Pod naslovom »PANORAMA DE TRADUCCION, EDICION Y CIRCULACION DE LA LITERATURA ESLOVENA EN ESPAÑOL« je imela Florencia Ferre 25. oktobra predavanje v prostorih od “Universidad de San Martin”, v centru Buenos Airesa.
Organizator je bil Alejandro González, prevajalec in strokovnjak za slavistiko, zlasti rusko književnost, ki vodi program Interpress na tej univerzi.
Florencia je dobro poznana med nami, posebno po njenih prevodih in zaradi njenega interesa po širjenju slovenske literature. Disertirala je v glavnem o problemih s katerimi se sooča ob prevajanju slovenskih del v kastiljščino, česar se ne opazi pri drugih jezikih. Tako se na primer v angleščino, nemščino, francoščino, prevaja skoraj pri priči – če delo seveda zanima, in kar pogosto celo v katalonščino (v tem času Katalonija prav na prvih straneh časopisov!). Navkljub navedenemu se v zadnjih časih zanimanje povečava.
Zanimivemu predavanju smo sledili sedeč ob veliki mizi, po uvodu samega Gonzáleza, in sledila je tudi izmenjava mnenj, vprašanja, pripombe.
Osredotočeno je bilo na prevajalce, v Sloveniji in drugje (Argentina), na probleme, ki se pojavljajo, na prevajanje v tandemu, na pomen in vlogo lektoratov slovenščine po svetu. Seveda je omenila prevedene pisatelje, ki so v glavnem sodobni (Mojca Kumerdej, Suzana Tratnik, Jani Virk, Dušan Šarotar, Aleš Šteger, Svetlana Makarovič, Primož Čučnik, Brane Mozetič, Peter Semolič, antologija slovenske poezije), prevajalce kot so Marjeta Drobnič, Simona Škrabec, Barbara Pregelj, Barbara Vuga (rojeni v Sloveniji), in druge ne rojene v Sloveniji a tam stanujoče: Juan Octavio Prenz, Ana Cecilia Prenz, Pablo Fajdiga, Susana López Bargiela, Santiago Martín, primer za tándem v prevajanju Alamuta: Mauricio Wacqueza s Slavico Membrado Bursac, Mojca Jesenovec s študenti… v Argentini ne-Slovenci: ona sama (Florencia), Pablo Arraigada, pol slovenskega porekla Julia Sarachu. Verjetno najpomembnejši sodobni slovenski pisatelji, Drago Jančar, katerega dela so sicer pogosto prevedena v druge jezike, ima v kastiljščini samo “Zumbidos en la cabeza” (Šumenje v glavi) v prevodu Simone Škrabec za mehiško založbo Sexto piso; še en primer pomembnega pisatelja z le enim prevodom v kastiljščini je Lojze Kovačič, z “Los inmigrados” (Prišleki), za založbo Siruela jo je prevedel Xavier Farre.
Omenila je tudi pomen Veleposlaništva v Argentini, posebno v tem zadnjem obdobju, in seveda ustanove, ki podpirajo, pomagajo, pri širjenju prevajalskega dela in izdajanja, kot so Trubarjev sklad, JAK, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Lektorati slovenščine, Društvo Slovenskih pisateljev, Fundacija Rudi Šeligo…
Predolgo bi bilo omenjati vse, o čemer se je razpravljalo in vse, ki so bili omenjeni, a slika ki jo je Florencia prikazala je vredna lokalnega (našega) zanimanja, tako kot podpora dogodkom, kot so na primer predstavitve novih prevodov, obiskov in srečanja s pisatelji iz Slovenije in podobne priložnosti, pri katerih, lahko pričam, se opazi prav žalostno število argentinskih rojakov.
Rok Fink
