Naši športniki

Andi Jakoš v polnem teku

________________

Star je 19 let in je med najmlajšimi dirkači v lokalnem avto športu. Rojen je v družini Marka in Sandre Malovrh. Hodil je v slovensko Slomškovo šolo v Ramos Mejíi, bil je sošolec Rast-i XLVI na SSTRMB.

Že od malega je utopljen v svet avtomobilov, saj je tudi njegova družina temu posvečena že od nekdaj.

Kdaj  si začel dirkati?

Profesionalno sem začel dirkati s kartingom ko sem bil star 7 let. V tej kategoriji sem bil do leta 2015, potem pa sem s 16. leti tekmoval na svetovnem prvenstvu voznikov kartinga na Portugalskem in s tem zaključil to dobo.  Zaradi dobrih rezultatov sem v naslednjem letu imel možnost dirkati pri TC Pista Mouras.

Kako se je vzbudilo v tebi veselje do avtomobilizma?

Že od malega sem spremljal atija na avtomobilskih dirkah in tako mi je počasi to postalo všeč. Poslušal sem pogovore in analize med piloti in inženirji; vedno sem si želel, da bi enkrat sam bil eden izmed njih.  V meni se je rodila strast do avtomobilskega sveta. Še sam ne morem verjeti, da sem letos stal na podiju z Agustinom Canapinom, ki je eden od pilotov, ki sem jih kot otrok občudoval. To je velika čast zame.

Kako je nastala ekipa Dole Racing? Zakaj se tako imenuje? Kako je sestavljena ekipa vsakega avta?

Podjetje »Dole Racing« je pričelo tekmovati leta 2008 v kategoriji Turismo Carretera. Poimenovano je po rojstnem kraju mojega deda v Sloveniji.  Z leti se je ekipa množila z najboljšimi dirkači, kot so Canapino, Rossi, Ortelli, Fontana. Danes nas tekmuje v tej ekipi kar 12.
Dole Racing ima 6 različnih ekip. V moji sem jaz le obraz delovne skupine, za mano je pa več oseb, ki že med tednom in seveda tudi med dirko skupno delajo, da bom lahko prišel do cilja: 3 mehaniki in pomočniki, nad njimi pa še inženir; v mojem slučaju je to moj brat Alex, ki mi med dirko po radiu pošilja vse informacije o drugih avtomobilih, navodila za izboljšanje časa, itd.

Kateri avto voziš?

Leta 2016 sem pričel dirkati pri TC Pista Mouras s Chevroletom, s katerim sem dosegel prvo mesto in tako s 17 leti postal najmlajši dirkač, ki je prišel do zmage. Ta rekord starosti zaenkrat še ni bil znižan.  Ker sem na končnem izidu ostal med prvo trojico, sem lahko preskočil na kategorijo TC Mouras. Tam pa sem prav do zadnje dirke tekmoval za prvenstvo z avtom Dodge.  Zdaj dirkam z avtomobilom Dodge v kategoriji Turismo Carretera Pista, to je ena pred Turismo Carretera, ki pa je najvišja kategorija v Argentini.

Kakšen je tvoj redni trening?

Vsako jutro hodim na univerzo UADE, kjer študiram Administración de Empresas. Nato pa dve uri treniram z osebnim trenerjem, ki je specialist za avtomobilske dirkače. Vadim fizično pa tudi mentalno hitrost, oboje je pri tem športu zelo važno. Poleg tega pa tudi vsako leto potujem v inozemstvo, kjer dobivam posebno izpopolnjevanje z vozniki Formule 1.  

Kje so dirke?

Dirke se vršijo po celi Argentini. Letos sem dirkal kar v 15 različnih provincah.

Vemo, da si kot mlad dirkač žel mnogo uspehov. Ni nas malo, ki ti večkrat sledimo po televiziji in smo te videli na večih “podijih”. Kateri so bili zate najvažnejši dosežki?

