Z znanstvenim simpozijem v prostorih in soorganizaciji Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bila 18. in 19. oktobra 2017 izpeljana zadnja pomembnejša prireditev v okviru spominjanja 100. obletnice smrti Janeza Evangelista Kreka (1865-1917). Veliko prireditev je bilo v preteklem letu, posnet je bil igrani dokumentarni film, na dvorišču Teološke fakultete Univerze v Ljubljani so mu odkrili tudi spomenik.
Krek je bil v nekdanji komunistični Jugoslaviji dolgo časa zapostavljena, čeprav ne povsem prezrta osebnost. Zato ni slučaj, da je med živečimi Slovenci njegov največji poznavalec dr. Walter Lukan, koroški Slovenec, ki živi na Dunaju. V kratkem pričakujemo izid njegove monografije o enem največjih Slovencev vseh časov.
Janez Evangelist Krek je bil vsestranska osebnost. Po osnovnem poklicu je bil duhovnik, vendar razmeroma malo v dušnem pastirstvu. Bil je bogoslovni profesor in vrhunski politik, med drugim tudi član kranjskega deželnega zbora v Ljubljani in državnega zbora na Dunaju. Čeprav je začel javno nastopati kot literat, se je hitro prelevil v najpomembnejšega slovenskega politika na socialnem področju. Kot politiku mu ni bilo nikoli za oblast ali položaj, ampak predvsem za to, kako bi pomagal malemu človeku: kmetu, delavcu, malemu obrtniku in malemu trgovcu. Takrat je namreč naglo razvijajoči se kapitalizem v Avstro-Ogrski zajel državljane z vso silo in grozil z uničenjem preje naštete delovne ljudi. Janez Evangelist Krek je veliko raziskoval in pisal o njihovih stiskah, še več pa delal s pomočjo številnih duhovnikov in laičnih sodelavcev. Njegovi enkratni energiji se ni mogel nihče upreti. Ne visoka cerkvena hierarhija s škofom Antonom Bonaventuro Jegličem, ne liberalni in socialdemokratski nasprotniki ga niso mogli prezreti. Vsi so ga občudovali. Poglavitno sredstvo njegovega delovanja je bila organizacija; kulturna in izobraževalna društva, predvsem pa zadruge in kreditne hranilnice ter posojilnice na zadružni, to je vzajemni podlagi. Te so reševale in rešile kmeta pred vaškimi oderuhi, ki so kasneje postali najhujši liberalci.
Dolgo časa so med njegove največje zasluge prištevali njegov prispevek k nastanku stare Jugoslavije leta 1918. Bil je zagovornik povezovanja s Hrvati in Srbi, najprej onimi, s katerimi so živeli Slovenci v Avstro-Ogrski, kasneje pa tudi s kraljevino Srbijo. Tega ni delal zato, ker ne bi bil zaveden Slovenec, ampak v strahu, da Slovenci v dotedanji državni organizaciji ne bodo preživeli, da jim grozi uničenje s strani avstrijskih Nemcev. Danes ni to več njegova politična prednost, ampak napaka, še zlasti zato, ker je bil za jugoslovansko združitev pripravljen žrtvovati del obrobnih Slovencev na Koroškem, Štajerskem in Primorskem. Za mnoge je problem tudi njegovo krščansko socialno ali krščansko socialistično gibanje, ki je izšlo iz znamenite enciklike Rerum novarum papeža Leona XIII., ker so mnogi njegovi sledilci končali v komunističnih vrstah. Za njegovo jugoslovanstvo danes lahko rečemo, da nihče ni brez napak, da je za nazaj lahko biti pameten, toda za komunistične zablode pa zagotovo ni kriv, saj je bil takrat že mrtev. Dejstvo je, da znotraj Slovenske ljudske stranke, ki je prav zaradi njegovega dela postala prva politična sila pri Slovencih, ni imel pravega naslednika, da so njene vodilne politike bolj zanimale ministrske funkcije in časti, kot pa skrb za preprostega, pomoči potrebnega malega človeka.
Z zadnjim stavkom smo dali tudi eno možnih razlag, zakaj so se tako iztekle zadnje predsedniške volitve v Sloveniji. Največ glasov je dobil komunist Borut Pahor, slabo so se odrezale kandidatke, ki so javno povedale, da so verne. Vernost danes v Sloveniji ni politični magnet. Še najmanj za verne. Stranke, ki se sklicujejo na vero, se premalo brigajo za ponižane in razžaljene, za tiste, ki komaj živijo ali so revni. Pravijo, da bodo za njih poskrbele, ko bodo ustvarili bogastvo oziroma toliko, da skrb za njih ne bo problem za državne finance. To kaže na popolno nerazumevanje sociale. Revni ne zahtevajo prerazporeditve družbenega bogastva, ampak pomoč v stiski. To je krščansko, ne pa delitev drobtin z bogatinove mize.
Krek je danes slavljen in spoštovan. Žal pa tisti, ki bi ga morali v imenu ljubezni do bližnjega najbolj posnemati, nočejo prevzeti njegovega nauka. Imamo spomenike, potrebovali pa bi njegovega krščanskega duha. Zato desnica ne zmaguje, ampak tone. Biti kristjan v cerkvi ni problem, še manj pogumno, biti kristjan v vsakdanjem življenju, zlasti v javnem delovanju, pa je slovenskim »desnim« strankam nekaj najbolj tujega. Zato smo tam, kjer smo.
dr. Stane Granda
(za Svobodno Slovenijo)
