Izšla je nova zbirka pesmi Vladimirja Kosa
Pesmi za zbrano, vsakodnevno branje
Pesnika, patra jezuita, ki živi na Japonskem, Vladimirja Kosa naše bralke in bralci poznajo in cenijo od nekdaj, saj je v Novem glasu stalno prisoten s svojimi pesmimi. V uredništvu ga imamo radi predvsem zato, ker je reden in zvest sodelavec, pa tudi zato, ker se zanima za naše delo in za nas moli ter daruje v deželi vzhajajočega sonca. Tudi zato, in seveda ne samo zato!, smo iskreno veseli, da je Goriška Mohorjeva družba v sodelovanju z Župnijskim zavodom Ljubljana Dravlje te dni poslala na trg pesniško zbirko, ki jo je imenitno oblikovala Jasna Košuta, stiskala pa Grafica Goriziana, z naslovom Kot sonca zlat zaton.
Pesniški zbirki Vladimirja Kosa, ki se je rodil 2. junija leta 1924 v Murski Soboti, njegov brat pa je slovit slovenski karikaturist Božo Kos, je na pot napisala izvrstno spremno besedo ena najboljših mlajših slovenistk v našem prostoru dr. Maja Melinc Mlekuž, ki že takoj v začetku svojega zapisa pove: “Pričujoča zbirka prinaša izbor pesmi Vladimirja Kosa, ki so od leta 1995 naprej vsako leto izhajale v Koledarjih Goriške Mohorjeve družbe. Nastala je kot poklon izjemnemu mislecu, ki mu je v poeziji na pretanjen način uspelo vzpostaviti vez med domovino in svetom, med tradicionalnim, modernim in japonskim pesniškim izrazom”.
“Vladimir Kos je študiral teologijo v Ljubljani in Rimu, kjer je 1953 doktoriral. Po končanem študiju je stopil v jezuitski red in že leta 1956 odšel v Tokio kot misijonar. Deloval je kot profesor filozofije in karitativno pomagal ubogim in revnim. Izdal je več pesniških zbirk. Njegova poezija v slovenskem in japonskem jeziku je verske in domoljubne narave”, se glasi skromen zapis o velikem sodobnem pesniku na Wikipediji na spletu.
Pa vendar je Vladimir Kos prejel leta 2014 nagrado Prešernovega sklada za pesniški zbirki Pesmi z Japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi. Dr. Matija Ogrin je takrat o njem zapisal: “Vladimir Kos se je v zgodovino moderne slovenske literature vpisal s tem, da je v letih po 1954 s svojo poezijo ustvaril zgodnje dosežke slovenskega pesniškega modernizma. Intenzivno pesniško ustvarjalnost ohranja Kos vse do danes. V zbirkah Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi se njegova poezija odpira harmoničnemu doživljanju japonske narave, človekovega mesta v kozmosu in krščanskega Boga kot temeljnega ozadja vseh bitij, njihove lepote, globine ter nagovarjajoče moči. V Pesmih z japonskih otokov si mojstrsko odgovarjata japonski slog tanka in slog tradicijske slovenske pesmi. Iz obeh zvrsti blagoglasno zveni daljni japonski svet, bivanjsko artikuliran z izkušnjo Slovenca v svetu, ki so mu živo slovensko, japonsko in krščansko izročilo vir intenzivnih pesniških navdihov”.
Dr. Maja Melinc Mlekuž že v začetku svojega eseja – uvoda k pesniški zbirki ugotavlja, da se “Kosove življenjske izkušnje čisto naravno in neprisiljeno prelivajo v njegova dela”, medtem ko čisto ob koncu zapiše pomembne besede, da “pesniško zbirko po vsebini in izpovedi odlikuje Kosova slogovna neposrednost in miselna jasnost pesniškega izraza. Z neposrednimi podobami in besedami nam v svoji poeziji občutij in zaznav duše odstira nov svet in vedno znova spodbudi k možnosti novega duhovnega iskanja”.
Za pesniško zbirko Kot sonca zlat zaton dr. Maja Melnic Mlekuž ugotavlja, da v njej “prevladuje oblikovno tradicionalna, po vsebini pa moderna poezija”, saj je Vladimir Kos v vseh dolgih letih pesniškega ustvarjanja izoblikoval “pesniški izraz, v katerem se poleg slovenske tradicionalne pesniške oblike in japonske tanka pesmi pojavlja tudi modernistični pridih. Že na prvi pogled lahko opazimo, kako prehaja iz stvarnega v asociativni tok, od liričnih impresij do fragmentov in reportažnih vložkov. Njegov jezik utegne biti za tradicionalnega bralca nekoliko presenetljiv in moderen, vendar sintaksa ni razbita in je vseeno lepo berljiv”.
Toplo priporočam v branje spremni esej dr. Maje Melinc Mlekuž, ker dobi bralec Kosove poezije dober vpogled v sodobno slovensko poezijo in seveda vlogo našega “gospoda Vladimirja Kosa” v njej. Tako “gospod Vladimir Kos” ga namreč sami imenujemo v uredništvu. Po navadi nekaj tednov pred prazniki dobimo po pošti njegovo pismo, v katerem je pesem, preberemo jo in z veseljem vsakič objavimo.
Če smem ob iskrivem, poglobljenem in strokovno podkovanem zapisu dr. Maje Melinc Mlekuž še sam nekaj dodati, bom zdaj iskreno zapisal, da zbirko Kot sonca zlat zaton našega pesnika Vladimirja Kosa toplo priporočam v branje, ker bo vsakdo za navidezno enostavnimi pesmimi uzrl vsaj dva svetova, slovenskega in japonskega, če duhovnega ne omenjam, predvsem pa tisto lepoto na videz preprostih stvari, ki ostanejo vsakdanjiku zabrisane zaradi naglice in vsakodnevne površnosti, v kateri živimo. In še mimogrede opozorim, da je Vladimir Kos eden redkih slovenskih pesnikov, ki se je še sposoben raznežiti ob cvetovih, zatonih, češnjah, valovih, vseh tistih preprostih lepih naravnih danostih, ki nam osmišljajo in lepšajo vsakdanje življenje.
Knjiga za nočno omarico, pesniška zbirka za počasno in posvečeno, vsakodnevno branje!
Jurij Paljk
Novi glas