Letos je bilo zame zelo pomembno leto v športnem oziru, saj smo zaradi dobrih izidov v razredu TC Pista dobili povabila za tekmovanja v različnih kategorijah kot TC 2000, Turismo Nacional clase 3 in TC Pick Up. Imel sem začetniško srečo s pomembnimi rezultati: prvo mesto pri TC2000, med petimi najboljšimi v Turismo Nacional, stal sem na podiju pri TC Pick Up s priznanimi argentinskimi vozniki kot Gaston Mazzacane (bivši Formula 1)  in »Guri« Omar Martinez (dvojni prvak v Turismo Carretera).

Ali lahko omeniš tudi kako slabo izkušnjo ali nezgodo pri kakšni dirki?

Ko sem leta 2015 delal neke preizkuse pri Formula Metropolitana se mi je zvrnil avtomobil. Nisem imel kakih resnih fizičnih poškodb, a avto je ostal neuporaben. Še prej pa, ko sem dirkal s kartingom, sem si zlomil kost v rami, kar mi je za pol leta onemogočilo katerekoli vrste šport. Kot zanimivo doživetje pa lahko omenim, da so me enkrat povabili sodelovati pri Južnoameriškem turnirju Formula 4.

Kako si lahko uskladil šolo s tem športom?

Šola, v katero sem hodil, Nuestra Señora de la Nieves, mi je vedno šla na roko s tem, da mi je upravičila izostanke ob petkih, ko sem moral potovati in preizkušati avtomobil. Pa tudi datume izpitov so mi menjala, kadar nisem mogel biti prisoten. V zahvalo za te pozornosti sem na sprednjo stran avta natisnil grb šole. 

Tudi na slovenski srednješolski tečaj sem hodil, a samo do 1. letnika. Ker so bile dirke velikokrat oddaljene od Buenos Airesa sem zaradi izostankov postal nereden učenec in sem moral polagati popravne izpite ob začetku naslednjega letnika. Na žalost mi tega zaradi birokratskih razlogov ni uspelo izvesti, čeprav sem si zelo želel dokončati tečaj in obiskati Slovenijo z mojimi sošolci.

Danes sem že na univerzi in mi je lažje urejati urnike.

Kako se ta šport financira? Kdo ureja sponzorje?

Ta šport se financira s sponzorji. Imel sem in še imam možnost in srečo, da lahko računam na velike prijatelje in podjetja kot so Oblak, Talleres Crovara, Briganti, Grupo Dema, Sigas, Río Uruguay Seguros in Coiro, ki podpirajo mojo športno kariero.

Kateri so tvoji športni vzorniki?

Nimam posebnih idolov. Imel sem možnost že od malega spremljati ekipo “Dole Racing” in tako od blizu spoznati najboljše argentinske dirkače. Od vsakega sem skušal pobrati najboljše, vedno pa vsaki stvari, ki jo naredim, skušam dodati svoj “Andijev dotik”.

Katere sanje in cilje imaš za naprej?

Kot vsak argentinski dirkač tudi jaz sanjam, da bi prišel do kategorije Turismo Carretera. Vem, da sem temu vsakič bližje, a istočasno je prav zaradi tega pot vsakič težja. Poleg tega so pa moje sanje biti prvak v vseh kategorijah, kjer bom v bodočnosti tekmoval.

Kaj bi svetoval mlademu športniku, ki danes sanja, da bi šel po tvoji poti?

Svetoval mu bi predvsem to, da naj vedno dela zato, ker mu je stvar všeč, pa naj gre za katerikoli šport, in ne zato, ker je mami ali atu všeč bolj kot njemu samemu. Če delaš, kar ti je všeč, se boš lažje odpovedal važnim stvarem za dosego lastnih ciljev.

Tisti, ki poznamo Andija že od malega lahko potrdimo, da njegovi dosežki in uspehi nikakor niso slučajni. Čeprav je rojen v »železni družini« (»familia de fierros«), kar mu je pomemben steber na tem področju,  se Andi že od malega pripravlja z vnemo, disciplino, zavzetostjo in veseljem. Potrpežljivost mu danes rojeva sadove. Ima veliko navijačev, tudi med prijatelji, sošolci in znanci.

Ponosni smo nanj in mu želimo še mnogo uspehov v avtomobilskem svetu.

Sonia & Gregor

Please follow and like us: