Naš pogovor: Renato Podbersič

Študijski center za narodno spravo je začel s svojim delovanjem maja 2008. Naša naloga je raziskovanje polpretekle slovenske zgodovine, s poudarkom na proučevanju vseh treh totalitarizmov, ki so bili prisotni v slovenskem prostoru: fašizma, nacizma in komunizma.

Zbiramo in proučujemo dokumente, zgodbe in spomine pričevalcev tistega časa, objavljamo raziskave in zbrana pričevanja, pripravljamo posvete in razprave na temo slovenske zgodovine 20. stoletja, vključujemo se v vzgojno izobraževalni proces ter se povezujemo s sorodnimi institucijami v Evropi in po svetu. S svojimi raziskavami in delovanjem skušamo dopolniti razumevanje dogodkov polpretekle zgodovine, ki so zaznamovali slovenskega človeka, in osvetliti še neraziskane ter pogosto zamolčane teme.

​Tako se nam na svoji spletni strani predstavlja SCNR (po kraticah v angleščini Study Center for National Reconciliation). Član tega Centra je tudi dr. Renato Podbersič, zgodovinar, ki nas je “delovno” že obiskal tu v Argentini in svoje prispevke večkrat objavlja v tem časopisu.

 

– Renato, kako je nastal Študijski center, katero je njegovo poslanstvo?  ​

Študijski center za narodno spravo je nastal spomladi 2008, torej praznujemo deseto obletnico. Razvil se je iz Sektorja za popravo krivic in narodno spravo, ki je dotlej deloval v okviru Ministrstva za pravosodje. Za ustanovitev si je precej prizadeval dr. Lovro Šturm, takratni minister za pravosodje v prvi vladi Janeza Janše. Prvi direktor Študijskega centra je bil dr. Milko Mikola, ki pa se je kmalu upokojil, zato je vodenje prevzela dr. Andreja Valič Zver. Podobne centre oz. ustanove imajo tudi v drugih evropskih državah, zlasti tistih z izkušnjo komunizma, pa tudi na Švedskem in Nizozemskem. Tam so bile podobne institucije, kot je naš Študijski center, ustanovljene veliko pred nami. Na Poljskem ima Inštitut za nacionalni spomin več kot 1600 zaposlenih. Ne gre zgolj za zgodovinarje, ampak tudi pravnike, filozofe, psihoterapevte. Sprava je namreč celosten proces.

Slovenija je edina država v EU, ki je doživela vse tri totalitarne režime, fašizem, nacionalsocializem in komunizem. Zato je dejavnost na SCNR usmerjena v raziskovanje različnih oblik nasilja ter kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki so jih povzročili totalitarni sistemi v Sloveniji v 20. stoletju. Zbiramo tudi pričevanja političnih zapornikov, izgnancev, disidentov in drugih žrtev totalitarnih režimov ter njihovih svojcev. S tem ustvarjamo bogat arhiv. Izdajamo tudi knjige oz. publikacije, do danes že več kot 25. Organiziramo tudi konference, posvetovanja, predstavitve knjig in predavanja o nasilju totalitarnih sistemov ter kršenju človekovih pravic v 20. stoletju.

 

– Pred nekaj leti si bil na obisku v Argentini, kaj te je sem pripeljalo, kaj si raziskoval?

Res je, ob koncu novembra in v začetku decembra 2013 sem bil z nekaj prijatelji (dr. Jože Možina, dr. Tamara Griesser Pečar, Tino Mamić) na obisku v Argentini. Neprecenljiva izkušnja! Ob tej priložnosti bi se še enkrat rad zahvalil vsem rojakom, ki so nas takrat prijazno sprejeli, tako v Buenos Airesu kot tudi v Barilochah. Še posebej gospe Alenki Prijatelj in gospe Lučki Kralj Jerman velik boglonaj za vse gostoljubje. Takrat smo predvsem zbirali oziroma snemali pričevanja, imeli pa smo tudi predstavitev našega dela. Zlasti mi je ostalo v spominu srečanje v domu San Justo, po nedeljski sv. maši. Kar nekaj naših posnetih pričevanj je bilo potem predvajanih v oddaji “Moja zgodba”, ki jo redno pripravlja Radio Ognjišče. Pravzaprav je v Argentini nastala tudi danes kultna oddaja Pričevalci, ki jo na TV Slovenija redno pripravlja dr. Jože Možina in dosega visoke gledanosti. Prve pričevalce je Jože posnel prav v Argentini!

Poleg tega smo takrat v Argentini pridobili tudi pričevanja, ki so nam prišla v poštev pri naših raziskavah, predvsem glede druge svetovne vojne in revolucije na Slovenskem. Imeli smo tudi vpogled v arhivske dokumente, ki jih hranijo rojaki in ustanove v Argentini. Nenazadnje, stkali smo številne prijateljske vezi, ki nas spremljajo še danes.

 

– Kakšni pa so tvoji načrti za bližnjo prihodnost?

Vsekakor se želim posvečati podobnim raziskovalnim temam kot doslej, torej judovstvu, cerkveni zgodovini in tudi prvi svetovni vojni. Saj sem po rodu iz Vrtojbe, ki velja za najbolj porušeno vas na območju soške fronte. To me je zaznamovalo! Poleg tega nadaljujem z zbiranjem dokumentov in pričevanj o revolucionarnem nasilju, predvsem na Primorskem. Namen imam izdati knjigo, ki bi pokrila Zgornje Posočje in Idrijsko-Cerkljansko območje. Ta je že v nastajanju. V načrtu pa imam še nekaj znanstveno-kritičnih izdaj različnih dnevnikov oz. spominskih zapisov pomembnih goriških žena in mož. Za bližnjo prihodnost tako najavljam izdajo dnevnika Iva Brica (1896–1943) iz Dornberka, gospodarstvenika in kulturnika, preganjanca pod fašizmom ter eno prvih žrtev komunistične revolucije na Goriškem.

 

   

.
Pred nekaj tedni je v slovenskem časopisu Družina bil objavljen intervju z Renatom, v katerem je v pogovoru z novinarjem Ivom Žajdelo povedal veliko zanimivega, zato ga tu posredujemo v branje:

 

Izšla je tvoja doktorska disertacija v knjižni obliki z naslovom Jeruzalem ob Soči, ki govori o judovstvu in njegovi zgodovini na Goriškem. Kaj vse je njena tema?

Res je, simbolno je prišla iz tiskarne ob 150. obletnici sprejema tedanje avstrijske ustave iz decembra 1867, ki je odpravila omejitve glede naseljevanja, preseljevanja in priseljevanja, posesti, nepremičnin in opravljanja pridobitnih dejavnosti, tudi za Jude. Politične in državljanske pravice so bile od takrat neodvisne od veroizpovedi. V knjigi sem podrobneje predstavil in analiziral skupnost, ki je dolga stoletja dajala pomemben pečat Gorici in njeni deželi. Šlo je za heterogeno skupnost, ki so jo sestavljali tako verni kot tudi asimilirani in sionistično usmerjeni Judje. Na historičnem Goriškem, to je na ozemlju nekdanje goriške grofije oz. pozneje dežele Goriško-Gradiščanske pod Habsburžani do leta 1918, sta v preteklosti obstajali dve samostojni judovski skupnosti, v Gorici in Gradišču ob Soči (Gradisca d’Isonzo). Prvo svetovno vojno in razpad habsburške monarhije je preživela le judovska skupnost v Gorici, ki so se ji že leta 1893 priključili tudi maloštevilni preostali Judje v Gradišču ob Soči.

Prihodu nemških okupatorjev na Goriško septembra 1943 so sledile prve aretacije tudi med goriškimi Judi, vendar jih je bila večina pozneje izpuščenih. Morda je prav to dejstvo pri marsikom vzbudilo občutek lažne varnosti v domačem mestu. Pravi pekel za celotno preostalo goriško judovsko skupnost se je začel zvečer 23. novembra 1943. Nemci so začeli racije po posameznih mestnih predelih in judovske meščane s silo zganjali na pripravljene tovornjake. Dela so se lotili sistematično, saj so si pri mestnih in policijskih oblasteh pridobili ustrezne sezname. Aretirance so najprej odpeljali v goriške zapore, čez nekaj dni pa v tržaški zapor Coroneo, od koder je kmalu sledil prevoz v živinskih vagonih v uničevalno taborišče Auschwitz. Za veliko večino goriških Judov je bila to pot brez kakršnihkoli možnosti za vrnitev. Po končani vojni si Judje v Gorici niso več opomogli, če odštejemo kratko obdobje v času zavezniške vojaške uprave (1945–1947) in prihod številnih judovskih vojakov ameriške vojske, skupaj z vojaškimi rabini. Formalno so sicer judovsko skupnost v Gorici ukinili leta 1969.

