Na podlagi koronakrize se je v zadnjem letu in pol dosti govorilo o »spremembi paradigme«. Pojem paradigma je že nekaj časa postal znan in uporaben, a ne vedno v izvirnem pomenu. Beseda je grškega izvora in se je v antiki nanašala na to kar je vzorno, zgledno, poučno, kar služi kot model. V tem smislu je najbolj paradigmatičen filozof paradigm seveda Platon, čigave »ideje« (eidosi, bistva) so pojmovane kot vzorne paradigme stvari, ki jih imitirajo v čutnem, materialnem svetu. Čeprav je pridevnik »paradigmatičen« nekoliko ohranil ta smisel, ko dandanes govorimo o »paradigmah« (znanstvenih, kulturnih, umetniških, vzgojnih…) jih običajno mislimo malo drugače. Zaslugo pri tem ima severnoameriški epistemolog Thomas Kuhn (1922-1996).
Kuhn je menil, da če hočemo razumeti kaj znanost je, moramo razumeti kako je potekala njena evolucija v zgodovini. Namesto, da bi iskali neko nespremenljivo bistvo znanosti, moramo spoznati kakšen je bil njen proces. Ta proces, pravi Kuhn, pa sloni na spremembah paradigm. Tako nam sprva postane jasno, da je Kuhnov koncept paradigm v tesnem stiku s spremembami, daleč od nespreminljivosti Platonovih eidosov.
Razjasnimo še malo: v Kuhnovi epistemologiji je paradigma skupina znanstvenih dosežkov, ki jih skupnost znanstvenikov v določeni dobi večinoma univerzalno sprejme kot veljavne. Vsebuje določene principe, definicije, pojme, zakone, metode, itd., ki jih znanstveniki imajo za veljavne v določenem času. Znanstveniki ne opravljajo »čistih« opazovanj, pravi Kuhn, temveč to kar iščejo –in potemtakem tudi kar najdejo in kako tolmačijo to kar so našli– je pod vplivom takratne nadvladujoče paradigme. Naprimer, danes intepretiramo sončni zaton na podlagi paradigme zemeljskega vrtenja, a ta interpretacija ni bila mogoča pod Ptolomejevo paradigmo.
Tudi tu je paradigma pojmovana kot »model«, vendar ne kot vzorni in popolni model, temveč kot matrica, ki vpliva na način gledanja in interpretiranja, in to na podlagi njene socialne veljavnosti. Že ne gre za Platonove »res resnične esence«, temveč za neke vrste naočnike, ki zaradi njihove časovne veljavnosti, vplivajo na način v katerem gledamo na stvari.
Po Kuhnovem mnenju, dokler določena paradigma ohranja svojo veljavnost, morebitni problemi in anomalije ne vodijo v nezaupljivost do paradigme, temveč do znanstvenika, do njegove metode ali do orodja, ki ga ta uporablja. Vsaj dokler število teh anomalij dovolj ne naraste. Ko je pa anomalij že kar nekaj, vzbudijo nezaupanje do paradigme same, še posebno če se istočasno pojavi kaka druga alternativna paradigma, ki ima za rešitev teh problemov boljše odgovore. Takrat nastane torej kriza in, eventuelno, tudi »znanstvena revolucija«, se pravi proces po katerem znanstvena skupnost zapusti neko paradigmo in jo nadomesti z drugo. Naprimer, Zemlja neha biti pojmovana kot središče vesolja in prične biti pojmovana kot eden izmed drugih planetov, ki se vrtijo okoli sonca.
Ta Kuhnov koncept paradigme (in dosledna misel, da se znanstven napredek pojavi potom revolucij in spremembe paradigm) se je s časom razširil onkraj znanstvenega področja. Tako dandanes slišimo o ekonomskih paradigmah, vzgojnih paradigmah, itd. A ta področja so podedovala tudi nekatere težavne posledice Kuhnove pespektive. Saj, če sloni napredek znanosti na spremembah paradigm, kdaj naj bi torej dosegli resnico o stvareh? V vsaki dobi bi bilo »resnično« to kar bi, na podlagi veljavne paradigme, smeli interpretirati kot »resnično«. Vendar bi pozneje spoznali, da ta domnevna »resnica« ni bila res taka, in bi nastala nova »resnica«, ki se novi paradigmi podredi. A ta nova paradigma bo tudi pozneje nadomeščena z novejšo, in tako naprej… Zdaj pa, v taki perspektivi je seveda težko govoriti o resnici. To je tudi Kuhn dobro vedel, saj je bil mnenja, da znanost ne išče »resnice«, njen cilj ni spoznanje realnosti (nikdar bi ne mogli vedeti kako stvari dejansko so, kajti jih bomo vedno gledali tako ali drugače zaradi naočnikov, ki jih imamo, na podlagi veljavne paradigme). Cilj znanosti, pravi Kuhn, je v tem, da reši probleme.
