Kako smo prišli v Argentino?
Uredništvo Koledarja me je naprosilo, naj napišem kratek pregled dogodkov, ki so povzročili in omogočili slovenski emigraciji naselitev v Argentini. Ker sem za časa mojega bivanja v Rimu in v prvih mesecih po prihodu v Argentino skromno sodeloval pri tem ogromnem delu hočem na podlagi zapiskov, ki sem jih delal, podati glavne zanimivosti o tem, kako da smo si izbrali Argentino za kraj naselitve in kaj je bilo treba ukreniti, da se je pričel dotok slovenskih protikomunističnih emigrantov v Argentino.
Po svetu bo treba!
V maju l. 1946 je postalo popolnoma jasno, da je misel na časten povratek v domovino za daljšo dobo let nemogoča. Nad 10.000 Slovencev je živelo po Italiji, Avstriji, Nemčiji, Franciji, kot brezdomci, brez sredstev in brez možnosti zaslužka: nekateri v zavezniških taboriščih, nekateri pri dobrih ljudeh, nekateri začasno zaposleni v delavnicah in uradih. Kartoteka, ki jo je začel sestavljati centralni begunski odbor v Rimu, je pokazala nekatere zelo pereče probleme med slovenskimi emigranti: družine s številnimi nedoraslimi otroki, velik odstotek inteligenčnih poklicev, veliko nad tisoč učencev ljudskih in srednjih šol, stotine akademikov, veliko deklet brez staršev in razmeroma malo pravih kmetov, delavcev in obrtnikov, ki prav za prav predstavljajo edini zaželjeni element za imigracijo. Težko se je bilo odločiti za to, da je treba begunce obvestiti naj se pripravijo na neizogibno nujno izselitev. Osrednji odbor je razposlal vsem beguncem posebne priglasne listine, kamor je vsakdo lahko napisal svoje želje glede naselitve in kako se misli preživljati v tujem svetu. Zanimivo je, da znaten del beguncev teh priglasov ni vzel resno: posledica podtalne komunistične propagande med begunci in pa nezaupanje v akcijo, ki so ga načrtno širili po taboriščih nekateri razdiraldi elementi-nekomunisti.
Istočasno je glavni odbor opozoril begunce, da je treba računati s tem, da bodo v doglednem času morali zapustiti zlasti Italijo vsi tujci in da za one, ki bodo hoteli hoditi po svojih potih, odbor ne prevzame nikakega jamstva.
Odgovori na vprašalne pole so pokazali, da želi 78 odst. beguncev emigrirati v razne prekomorske dežele. Kam? Seveda je bila največja želja večine, da bi šli v ameriške Združene države, vendar je skoraj sleherni pristavil, da hoče tja, kamor bo šla večina.
Kam?
Odgovori beguncev so naložili odboru, da išče najprimernejši kraj za naselitev Slovencev. G. minister dr. Krek in deloma moja malenkost sva začela obiskovati kar po vrsti diplomatska zastopstva in vidnejše osebnosti vse onih držav, ki so vselitev tujcev sploh dopuščale.
Stopili smo v stik z zastopniki angleških dominionov, zlasti Kanade, Južne Afrike in Nove Zelandije. Novozelandski primas-nadškof je osebno posredoval v naš prid v Londonu, vendar brez uspeha, zaradi pomanjkanja prevoznih sredstev. Južna Afrika in Kanada sta se zanimali le za zdrave mlade delavne moči, zlasti strokovnjake.
Stroga vselitvena zakonodaja Združenih držav ni dajala nikakega upanja, da bi se tja mogla preseliti vsa slovenska begunska družina.
Dr. Krek je vodil pogajanja z zastopniki vseh v poštev prihajajočih latinsko-ameriških držav, kajti vedno bolj je bilo jasno, da je le na tem delu sveta prostor za nas in da bomo dobrodošli. Pozitivne odgovore smo dobili od republike Santo Domingo, Venezuela, Columbia, Ecuador, Brazilija, Argentina in Paraguay. Te države so nam odprle svoja vrata, niso pa mogle obljubiti nobene pomoči glede našega prihoda v deželo.
Veliko delo je bilo nato študiranje razmer v raznih južnoameriških državah: klimatičnih, higijenskih, gospodarskih, socijalnih, verskih itd. Teoretični materijal so nam nudile razne rimske knjižnice, praktičnih navodil pa smo dobili obilo deloma pri diplomatskih in trgovskih zastopnikih teh držav in osebah, ki so daljšo dobo živele v latinski Ameriki. Posebno dragocene informacije je podpisani dobil pri sedaj že umrlem nadškofu msgr. Corteseju, ki je bil nad 20 let nuncij v raznih južnoameriških državah in je cel kontinent dodobra poznal. Zadnjič je rajni monsignor sprejel podpisanega, ko je ležal že težko bolan in mu priporočil vselitev v Argentino. Seveda smo bili v stiku tudi s svojimi prijatelji, ki so živeli že v teh deželah. Zlasti bogate so bile informacije iz Chileja, Ecuadorja, Paraguaya, Brazilije in Uruguaya.