 

Zakaj pravzaprav naslov knjige Jeruzalem ob Soči?

Včasih so Gorico imenovali, seveda preveč romantično, kar Jeruzalem ob Soči. Goriška judovska skupnost nikoli ni izstopala po številčnosti, ampak zaradi vpliva v vsakdanjem, predvsem gospodarskem življenju teh krajev.

 

Kaj bi v raziskavi posebej izpostavili?

Za Jude na Goriškem je razpad habsburške monarhije pomenil tudi konec nekega obdobja in gospodarsko-socialne vključenosti v srednje- in vzhodnoevropski prostor. Holokavst med drugo svetovno vojno pa je zelo prizadel tudi člane goriške judovske skupnosti, saj je večina tistih, ki so med vojno vztrajali v mestu, končala v nacističnih taboriščih, predvsem v uničevalnem taborišču Auschwitz.

 

Si član kolektiva Študijskega centra za narodno spravo. Kaj je tvoje delo?

Če človek vidi delo, ga nikoli ne zmanjka (smeh). Sam imam ta privilegij, da se lahko službeno ukvarjam s svojo ljubeznijo do odkrivanja preteklosti. Vendar moj delovnik navadno ne traja osem ur, saj poklic zgodovinarja ne jemljem strogo kot službeno zadolžitev, ampak predvsem kot način življenja. Sam se pri raziskovalnem delu posvečam predvsem Primorski in kršitvam človekovih pravic ter nasilju v 20. stoletju na našem koncu. Primorce je namreč najprej tepel fašizem, potem za kratki, a kruti slabi dve leti še nacizem. Komunistična revolucija pa je svoje »opravila« že med vojno, zaradi obmejne lege in izpostavljenosti »pokvarjenemu« Zahodu pa še po vojni.

Ne smemo pozabiti, da se je pri nas na meji streljalo praktično do konca, do propada Jugoslavije, predvsem na tiste, ki so se reševali iz socialističnega »raja«. Kot vidiš, snovi za raziskovanje ne zmanjka, tudi arhivi se, hvala Bogu, vedno bolj odpirajo. Vedno me je zanimala tudi vera in odnos do nje skozi zgodovino, prav tako pa tudi različne verske skupnosti. Med njimi bi izpostavil tudi judovstvo, čeprav sam nimam nobenega judovskega prednika. Na to torej gledam tudi skozi krščanske oči, to je, da so to naši starejši bratje, kot je leta 1986 izjavil papež Janez Pavel II., in da je v vsakem kristjanu tudi malce juda. Zato se precej posvečam judovski zgodovini ter njihovemu preganjanju, predvsem na našem ozemlju oziroma na tleh Slovenije in severne Italije.

 

Kako vidiš delo Študijskega centra od znotraj. Razpeti ste med vladnim »lastnikom« (ministrstvom za pravosodje) in raziskovanjem dolgo zamolčanih tem komunistične revolucije.

Doslej nam je kar šlo, seveda ne brez občasnih težav. Ne nazadnje, Slovenija je bila edina država v EZ, ki je na svojem ozemlju izkusila tako fašizem kot tudi nacizem in komunizem. Naše raziskovanje gre torej v tej smeri, ker pa je obdobje komunizma trajalo najdlje, je nekako logično, da mu posvečamo več pozornosti. To dokazuje tudi več kot 25 publikacij, ki smo jih izdali v tem času, to je od leta 2008. Med njimi bi izpostavil predvsem temeljne študije o revolucionarnem nasilju med drugo svetovno vojno v različnih slovenskih pokrajinah (Gorenjska, Primorska, Ljubljana, Štajerska) in raziskave o pravnih stranpoteh propadlega komunističnega režima. Objavljamo pa tudi drugod. Smo tudi mednarodno dobro povezani. Udeležujemo se konferenc in simpozijev v tujini (Bruselj, Budimpešta, Berlin, Budimpešta, Bratislava, Dunaj, Praga, Zagreb). Poleg tega organiziramo številna predavanja, okrogle mize, predstavitve knjig, obeležitve pomembnih dogodkov. Tako npr. vsako leto ob 23. avgustu pripravimo osrednjo slovensko spominsko slovesnost ob evropskem dnevu spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov.

