Pregled ob 60. obletnici Doma CARAPACHAY

Kako je Dom nastal in razvijal v prvih letih

Začetki. 

Carapachay, kar v jeziku guaraní pomeni “ delta “ –  verjetno se nanaša na izliv reke Paraná-je kraj v severnem predelu Velikega Buenos Aires-a. Spada pod obcčno Vicente López, škofijo San Isidro, najbližja železniška postaja pa je Villa Adelina. Ulica najprej je bila Piedrabuena, sedaj pa Dra.Cecilia Grierson, št. 3867

Že po prvi svetovni vojni se je precejšne število slovenskih rojakov naselilo na tem delu

predmestja, od Vicente López do San Fernanda. Med njimi ni bilo prave povezave, radi so se pa shajali v slovenskih gostilnah in tako zbirališče je bila gostilna Janka Polaka v Munro.

 Po drugi svetovni vojni so se tem rojakom pridružili novi naseljenci. Prihod g. Albina Avguština kot kaplana v Florido leta 1949 in g. Alojzija Košmrlja, je nekako pomenil začetek organiziranega zbiranja okoliških slovenskih naseljencev. Večkrat so bile slovenske maše, po mašah pa prosvetni sestanki. Leta 1950 se je ustanovil krajevni pododbor Društva Slovencev , kateremu je predsedoval g. Ivan Prijatelj, med odborniki so pa bili prva leta, med drugimi,  gospodje Jože Mavrič, Pavle Masič, Franc Šenk, Jože Markež…. Tako je postala Florida prvi sedež slovenke skupnosti v tem okraju. Začel se je pouk verouka in slovensščne za otroke – g. Avguštin, Vera Prijatelj, Tone Kovač – obhajale so se slovenske poroke, krsti, nove maše, tu so sprejeli našega škofa dr. Gregorija Rožmana ob obiskih  leta 1949 in 1952. 

Po odhodu g. A. Avguština iz Floride, se je središče preselilo v kapelo sv. Družine v Carapachaju, ki je bila nekako v središču naseljenih slovenskih družin v tem predelu. 

Število teh družin je naraščalo in treba je bilo misliti na slovenski šolski tečaj. Prostor je dal na razpolago krajevni zupnik, mesto učitelja je pa prevzel g. Aleksander Pirc. Dobila je ime šola  Josipa Jurčiča.

Ker so bile slovenske maše in sestanki vedno bolj obiskovani in je število otrok naraščalo, so sposojeni prostori kmalu postali pretesni in čas za upoprabo je bil odmerjen.

.

Potreba po lastnih prostorih

Na pobudo g. Prijatelja so začeli misliti na nakup zemljišča, kot prvi korak, da pridejo do lastnih prostorov, posebno za šolo.  Aprila 1960 se je na sestanku zbralo 27 rojakov, ki so ta predlog sprejeli in že 27 aprila na javni dražbi kupili zemljišče – 360 m2 za 135.000 pesov. 

1.maja so se na sestanku zbrali skoro vsi Slovenci iz Carapachaja in okolice, kjer so razpravljali o naslednjih korakih in se navdušeno obvezali, da bodo sodelovali po svojih mčceh. Izvoljen je bil pripravljalni odbor, ki bo skrbel za nadaljne delo. Predsednik odbora je bil g. Vinko Aljancčič, blagajnik pa g. Ivan Žnidar.

Sklenili so, da bodo čimprej začeli z zidavo. Načrte za prostore sta napravila g. Vladimir Mazi in g. Franc Lobnik in sicer za stanovanje hišnika, dvorano s pregradbami za učne prostore in tudi oder, kegljišče, igrišče, v ozadju pa prostor zasajen s cipresami, smrekami in lipami. 

Dela se je opravljajo brezplačno, stroški se krijejo s prostovoljnimi prispevki in rednimi mesečnimi obroki. Vse to vodijo rojaki, ki pripravljajo ustanovitev posebnega drustva, kateremu bo dalo obliko in razvoj prihodnji občni zbor. 

“ Člani pripravljalnega odbora in aktivni člani so si s postavitvijo Slovenkega doma nadeli zelo težko nalogo, zlasti, ker skupina v tem kraju ni stevilna, toda prepricani so, da za ohranitev narodne in krščanske zavesti ter narodnih tradicij ne sme biti nobena šrtev prevelika “                      I.Znidar

V kratkem času se je posrečilo zgraditi prvi del doma, t.j. dvorano, ki je 13 m dolga in 7 m široka. Za bozšič 1960 je zid dosegel le 1.5 m, silvestrovanje je bilo kar sredi zidovja, a šolsko leto 1961 se je ze začelo v novih prostorih in pod streho. Tako je bil uresničen prvi namen doma v manj kot enem letu. 

