Jadranka Šturm Kocjan, veleposlanica Republike Slovenije v Buenos Airesu, se je z nami pogovarjala v teh dneh, ko Slovenija slavi 26. obletnico osamosvojitve. Takole je povedala:

Najprej bi rada čestitala za nadaljevanje izdajanja Svobodne Slovenije in za napor, ki so ga vložili uredniki, da je časopis ponovno med nami. In to v novi, moderni obliki! Verjamem, da bo za koga morda težje dosegljiv, a prepričana sem, da bo za večino bralk in bralcev izdaja v elektronski obliki lažje in hitrejše dostopna. Natisne se pa tudi lahko brez večjih težav, če je kdo bolj navajen na “papir”.

Srečno pot Svobodna Slovenija in veliko zadovoljstva ob prebiranju novic v slovenskem jeziku!

____

Kakšna je bila vaša poklicna in diplomatska pot pred prihodom v Buenos Aires?

Po končanem študiju psihologije in pedagogike sem se leta 1977 zaposlila na Gimnaziji Koper kot profesorica obeh predmetov, kjer sem poučevala 15 let in bila krajši čas tudi ravnateljica te šole. Dobrih 11 let sem bila predsednica Obalnega pedagoškega društva, ki je povezovalo več kot 1300 članic in članov in aktivna članica “Zelenih Kopra”, nevladne okoljevarstvene organizacije.

Leta 1992 sem bila izvoljena za poslanko Državnega zbora Republike Slovenije. V Parlamentu sem bila predsednica odbora za Slovence v zamejstvu in po svetu ter članica več parlamentarnih odborov (za zunanjo politiko, enake možnosti, za šolstvo in poslovnik). Po končanem mandatu sem se 1997 zaposlila na Ministrstvu za zunanje zadeve. Med 1999 in 2004 sem bila generalna konzulka v Trstu, od 2004-2005 direktorica Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Od 2005-2010 sem bila na Veleposlaništvu RS v Beogradu pooblaščena ministrica in namestnica veleposlanika ter eno leto odpravnica poslov. Med 2011 in 2015 sem bila veleposlanica v Romuniji. V Buenos Aires sem prišla oktobra 2015.

____

Kako ocenjujete odnose med Slovenijo in Argentino? Na katerih področjih so ti odnosi močnejši in na katerih šibki?
Kaj menite, da je potrebno pri tem spremeniti?

Odnosi med državama so dobri, čeprav je na bilateralnem področju pobuda prevsem na naši strani. Pozna se, da Argentina nima svojega veleposlaništva v Ljubljani, temveč pokriva Slovenijo nerezidenčno iz Dunaja. Z Argentino odlično sodelujemo v multilaterali, predvsem na področju človekovih pravic in pri preprečevanju genocida. Delimo veliko skupnih vrednot na področjih promocije temeljnih svoboščin in delovanja demokratičnih institucij, o spoštovanju pravnih načel, reševanju konfliktov ter skrbi za mir in varnost v svetu.

Pred časom je bil ovira večji aktivnosti med državama tudi odnos, ki ga je Argentina imela do Evropske Unije,
a to se z novo vlado spreminja na bolje, posebej je opazen interes za zaključek pogajanj med Mercosurjem in Evropsko unijo.

____

Katere druge države pokriva Veleposlaništvo v Buenos Airesu? Kako zanje skrbite?

Iz Buenos Airesa pokrivamo še Urugvaj, Paragvaj, Peru in Čile. Delovno področje je res široko in geografsko oddaljeno, zato je težko sproti slediti celovitemu dogajanju v omenjenih državah. Ekipa veleposlaništva je majhna, poleg mene le še ena diplomatka ter dve lokalni sodelavki, kar ne zadošča za tako velik obseg dela.

Poverilna pisma sem predala predsednikom vseh držav in v te države grem občasno, po potrebi na sestanke in druga srečanja. Vedno se pa srečam tudi s slovensko skupnostjo v teh državah in našimi častnimi konzuli, ki so tam. Pri delu nam občasno pomagajo delegacije EU in kolegi na ministrstvih za zunanje zadeve.

____

Doma v Ankaranu

Te dni obeležujemo 26. obletnico osamosvojitve
Republike Slovenije. Kakšne spomine ohranjate na tisti
čas? Imate kako posebno anekdoto v zvezi s tem?

Na osamosvojitev imam najlepše spomine. To je bil nepozaben dogodek, ki je vzbudil prav posebna čustva. Presrečna sem, da sem lahko doživela sanje naših prednikov o neodvisni državi, saj se to lahko zgodi le enkrat v življenju vsakega naroda! Anekdota? Bolj dogodek, ki se mi je pripetil na dan razglasitve samostojnosti na Trgu Republike v Ljubljani oziroma dan kasneje. Tisti dan sem iz Kopra prišla v Ljubljano že dopoldne, ker smo imeli sestanek v zvezi z izvajanjem mature, ki je potekala v tistih dneh. Ker sem že bila tam, sem se odločila, da ne zamudim proslave in se po njej vrnem domov. A kot je marsikomu znano, so še isti večer pripadniki jugoslovanske vojske blokirali izhode iz glavnega mesta in zato so nam pristojni organi odsvetovali vožnjo iz mesta. Zato sem prespala v Ljubljani in se naslednji dan zgodaj zjutraj odpeljala v Koper. Dobro se spominjam, da sem se po cesti vozila popolnoma sama, ni bilo drugih avtomobilov, avtobusov ali tovornjakov. Nad mano so občasno nizko preleteli avioni in občutek res ni bil prijeten, saj nisem vedela, kaj se dogaja. Takrat ni bilo mobilnih telefonov, po radiu pa tako zgodaj tudi ni bilo svežih informacij. Zdelo se mi je, da sem na svetu popolnoma sama. Ko sem prišla do Črnega kala, je bila do Obale zapora in sem se zato odločila, da grem v Koper preko mejnega prehoda Hrpelje-Kozina v Italijo in nato do doma preko prehoda v Škofijah (tak način smo domačini večkrat uporabili, ko je bila turistična sezona), a so bile na prehodu barikade in tank. Obrnila sem se in uspela prepričati ljudi na Črnem kalu, da imam čez eno uro maturo in moram pridi do šole. Tako se vse srečno končalo, a ko sem zvečer gledala poročila, sem šele videla, kaj se je v resnici dogajalo na meji.

____

Lanski “Buenos Aires celebra Eslovenia” je bil najbrž
med največjimi slavji srebrnega jubileja osamosvojitve.
Kako ste to doživljali?

Res je. Poleg praznovanj v Sloveniji, smo v Buenos Airesu pripravili največji dogodek posvečen tej obletnici. Pravzaprav je bilo dogodkov
v mesecu juniju več, kar sedem. Uspeli smo organizirati prihod nekaterih najuspešnejših slovenskih umetnikov in jih predstaviti v najlepših dvoranah v mestu, imeli smo dneve slovenskega filma in na Trgu Vatikan ob Colonu smo postavili umetniško razstavo fotografij o Sloveniji, ki si jo je ogledalo okoli 1 milijon ljudi. Za veliki finale pa je bila skupna prireditev na Avenidi de Mayo, kjer je zadonela slovenska pesem in so navdušile različne kulturne točke članov slovenskih društev v Argentini.

Bil je naporen, a najlepši mesec od začetka mojega mandata tukaj. Lepo je, če delujemo združeni in za skupen cilj. Še danes se mnogi spomnijo na te prireditve, mnogi Argentinci mi še sedaj pripovedujejo, kako so jih navdušil naša kultura, glasba, ples, film in seveda država kot taka.

____

Imeli ste čast in odgovornost, da ste tu v Buenos Airesu sprejeli predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Kako je do obiska prišlo? Kakšne vtise je Predsednik odnesel iz Argentine in pa seveda tudi od obiska naše skupnosti? Kakšni so po vašem mnenju sadovi tega obiska?

Na obisk predsednika Pahorja smo se pripravljali dlje časa, Predsednik mi je že na pogovoru v okviru priprav na službovanje v Argentini obljubil, da bo prišel na uradni obisk. Ker je bil to prvi obisk slovenskega predsednika tukaj, so bile priprave še posebej temeljite, zlasti z argentinsko stranjo. Obisk na tako visokem nivoju zahteva zelo podrobno pripravo, načrtovanje tako rekoč vsake minute predsednikovega gibanja, potrebno je natančno uskladiti vse dejavnosti. A argentinski protokol je zelo profesionalen, zelo so nam pomagali in menim, da je vse minilo brez napak. Predsednik je bil navdušen, zelo je bil zadovoljen z razgovorom s predsednikom Mauricijem Macrijem, očaral ga je pogled iz balkona Case Rosade na mesto, Buenos Aires ga je prevzel. Dejal mi je, da mi zavida delo v tem svetovljanskem mestu. Sama sem dodala, da sem nekatere stvari videla prvič sedaj, ob njegovem obisku, ker sicer nimam veliko časa. Predsednik mi je dal “dober” nasvet za v prihodnje….a naj ostane nenapisan.