 

Na Študijskem centru ste izdali prvo številko strokovne revije Dileme. Pridružila se je vrsti drugih zgodovinskih revij. Zakaj je bila potrebna in kakšna bo njena vsebina?

Že ime revije nakazuje pričakovanja, da bo odpirala vprašanja, ki v strokovni ali javni govorici še niso našla enoznačnega odgovora ali bila deležna ustrezne pozornosti. Eno od teh so npr. zločini enega od treh totalitarizmov, ki smo jih utrpeli na naših tleh v 20. stoletju.

Revija torej od svojega nastanka dalje poskuša zasesti nišo, ki bi morala biti že zdavnaj zapolnjena. Po drugi strani moram poudariti, vsaj dokler bom sam glavni urednik, da Dileme ne bodo nikoli znanstveno angažirana publikacija katerekoli politične stranke ali usmeritve. Je pa v uredniškem odboru kar nekaj prepoznavnih slovenskih zgodovinarjev srednje in mlajše generacije, z rastjo revije pa bomo, vsaj tako želimo, posegli tudi v tujino.

 

Si med ustanovitelji novega zgodovinskega društva. Kdo so ostali?

Res je. V lanskem letu je nastalo novo društvo, s polnim imenom Slovensko zgodovinsko društvo za novejšo in sodobno zgodovino. Sedež imamo v centru Ljubljane. S predavanjem dr. Janeza Juhanta ob stoletnici Krekove smrti smo konec lanskega leta že vstopili v javnost. V ožjem vodstvu novega društva delujemo zgodovinarji srednje in mlajše generacije, ki nas družita ljubezen do odkrivanja preteklosti in medsebojno prijateljstvo. Poleg tega nam ni vseeno, kam v razburkanem sodobnem morju pluje ladja z zgodovinarji na krovu. Presenetil nas je izredno pozitiven odziv med številnimi poklicnimi kolegi.

 

Kakšni so bili razlogi za ustanovitev še enega društva zgodovinarjev?

Takšnega društva doslej na Slovenskem še ni bilo, obstaja pa, denimo, že dobro desetletje interdisciplinarno društvo za preučevanje 18. stoletja. Poleg tega si, zelo preprosto rečeno, želimo več pluralnosti znotraj zgodovinske stroke, predvsem pa se nekateri nismo več prepoznali v tistih zgodovinskih krogih, ki nekritično vrednotijo zapuščino propadlega komunističnega totalitarnega sistema.

 

Za kaj bo društvo skrbelo?

Nabor nalog, ki smo si jih zadali, je precej pester. Od čisto prijateljskega druženja kolegic in kolegov zgodovinarjev in sorodnih humanističnih poklicev ter izmenjave mnenj, do znanstvenoraziskovalnega dela, organizacij raznih predavanj za širšo javnost, strokovnih ekskurzij in izdajanja lastne periodične publikacije, v začetku predvidoma na spletu.

 

Kot je Študijski center razpet med dve različni področji, si poleg tega še sam razpet med dve podobni. Doma si na Goriškem, raziskuješ pa zločine komunističnega režima. Gotovo tvoj položaj ni lagoden. Kako se soočaš s prisotno konfliktnostjo, ki jo ta položaj nujno povzroča?

