začeli graditi nov svet na novih temeljih s krvavim uničevanjem preteklosti. Kdor ni sprejemal njihove doktrine, je moral bežati ali pa je bil pokončan. Maščevanje je bilo kruto, več kot šeststo grobišč je po slovenskih gozdovih, rudnikih in breznih, kjer trohnijo trupla žrtev komunističnih likvidatorjev.

.

.

Po koncu vojne sem se znašla na Komandi mesta. Komandant je bil partizanski oficir Ladiha (ime sem pozabila). Nekaj mesecev je bila vojaška oblast. Pod civilnim vodenjem so ustanovili Okrajni ljudski odbor, kjer sem bila do volitev. Ne da bi mi očitali, ker sem bila med vojno v službi pri Nemcih, so me obdržali, da sem delala zanje. Obvezovala sem tudi ranjene borce, če je bilo treba. Ko so na Komandi mesta izvedeli, čigava sem, so me takoj premestili na drug oddelek … Kljub žalostnim spominom na minulo vojno in kljub izgubi brata sem se prilagodila novim razmeram. Spoznanje, da se vsi ne strinjajo z direktivami komunistične partije, mi je olajšalo bivanje med njimi …, dokler nisem na prvih volitvah (bila sem celo v centralni volilni komisiji) vrgla »svojega glasu« v črno skrinjico. Drugo jutro, ko sem prišla v službo, so me takoj obvestili, da moram drugam, na drugo delovno mesto. Seveda to zame ni bila posebna kazen. Ne vem, zakaj me niso odpustili … Najbrž so mi kljub temu zaupali …

Med partizani, s katerimi sem v službi preživljala prve mesece po vojni, je bil tudi Nejko Jeglič, doma iz Podbrezij na Gorenjskem. Bil je referent za kulturo. Takrat sem bila stara enaindvajset let. Ko sem ga zagledala, mi je s svojim veselim značajem, postaven in lep v vojaški uniformi takoj vzbudil simpatije. Srečna sem bila, kadar sem ga videla. Ker je tudi on opazil mene, se mi je približal in spoznala sva, da se ujemava v mišljenju in prepričanju. Doživela sem čisto in iskreno ljubezen. A življenje je zame imelo drugačne načrte … Čez leta je moral Nejko doma prevzeti veliko kmetijo. Oba sva vedela, da se morava odpovedati skupnim sanjam. On si je ustvaril družino s kmečkim dekletom (tudi njej je ime Minka) in z naprednim kmetovanjem, predvsem s sadjarstvom, preživel na svoji zemlji plodna leta do svoje smrti. Usoda je hotela, da sem se ob njegovi smrtni postelji od njega poslovila.

Moja življenjska pot se je iz mladosti nadaljevala do zrelih let v družini, ki me je priklenila nase z močnimi vezmi pripadnosti.

Leta 1947, takrat sem bila stara triindvajset let, me je znanec Repanškov Štefan, ki je bil pri Utoku, v bivši Knafličevi tovarni, povabil, naj pridem k njim v službo. Z veseljem sem sprejela ponudbo. V tej tovarni sem v računovodstvu dočakala pokojnino. Upokojila sem se leta 1976. Letos mineva štirideseto leto, odkar sem v pokoju. Junija bom stara 92 let.

Ni lahko, vem, sestri Tilki vživljati se v moje življenje, čeprav me dobro pozna in ve za vsak moj korak, saj sva vso pot prehodili skupaj, razmišljam, ko sestavljam strnjeno zgodbo svojega življenja. Tudi bratova pesniška beseda je nepogrešljiva pri moji izpovedi. Brez nje bi ne znala povezati svojih dni v minula leta z občutkom spoznanj, da je življenje Božji dar, ki ga moramo s svojo daritvijo drug drugemu sprejemati in ga osmisliti.

Za menoj je torej mnogo let. Preživela sem jih doma. Pomagala sem staršem, da so bili na stara leta preskrbljeni v zdravju in bolezni. In so odšli, spravljeni z Bogom in svetom, ko je prišel njihov čas.

Ostala sem sama. Je to res? Srečanja z moškimi niso pustila v meni posebnih sledi. Bila so le bežna doživetja, prijetna in manj prijetna, ki se jih danes brez posebnih občutkov spominjam. Imam pa za seboj leta bogatih izkušenj v družini, ki me je sprejela za svojo enakovredno članico. Sestra se je poročila in si ustvarila družino. Z njenimi tremi hčerami, ki so sprejele mene, svojo teto, z veliko naklonjenostjo (obojestransko, seveda, in še z njihovimi otroki), sem preživela mnogo lepih let. Z njimi sem bila od rojstva, doživela sem njihovo otroštvo, zanje sem skrbela, ko so šle v šolo, se z njimi učila … in doživljala prve ljubezni. Nepozabna so naša počitnikovanja na morju s šotorom in pohodi po planinskih pašnikih … Življenje, vidim te kakor takrat, pod plaščem minljivosti se spreminjaš v harmoničen zaključek hrepenenja po sreči …

Utrujenost se v udih mi preceja
in noč se spušča kakor gosta preja
čez plave rese onemoglih vek … (France Balantič)

Minkino pripoved je maja 2016 zapisala njena sestra Tilka Jesenik Balantič.

vir: časnik.si