“ Starši in rojaki so pokazali veliko naklonjenost, požrtvovalnost in narodno zavest. Vse je bilo prostovoljno delo.  –  Trud in znoj za postavitev lastnih prostorov. 

Reden pouk v slovenskem šolskem tečaju – ulica Piedrabuena med R. Obligado in S. del Estero se bo začel prihodnjo soboto 8. 4. ob 2h popoldan. Pripravljeni so trije učni prostori, za tri skupine, in bo trajal do 5h. Ob nedeljah bo telovadba in petje od 10h do 12h.”  Potem pa obvestilo se doda: Dom bo tudi prijetno zbirališče za odrasle in mladino v tem okraju, v njem bodo lahko vse krajevne, kulturne športne in družabne prireditve.”

Obvestilo za obcni zbor: ” Članom organizacije Slovenski dom Carapachay sporočamo…

da bo 1. 5.  občni zbor ob 16h. Pridejo naj ze dopoldne, da bodo izravnali in pospravili prostor okrog doma.  Udeležba dolžnost vsakega člana !”

Odbor društva, ki si je nadelo ime “ Slovenski dom Carapachay “ sestavljajo: Predsednik Ivan Žnidar, podpredsednik Miha Klemen, tajnik Maks Jesih, blagajnik Jože Jonke , kulturni in sportni referent Aleksander Pirc, gospodar Viktor Aljancčič in odborniki Franc Resnik, Ivan Sušnik in Pavle Homan.

Leta 1962 so dokupili sosednjo parcelo, z enako površino. Dela so se nadaljevala, med prvimi je bilo v načrtih kegljišče. 

“ Na žalost niso vsi Slovenci v okolici clani, hitreje bi šla gradnja doma, ki ima le nalogo braniti slovensko in versko vzgojo naše mladine, starejšim pa nuditi kraj, kjer se shajajo na pomenke in zabave “.

Iz Zbornika Svobodne Slovenije 1967: 

“ Glavni prostor v domu zavzema dvorana v izmeri 13 x 7 m z odrom, ki ima površino 9 x 5,5 m. V sprednjem delu doma sta dva prostora. V prvem je kuhinja, v drugem pa točilnica. Vsak ima povrsino 3 x 4 m   Za odrom sta dva prostora v izmeri 3 x 4 m z vzidanima omarama… V teh sobah je navadno šolski pouk. V šolske namene seveda služi tudi dvorana, v kateri je najstevilnejši razred.   …   Pred dvorano je park zasajen z drevjem, v ozadju pa igrisce v izmeri 22 x 12 m ograjeno z visoko mrežo…

Stroške za nakup zemljišča, za prenos lastinske pravice na slovensko skupnost v Carapachaju ter za postavitev Slovenskega doma so nosili zgolj slovenski ljudje…

…Odbor Društva Slovenski dom Carapachay ne smatra, da je v domu svoje delo že opravil. Ima tudi načrte za bodočnost…”

V letu 1961 se je dogajalo:

• 25. maja: Proslava papežkih okrožnic in roditeljski sestanek. Vodi A. Pirc. V oglasu je bilo tudi zapisano: »Slovenski dom je odprt ob nedeljah in praznikih za vse člane in prijatelje. V Domu so obiskovalcem na razpolago razne igre (na primer šah) in pa tudi slovensko čtivo«.
• 16. julija: Šolski prizori, otroci pokažejo polletno znanje. Vodi A. Pirc in g. A. Avguštin.
• 23. julija: Čajanka žena in mater, s petjem in razgovorom.
• 30. julija: Marjan Trtnik kaže slike lepote Slovenije in Drago Uršič da priliko poslušati slovenske pesmi na ploščah. Potem je sledil družabni program. Udeležba čez 100 ljudi. 
• 26. avgusta: Predavanje župnika V. Zaletela o Koroški.
• 24.septembra: Sestanek s predavanjem g. R. Smersuja.
• Poročilo predsednika Doma Ivana Žnidarja o dosedanjem delu odbora. Domača zabava. 
• Decembra: Polnočnica in Silvestrovanje.

Dom, ki je bil postavljen s takim navdušenjem in trudom in ki ga upravlja  Društvo Slovenski Dom Carapachay, je seveda takoj začel služiti svojim namenom.

.

Viri : 
Zbornik Svobodne Slovenije  1962
Tednik Svobodna Slovenija
Zapiski g. Ivana Žnidarja
(Iz brošure ob zlatem jubileju Slovenskega doma v Carapachayu)