Zelo preprosto, v smislu starega slovenskega rekla: kar te ne dotolče, te okrepi. Sploh se ne oziram na to, kaj si lokalna družbena elita misli o meni. Delo zgodovinarja namreč ni, da je komurkoli všeč. Mi pa veliko pomeni spodbudna beseda preprostega primorskega človeka ali prijateljski stisk roke nekoga, ki je v preteklosti trpel zaradi pokončnosti ali drugačnega prepričanja. Pa naj gre za nekdanjega učenca, ki so ga pretepali fašistični učitelji zaradi slovenskega pogovora, interniranko v nacističnih taboriščih ali razumnika, ki ga je spremljala in kruto zasliševala nekdanja jugoslovanska tajna politična policija.

 

Kot dobrega poznavalca tako »desne« kot »leve« zgodovine te prosim za mnenje, kako to, da Primorci težko razumejo (ali celo ne morejo ali nočejo?), da so med vojno razmere v osrednji Sloveniji imele bistveno večjo intenziteto notranjega spopada in da so zato tu nekateri akterji delovali v drugačnih oziroma specifičnih razmerah?

Prvič, ne pristajam na »levo« oziroma »desno« zgodovinopisje. Je le zavezanost resnici ali pa vztrajanje na laži. Žal še vedno ostaja nevarno zoperstaviti se boljševikom in njihovim naslednikom. Od njih je odvisna eksistenca, službe, napredovanja, družbeni ugled. Na drugi strani se tisti, ki prisegajo na demokracijo, prepogosto zadovoljijo z drobtinicami, ki padejo s stričeve mize, in naivno sprejemajo igro, ki jo ves čas spretno vodijo tisti iz ozadja. Ob tem se spomnim neke gospe, dolgoletne direktorice neke t. i. kulturne ustanove na Goriškem. Svojo zvestobo do bivšega režima je plačevala z dolgoletnim članstvom v ZKS, pred kratkim pa se je izkazalo, da je bila tudi registrirana aktivna sodelavka Udbe, tajne politične policije. No, danes je v tej ustanovi zaposlena njena hčerka, menda kar brez ustrezne izobrazbe, ki je tja prišla po zvezah.

Aja, mit o t. i. levih Primorcih?! Ali, gre le za mit, ki ga nekateri vedno znova pogrevajo, zlasti pred takšnimi ali drugačnimi volitvami. Tudi Primorci smo namreč poznali revolucionarno nasilje med drugo svetovno vojno, resda z zamudo v primerjavi s t. i. Ljubljansko pokrajino. Pozneje smo slišali streljanje na meji na tiste, ki so se reševali v t. i. gnili kapitalizem. Res je tudi, da bi nekateri to obdobje najlaže pozabili. Bom povedal primer. Pred tremi leti je na Krasu izšla odlična knjiga o preteklosti dveh vasi, vendar je napisana pomanjkljivo, vsaj v enem delu. Avtor je rokopis na zahtevo izdajatelja dal v pregled zgodovinarju na Primorskem, ki že desetletja skrbi za »moralno-politično« korektnost zapisov o preteklosti. Omenjeni gospod je avtorju »svetoval«, naj nekaj krutih dejstev, ki nekdanji komunistični sistem pri nas postavljajo v neprijetno luč, enostavno izpusti.

 

Zdaj, ko si doktoriral, se boš gotovo bolj posvetil primarnim temam, ki jih raziskuje Študijski center?

Vsekakor se želim posvečati podobnim raziskovalnim temam kot doslej, torej judovstvu, cerkveni zgodovini in tudi prvi svetovni vojni. Saj sem po rodu iz Vrtojbe, ki velja za najbolj porušeno vas na območju soške fronte. To me je zaznamovalo. Poleg tega nadaljujem z zbiranjem dokumentov in pričevanj o revolucionarnem nasilju, predvsem na Primorskem. Namen imam izdati knjigo, ki bi pokrila Zgornje Posočje in idrijsko-cerkljansko območje. Ta je že v nastajanju. V načrtu pa imam še nekaj znanstveno-kritičnih izdaj različnih dnevnikov oz. spominskih zapisov pomembnih goriških žena in mož. Za bližnjo prihodnost tako najavljam izdajo dnevnika Iva Brica (1896–1943) iz Dornberka, gospodarstvenika in kulturnika, preganjanca pod fašizmom ter eno prvih žrtev komunistične revolucije na Goriškem.

 

Pogovarjal se je Ivo Žajdela
Družina, 29.4.2018

 

Please follow and like us: