Pred 80 leti, meseca junija 1945 je v Ljubljani “osvobodilna” komunistična oblast obsodila na smrt in velela usmrtiti pisatelja, kritika, urednika, neutrudnega kulturnega in socialnega delavca, zavednega katoličana in odločnega protikomunista Narteja Velikonjo. Komunisti so zaplenili Velikonjevo imetje, njega pa izbrisali iz slovenskega občestva in spomina. Njegove knjige so bile prepovedane in izločene iz knjižnic. Njegov spomin se je ohranil samo med izseljenci, predvsem v Argentini, kjer sta pisatelj dr. Tine Debeljak in Jože Velikonja (Nartejev sin) izdala dve knjigi Nartejeve izbrane proze: Ljudje in Zanke.

Življenje Narteja Velikonje

Narte se je rodil 8. junija 1891 v vasi Dol pri Otlici v Vipavski dolini. Njegovo pravo ime je bilo Leonard. Po ljudski šoli v domači vasi je študiral v Gorici in tam maturiral na gimnaziji. Zgodaj se je vključil v goriško literarno življenje skupaj z Andrejem Budalom, Jožo Lavrenčičem, Igom Grudnom in Francetom Bevkom, sodeloval pri Zvončku, Vrtcu, Domačem prijatelju in Zori.

Po dokončani gimnaziji  je odšel na dunajsko univerzo, kjer je končal pravno fakulteto. V času dunajskega bivanja se je udejstvoval v katoliškem akademskem društvu “Danica“, bil urednik revije Zora-Luč in v deklaracijskem letu mnogo občeval z dr. Krekom in dr. Korošcem. Obenem je opravljal vojaško službo (cenzor) in prav v času razpada Avstrije leta 1918 je končal pravne študije in takoj stopil v službo v novem ministrstvu v Beogradu, kjer je bil nekaj časa tajnik dr. Korošca. Nato je pristopil k banovinski upravi v Ljubljani, kjer je vršil posle po vseh oddelkih, razen finančnih. 

Leta 1920 se je poročil z Ivanko Jeglič, nečakinjo tedanjega ljubljanskega škofa dr. Jegliča. Imela sta 13 otrok.

Pri delu je bil znan po vestnosti in odgovornosti. Bil je med začetniki turističnih akcij na Bledu in Pokljuki. Vseskozi je bil zelo delaven v katoliških in kulturnih organizacijah. Bil je tajnik Prosvetne zveze in predsednik Ljudskega odra, njegov režiser in igralec. Vodil je razne dijaške literarne krožke. Obnavljal je ljudske knjižnice ter delal v raznih dobrodelnih društvih. Bil je pobudnik in predsednik škofijskega društva Družina in delal pri Vincencijevi konferenci. Poleg poklicnega in kulturnega dela je veliko pisal. Sodeloval je v mnogih katoliških glasilih (Goriški list, Domoljub, Družina, Mentor, Naš čolnič, Njiva, Novi čas, Slovenski čebelar, Vigred). Ustanovil je reviji Ilustracija in Klasje.

Leta 1933 ga je zadela kap in je ostal delno hrom (desna roka in noga). Znova se je naučil govoriti, pisati pa je moral z levico ali s pisalnim strojem. Po bolezni se je znova zaposlil na banovini kot upravni uradnik v raznih oddelkih.

Med drugo svetovno vojno je sodeloval  z generalom Rupnikom. Ko je ta ustanovil  za begunce, ki so pred partizani bežali iz vseh krajev Slovenije, dobrodelno organizacijo Zimska pomoč je imenoval Velikonjo za predsednika. Tu je bolehni, hromi, na pol gluhi Narte razvil čudovito energijo in plodno delo: na tisoče družin je spravil pod streho, jih oblekel in nasitil. Med ožjimi sodelavci v Zimski pomoči je bil tudi pisatelj Zorko Simčič. V knjigi Dohojene stopinje je Simčič tako opisal delo pri Velikonji: “Nekega dne je prišel k nam Stanko Kociper, tudi on begunec s Štajerske in mi rekel da bi lahko zaposlili tri literate, štajerske begunce kot nekakšne osebne tajnike: eden bi bil pri Rupniku, drugi pri šefu resorja Socialne pomoči Narteju Velikonji in tretji… ne vem več, kje. Vprašal me je, ali bi bil za kakšno tako mesto. On, da bi rad šel k Rupniku. Seveda sem se odločil za pisatelja… Velikonji sem se šel predstavit, pisarne socialne pomoči, kjer je bil šef resorja, so bile na Tomšičevi ulici. Pozneje se je pisarna reorganizirala v Zimsko pomoč, bržkone po nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine. Šlo je za zbiranje fondov, deljenje oblek in podpor sprva predvsem štajerskim beguncem. Eden izmed finančnih virov za delovanje organizacij so bili tudi posebni natiski kakšnega dela našega klasika, prave bibliografske izdaje, izšel je tudi znameniti Zbornik Zimske pomoči. Urad se je kmalu preselil na Gosposvetsko cesto in tam sem kot nekakšen osebni tajnik ostal vse do leta 1944, do Velikonjeve upokojitve.”

Med vojno je Narte ostro nastopil proti atentatom, ki jih je vodstvo Osvobodilne fronte izvajalo nad katoliškimi ideologi in politiki. Svoje radijske protikomunistične govore je zbral v brošuri Malikovanje zločina, v kateri je zablestel kot duhoviti polemičar. Ta brošura predstavlja najboljši protikomunistični literarni izdelek tistega časa.

Ob koncu druge svetovne vojne se ni hotel umakniti iz Slovenije. “Jaz bom čakal. Kar bo, bo. Večina otrok bo šla z vami, jaz z ženo in najmlajšimi bom čakal usode. Kam čem hrom?”, je dejal sodelavcu in prijatelju dr. Tinetu Debeljaku.

Nekaj dni po praznovanju 25-letnice poroke z ženo, so Narteja aretirali. 24, junija 1945 so komunisti uprizorili prvi slovenski “moskovski proces” po vojni, sodno komedijo. Ustvarili so “sodišče zoper slovensko čast” in postavili Velikonjo kot prvega predenj. Glavni tožitelj je bil dr. Štante, bivši Velikonjev sotrudnik Doma in sveta. Sodbo so oddajali preko radija. Velikonja se je branil junaško in odločno. Ko je sodnik prebral njegovo smrtno obsodbo je vzkliknil samo: “Živel Kristus Kralj!”. 

25. junija 1945 so Velikonjo ustrelili na Strelišču (Dolenjska cesta 11) v Ljubljani. Ko so pozneje Strelišče preurejali, so tamkajšne grobove prekopali, vendar ni znano, kaj so naredili s posmrtnimi ostanki ubitih. Ker je po II. svetovni vojni komunistična oblast ukazala na Žalah izkopati celo posmrtne ostanke svojih nekdanjih političnih nasprotnikov (med njimi dr. Lamberta Ehrlicha in dr. Marka Natlačena) in jih dala odvreči neznano kje, je očitno, da tudi ostanki Narteja Velikonje niso bili deležni nikakršne pietete. Ženi niso pustili pred usmrtitvijo do njega, zanikali so mu tudi obisk duhovnika, vdovi niso dali nobenega dokumenta o Velikonjevi obsodbi, niso je obvestili, kje so ga ustrelili, niti kam so ga zakopali.

Leta 2015 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije Narteja Velikonjo oprostilo vseh obtožb, ker  dejanja, zaradi katerih je bil obsojen in umorjen, po zakonu niso bila kazniva dejanja. Vrhovno sodišče je odločilo, da je šlo za tipično obračunavanje s t.i. razrednim sovražnikom. Sodišče je še ugotovilo, da je bil Velikonja obsojen brez navedbe konkretnih dejanj, očitki Velikonji niso ne krajevno ne časovno konkretizirani, prav tako niso konkretizirane navedbe, ki bi dokazovale, da je širil pisno propagando.

Narte Velikonja kot pisatelj

Narte Velikonja je s pisanjem začel že v visokošolskih letih. Bil je duša in urednik visokošolskega glasila Zora, kjer pa je objavljal več pesmi kot proze. Prozo je pošiljal za objavo v Dom in svet, kjer se je po Cankarjevem romanticizmu začel pojavljati realizem in psihološki realizem, katerega predstavnik je postal prav Narte Velikonja. Tam je pisal sveže psihološke črtice o otrokih in mladoletnikih, ki so pozneje izšle v skupni zbirki Otroci pri Jugoslovanski knjigarni. Objavil je tudi novelo Na morju.

To so bili časi prve svetovne vojne, ki je zajela Velikonjo na Dunaju. Ni šel sicer na fronto, temveč je bil pri cenzornem uradu, obenem pa agilno delal z dr. Krekom in dr. Korošcem. V njegovem stanovanju je bilo središče shajanja akademikov s slovenskimi voditelji. Med prvo svetovno vojno je pisal ne samo za Dom in svet, temveč tudi v Ilustrirani glasnik.

