“Vsak nov duhovnik prinaša s seboj poseben božji blagoslov. Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu. V vsakem duhovniku namreč prihaja Kristus sam”. Tako je pisal sv. papež Janez Pavel II.
Slovenska skupnost v Argentini mora biti ponosna in vesela: znova imamo novomašnika! V soboto, 24. novembra, je v stolnici v Avellanedi prejel mašniško posvečenje g. Pavel Erjavec.
Rade volje je odgovoril na nekaj vprašanj:
Kdaj in kako si slišal božji klic?
Ta božji klic se ne sliši samo v enem trenutku življenja, temveč nas Bog neprestano kliče v različnih dobah ali v celem življenju. Toda moramo biti pozorni in premišljevati v katero službo nas Bog vabi in dati odgovor v resnici in ljubezni do Boga, do samega sebe in do drugih.
V mojem primeru me je Bog klical, da služim pri oltarju kot ministrant v otroških letih in to delo sem izpolnjeval z ljubeznijo do Kristusa. Spomnim se, da sva nekoč bila sama v zakristiji g. Starc in jaz , in mi je rekel: “Ti boš postal duhovnik!” Takrat nisem vedel kaj odgovoriti, ampak zdaj lahko povem, da se je to prerokovanje izpolnilo.
V moji mladosti sem vedno deloval in prispeval pri slovenski skupnosti, s prijatelji smo sestavili orkester in igrali na različnih veselicah, mladinskih dnevih in obletnicah. Pridružil sem se tudi misijonski skupini, ki jo je vodila moja sestrična Kristina Grilj, frančiškanska sestra. Med letom smo se pripravljali na misijonsko delovanje, ki se je vršilo med počitnicami v različnih krajih v provinci Misiones in tudi na jugu, v Junin de los Andes. Vsa ta doživetja so me tudi pripeljala do tega božjega klica, v mojem srcu je dozorevala želja služiti Kristusu, ko sem srečal ljudi ter delil z njimi težave in videl, kako so z veseljem sprejeli Kristusa v svoja srca. Poleg tega sem deloval tudi v farah San Nicolás in Santa Rita, kjer sem vodil petje pri liturgičnih obredih. Pogovarjal sem se z duhovniki in vedno je v mojem srcu zadonela ta beseda: “Tedaj je rekel svojim učencem: Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.” (Mt. 9, 37-38).
Si se lahko odločil? Kaj ti je pri tej odločitvi pomagalo? Kakšne težave ali pomisleke si imel pri odločitvi?
Odločitev ni lahka, a treba se je predati božji previdnosti ter zaupati v Kristusovo ljubezen, ker je On edini, ki daje moč in je vedno zvest svoji besedi. Pri odločitvi mi je pomagala ta pot, ki sem jo prej omenil, ker iz izkušnje življenja se izpostavi pričevanje in trdna volja, da postanemo Kristusovi učenci, saj Njemu sledimo in ga oznanjamo. Ko se odločaš je tudi dobro, da se sprašuješ, kako te bo ta tvoja pot vodila k zvestobi do Kristusa in Cerkve. Ta odgovor velja za vsa poklic, bodisi zakonsko ali duhovniško življenje, ker moraš vsak dan svojega življenja znova reči DA načrtu, ki ga ima Gospod zate in obenem deliti to veselje z drugimi.
Zakaj si se odločil vstopiti v škofijo Avellaneda – Lanús?
Ko sem začel poglabljati to pot ali poklic za duhovnika, sem srečal g. Pavla Novaka CM. On me je spremljal in svetoval pri tej odločitvi. Začutil sem bližino Kristusa, ki me je vabil in spodbujal sprejeti to pot. Potem je bil Pavle izvoljen kot provincial slovenskih lazaristov in je odšel v Slovenijo in sem nadaljeval to raziskovanje z g. Jožetom Bokaličem CM. Prišel je čas odločitve in sva se skupaj z g. Bokaličem dobila v Lanusu ter premišljala, kje bi bilo bolje vstopiti v semenišče. Odločil sem se, da vstopim v škofijo Avellaneda – Lanús kamor tudi spada fara Marija Kraljice.
Kje bo tvoja prva namestitev kot duhovnik? Kakšno bo tvoje delo?
Kot kaplan delujem v isti fari, kjer sem deloval kot diakon in ta fara je Cristo Salvador, Monte Chingolo v Lanusu. Ta fara ima tudi tri kapele: Itati, San Maximiliano Kolbe in Luján, v tej zadnji kapeli smo zdaj začeli graditi in sem postavljen od župnika kot oskrbnik te kapele. Na skrbi imam tudi katoliško akcijo ter druge skupine, ki delujejo v fari in kapelah. Imam tudi delo na škofiji, kjer so me prosili, da spremljam najmlajše otroke pri katoliški akciji.
Boš lahko deloval tudi med Slovenci?
Lahko bom deloval v slovenski skupnostji, kadar bo le mogoče. Včasih so razdalje velike, a upam da bo Bog v svoji neskončni ljubezni storil to, kar je bolje in se bomo lahko srečevali ter delili Evharistijo in življenje.
Poleg molitve, kaj lahko naredi slovenska skupnost, da bo med nami več duhovniških in redovniških poklicev?
V tem oziru ni definitivne besede, formule ali nekaj dogmatičnega, kar je meni pomagalo je bilo pastoralno misijonsko delo. To, da se srečaš z drugimi in deliš življenjske izkušnje, vrednote itd. Ne med seboj, kot skupnost, temveč z drugo kulturo, z različnimi načini življenja, to razpoloženje, ki s ponižnostjo besed izhaja iz srca, to srečanje, kjer lahko poglabljamo naše najbolj osnovne snovi človeka ter raziskujemo našo resnično pot. To pomeni biti odprti bližnjim in v oporo drugim. Vem tudi, da je v naši skupnosti več skupin, ki delujejo na pastoralnem področju, a mislim da vedno le za skupnost, kar je dobro in potrebno, ampak ni zdravo gledati samo na eno stran: Cerkev mora biti bolj obširna in ko odpreš pogled ne samo nase, se razjasni oko in pogled se obrne na druge ljudi, ki so tudi naši bratje v Kristusu.
Kaj bi svetoval mladim, ki danes morda čutijo božji klic, pa se ne morejo odločiti?
Kot prvi korak bi svetoval naj se poglabljajo v molitvi, da ne bi obupali v raziskovanju svojega poklica, ker pridejo morda skušnjave, ki utopijo to željo. Drugo bi bilo dobiti duhovnika, ki bi vodil in spremljal to pot do božjega načrta. Pogovori morajo biti iskreni, da se v resnici odkrije ta pot. Tretji nasvet je naj se v miru in ljubezni priporočijo naši Materi Mariji.
Rad imaš glasbo, sodeloval si v glasbenih skupinah in včasih celo vodil pevske skupine. Kaj ti pomeni glasba? Je lahko tudi glasba mladim pot do Boga?
Glasba je vedno spremljala moje življenje že od otroških let, ko sva z mamo prepevala slovenske pesmi. Potem v šoli, pri mladinskem zboru, pri orkestrih, kjer sem sodeloval in še naprej spremlja mojo življenjsko pot. Glasba je izraz čustev veselja, žalosti, hrepenenja, upanja, domotožja, ljubezni, vere, itd. Seveda je tudi pot do Boga, ker z glasbo slavimo, častimo, prosimo odpuščanja, darujemo, premišljujemo, z eno besedo: molimo Bogu.
Bi lahko podal kakšno misel za Slovence, predvsem za mladino?
Draga mladina bodite veseli ljudje, imejte preprosto srce, iščite vedno resnico, ne pustite, da vam ukradejo upanje, ter bodite trdni in zvesti vrednotam ki ste jih prejeli in tako postali pričevalci Kristusovega Evangelija, v varstvu naše Matere Marije, ki nas vedno vodi k Očetu po Kristusu v Svetem Duhu. Amen.
Hvala, Pavel, za pogovor in lepe misli. Želimo ti obilo božjega blagoslova in naj te Marija vedno spremlja na poti duhovništva!
Jože Jan