Najbolj pa je bil vesel druženja s Slovenci in še na letališču mi je pred odhodom dejal, da si ni mogel predstavljati, da bo vse tako prijetno in sproščeno. Prisrčen sprejem so mu pripravili na slovenski radijski oddaji Okence v Slovenijo, kjer je gospe Ani Ličen, dolgoletni sodelavki radia, osebno izročil knjige s prevodi njenih pesmi v slovenščino, ki so izšle v Sloveniji in jo s tem prijetno presenetil.

Prav posebno pa je bilo doživetje v Slovenski hiši in v Pristavi. Tam je Predsednik lahko občutil pristno druženje
z našimi rojaki in ganjen je bil ob prisrčnih nastopih otrok v narodnih nošah in ob poslušanju brezhibne slovenščine. Naj priznam, da to razveseli prav vsakega, tudi mene vedno znova, ko pridem k vam.

Vsak predsedniški obisk okrepi sodelovanje med državama, a vedno je po njem potrebno poskrbeti za nadaljevanje dialoga in uresničevanje dogovorjenega. Tak obisk je tudi dobra podlaga za pripravo in izvedbo drugih podobnih srečanj na vladnem ali ministrskem nivoju.

____

Ali ste že imeli priložnost, da ste spoznali argentinsko podeželje? Kateri od krajev, ki ste jih
obiskali, vas je najbolj presenetil?

Po Argentini sem do sedaj potovala le službeno, turistični ogledi večjih znamenitosti me še čakajo. Pravzaprav mi je všeč vse, kar sem do sedaj videla, čeprav se še moram navaditi na vaše velike razdalje. Moram pa priznati, da so me najbolj navdušile Bariloče, skoraj tako lepo je kot v Sloveniji. Všeč so mi tudi Cordoba, pa Tucumán, La Rioja in seveda Mendoza z nepreglednimi vinogradi in čudovitimi Andi v ozadju.

____

V času bivanja v Argentini se večkrat udeležujete prireditev v naši slovenski skupnosti. Kako se počutite med nami?

Dobro se počutim, sicer verjetno ne bi tako pogosto prišla na vaše prireditve. Ne prihajam samo po službeni dolžnosti, to že moram povedati, temveč predvsem zato, ker mi druženje z vami na nek način nadomesti mojo družino in prijatelje, ki so v Sloveniji. Ko sem z vami, se počutim prijetno, domače in razdalja od doma se zmanjša.

____

Arbitražno sodišče v Hagu je v četrtek sporočilo sklep o določitvi meje med Slovenijo in Hrvaško. Kaj pomeni ta odločitev?

Ta odločitev določa mejo med državama na kopnem in morju in z njo je Slovenija dobila dokončne meje vsega svojega ozemlja. Kot večina bralcev verjetno ve, se Slovenija in Hrvaška ves čas od osamosvojitve nista mogli dogovoriti o poteku meje, čeprav bi bil leta 2001 že skoraj sprejet parafiran sporazum Drnovšek-Račan, če ga Hrvaška kasneje ne bi zavrnila. Največji spor je bil glede meje na morju, ki še nikoli v zgodovini ni bila določena,
saj je v prejšnji državi šlo za skupno, jugoslovansko morje. Arbitraža je določila potek meje v Piranskem zalivu, dobili smo štiri petine zaliva. Pomembno je, da je to notranje morje, kar pomeni, da je to ozemlje Slovenije. Z odločitivijo arbitražnega sodišča je Slovenije dobila tudi stik oziroma neoviran dostop do odprtega, mednarodnega morja, kar jo utrjuje kot pomorsko državo. Tega sem kot Koprčanka še posebej vesela. Želim pa si, da bi obe državi spoštovali in uresničili določila arbitražnega sodišča, k čemur nas zavezuje tudi spoštovanje mednarodnega prava.