V tem pride sporočilo č. g. Janeza Hladnika, da je predsednik gen. Peron v avdijenci, ki jo je dobil g. Hladnik, dal besedo, da sprejme v deželo 10.000 slovenskih protikomunističnih beguncev in dal navodila, naj se prihod teh beguncev čim bolj olajša.
Produkt naših poizvedovanj in vesele vesti č. g. Hladnika je bil poziv, ki ga je dal osrednji odbor, naj se takoj definitivno prijavijo vsi oni, ki hočejo v Argentino. Sredi novembra 1946 je bil dan ta poziv in v dobrem mesecu se je kljub nasprotovanju nekaterih angleških taboriščnih uslužbencev in domačih nezadovoljnežev velikanska večina beguncev odločila za pot v Argentino.
Kako?
Argentina nam je bila odprta, toda kako naj pride 10.000 nemaničev preko morja. Angleži so stali mrzlo ob strani. Posledica pogajanj med Angleži in Titovci so bile vedno večje šikane po taboriščih. Angleški komandanti so proglašali celo selitveno akcijo za humbug. Hrana je bila dan za dnem slabša. Hoteli so na ta način prisiliti begunce, da se vrnejo v komunistični pekel. Brez uspeha! Vselitvena zakonodaja Argentine seveda ni predvidevala masovnih vselitev in tako je bilo treba prve mesece napraviti vsakomur nešteto potov po italijanskih uradih, da je dobil potni list in nato cel kup novih listin in tedne čakanja, predno je dobil vizum na argentinskem konzulatu.
V tem času pričela delovati IRO, ki je razpolagala z zadostnimi krediti za prevoz beguncev preko morja.
Podpisanemu se je v šestih mesecih posrečilo, da je uredil vse formalnosti glede potnega lista, vizuma in brezplačnega prevoza potom IRO in je lahko koncem leta 1946 odpotoval v svojo novo domovino z nalogo, da pomaga pri poenostavljenju potnih formalnosti in da pregleda položaj in pošlje zaželene informacije.
Priprave v Argentini
Prva stvar, ki jo moram tu ugotoviti, je dejstvo, da je bil č. g. Hladnik edini med 25.000 tu bivajočih Slovencev, ki se je z njemu lastno vnemo zavzel za begunce in jim olajšal dohod v deželo.
Glavno delo smo osredotočili v to, da nam argentinski vselitveni urad da skupno vselitveno dovoljenje. Po daljših pogajanjih smo dosegli, da je bil naš odbor v Rimu pooblaščen, da pod svojo odgovornostjo predlaga tukajšnji Direkciji za imigracijo liste po 500 oseb, ki so bile nato brez nadaljnjega potrjene. Konzulat v Rimu je bil o danem dovoljenju obveščen. Toda kako priti v Italiji do tkzv. apolidskega potnega lista? Kje naj dobe begunci denar za takse in neizogibno potovanje? Zato smo tu začeli akcijo, da bi Argentina priznala potne liste Rdečega Križa. Tudi to nam je uspelo. Rdeči Križ v Italiji je napravil nato še novo uslugo, da je zelo olajšal dodeljevanje teh potnih listov, ker je posloval kar po taboriščih. Tretja težava je bila, kako naj zmore rimski konzultat vse ogromno delo z vidiranjem potnih listov. Uspelo je dobiti izredni privilegij, da je slovenska begunska pisarna praktično vodila vse konzularne posle in je konzul dal le končni podpis. Uspelo nam je zelo omiliti strogi postopek glede slabotnih, mladoletnih in delno pohabljenih za prihod v deželo. Velikanske vrednosti je emigrantski hotel, ki prvim slovenskim beguncem še ni bil odprt. Mnogo so nam pomagale tudi nekatere osebe v direkciji za imigracijo.
Vse delo v Argentini je vodila neznatna skupinica prvih imigrantov pod vodstvom g. Janeza Hladnika skoro eno leto, brez pisarne in brez vsakršnih gmotnih sredstev. Naravno je, da v takih razmerah ni bilo mogoče vsega pripraviti tako, kakor bi bilo želeti.
Vsako človeško delo je polno napak, tako tudi to. Eno pa je gotovo: vsi, ki so se trudili za slovensko begunsko priselitev, so delali iz ljubezni do trpečih, ne pričakujoč hvale ali plačila. V plačilo jim je zavest, da so po svojih skromnih močeh storili drobec dobrega za trpečega brata.
Tisoči slovenskih beguncev, ki so sedaj že prišli v deželo, pa imajo sedaj narodno in socialno dolžnost, da vsak po svojih močeh pomaga, da bodo še ostali tisoči, ki hočejo semkaj, takoj pri vstopu v deželo začutili, da so prišli med brate.
Jože Košiček
Koledar Svobodne Slovenije
1949