Iz te perspektive sledijo torej nekatere posledice, ki se mi zdijo dokaj značilne za sodobno kulturo. Po eni strani, zgodovinski relativizem: nič ni absolutnega, nič dokončnega, nič perečega. Vse zavisi od socialne veljavnosti v določeni dobi. Na prvi pogled bi to celo lahko bilo navdušljivo, konec koncev pa zapelje v brezup in brezbrižnost. Čemu bi še resno jemali določena načela, vrednote, nazore, kulturne identitete, če bo navsezadnje vse nadomeščeno zaradi sprememb paradigm. V takem pogledu izgubijo veljavnost ne le stare in že nadomeščene paradigme, temveč tudi nove in prihodnje, saj že v naprej vemo, da bodo te imele končno isto usodo. Zakaj bi se torej angažirali z določenim načinom gledanja na svet, saj ta, četudi je morda nov, bo prej ali slej zastarel kot kratkotrajna paradigma, ki nima z resnico nobene zveze?
Po drugi strani, pragmatizem: važno je, da ideje (in stvari) učinkujejo, da so nam uporabne, da nam služijo za rešitev problemov. Žal pa moramo reči, da je ta pragmatičen pogled na stvari že sam po sebi problematičen. Prvič, ker je utilitarno gledanje vedno pristransko; kdor interesirano gleda na realnost ne bo v njej našel drugega kot to, kar je že sprva hotel najti. To pa zoža opazovanje in a priori onemogoča globoko spoznanje. Gre za neke vrste egoistične zasplepljenosti; mnogi vidiki stvarnosti postanejo neopazni, ker nimamo pristne, neinteresirane odprtosti. Drugič, ker prizadevanje le za rešitev problemov zapelje v instrumentalno gledanje, ki osredotoči pozor na sredstva, pozabi pa na cilje. Lahko nam pomaga, da najdemo rešitve nekaterim težavam, ni pa sposobno spoznanja o pomembnosti teh težav ker zanemari najglobja vprašanja o izvoru, namenu in smislu našega obstajanja na svetu. Zato pa tudi spregleda vprašanja o pomembnosti težav, ki naj jih potem uspešno reši.
Seveda drži, da vsak gleda na realnost z naočniki, ki jih ima in ki so bili oblikovani s prejeto vzgojo, z vplivom kulture v kateri se nanašamo, z našimi lastnimi predsodki… Izziv pa je morda v tem, da poskusimo te naočnike čim boljše polirati, tako da bi nam omogočali globji in jasnejši pogled na stvarnost, namesto da bi to objektivnost ovirali. Seveda drži, da je reševanje težav, zlasti praktičnih, pomembno. Izziv pa je morda, da so te praktične skrbi razsvetljene s predhodnim ne-praktičnim motrenjem realnosti, da bomo vedeli tudi katere praktične težave so resnično pomembne. V tem smislu, nič ni bolj praktičnega kot dobra teorija.
Končno je pa izziv tudi v tem, da sprejmemo dejstvo, da nam tudi drugačni pogledi (drugih naočnikov) lahko kaj doprinesejo, če že ne drugače, da svoj pogled zaostrimo in pregledamo. To pa ne pomeni, da bi morali biti do svojega pogleda nezaupljivi ali da bi morali vse poglede in perspektive smatrati za enakovredne, kajti če bi to držalo, ne vem če bi gledanje kot tako imelo še kaj smisla.Naši različni pogledi (paradigme) se lahko dopolnjujejo. A skeptični relativizem ne bo k temu prav nič pripomogel, kajti moramo imeti najprej iskren namen, da se približamo tistemu kar je v Platonovem smislu bilo paradigmatično, to se pravi, k temu kar je »res resnično«.