Po ustanovitvi Jugoslavije je Velikonja nadaljeval svoje kulturno organizacijsko delo kot urednik Zore, v kateri je objavil tudi prva dela dr. Tineta Debeljaka in drugih slovenskih pisateljev. Tako je postal mentor nove povojne dominsvetovske generacije.

Po vojni nje Velikonja bil odličen upravni uradnik, jurist, ki je služboval deloma pri Korošcu v ministrstvu, deloma v Ljubljani na banski upravi kot referent prosveta, vodja tujsko prometnega oddelka, ter imel naslov banovinskega svetnika. Organizacijsko se je predvsem udejstvoval kot vodja amaterskega gledališča Ljudski oder, kot urednik raznih revij (Ilustracija), pri vsem tem pa je našel čas, da je pisal svoja pripovedna dela zlasti za Dom in svet, za goriško in ljubljansko Mladiko in za goriško in celjsko Mohorjevo družbo.

Velikonjeva največja povest Višarska polena je izšla pri Mohorjevi družbi. Je zgodba o zločinu in kazni hlapca, ki ubije gospodarja, da se poroči z njegovo vdovo. Ta dvojni greh ga teži, da se po romanju na Višarje pred sodiščem izpove in pade mrtev. Ta povest je tedaj, ko je izšla, veljala za odkritje in bila označena za najboljšo literarno stvaritev Mohorjeve družbe. Velikonja je pozneje povest priredil za odrsko uprizoritev. 

Velikonja je napisal tudi obširno povest Besede.

Kot dramatik je Velikonja napisal tudi enodejanko Sužnji in ljudsko igro Župan. 

Po bolezni, ki ga je ohromila na pol telesa in ga pripeljala na rob smrti, je v Velikonji ostala posledica, ki je bila vidna tudi v pisateljevanju: njegova izredna jasnost je izginila. Vsekakor je izdal dve zbirki črtic: Pod drobnogledom in Zbiralna leča, zbiral pa je tudi anekdote in jih objavil v dveh zbirkah: 3 x 88 anekdot in 888/3 anekdot. V eni je tudi napisal anekdoto “Kako zbiram anekdote”:

Ko slišim kje anekdoto, jo kratko napišem.

Prepričan sem, da jo bom lahko drugi dan kar primerno obtesal, a večkrat mi zaleži zapisek nekaj dni in potem gledam in strmim v čačke, ki sem jih hitro napravil. Ne vem več, kaj pomenijo, zato naj ne bodo hudi tisti, katerih anekdot ni v zbirki.

Ko bi vedeli, s kakšno muko ogledujem zapiske, bi se ne jezili; kvečjemu bi mi jih pomagali razvozljati.

Narte Velikonja kot katoličan in protikomunistični borec

Kot dijak je Narte Velikonja zrasel iz katoliškega gibanja na Goriškem ter je bil kot akademik vseskozi odličen katoličan tudi na Dunaju. Kmalu se je oženil in sicer z nečakinjo nadškofa dr. Jegliča. Z njo je imel 13 otrok, izmed katerih so trije zelo zgodaj umrli. 

Bil je vzoren član Akademskega starešinstva. Nad vse znano je bilo njegovo prizadevanje za podpiranje revežev. Sodeloval je pri Vincencijevi konferenci. Bil je idejni zasnovitelj škofijskega društva Družina ter ji je bil predsednik. Bil je apostol krčanske dobrodelnosti, zelo radikalen, toda v nasprotju s komunizmom. Prav to mu je prineslo zadnjo slavo in smrt. Ko je general Rupnik ustanovil za begunce, ki so pred komunisti bežali iz zasedene Dolenjske, ali s Štajerskega in Gorenjskega svojo dobrodelno organizacijo, je poklical tedaj banskega svetnika Velikonjo za predsednika uradne Zimske pomoči. Velikonja je zasnoval in izpeljal knjižno tombolo Zimske pomoči, ki je  izdala obširni Zbornik, Slapšakove otroške črtice, Balantičev Prvi venec, njegove lastne Anekdote ter je z dohodki te tombole podprl predvsem književnike.

Kako je Velikonja pojmoval to dobrodelnost v okviru Zimske pomoči, je razvidno iz zapiska, ki so ga našli šele na dan njegove smrti. Na zapisku, napisanem z okorno levo roko se bere: “Jaz sem se Mu (Bogu) postavil v službo za dobre, vredne in potrebne ljudi… Zahvaljen bodi Bog za to veliko milost, da mi je dal spoznanje; prosim ga samo, naj mi da še moč, da bom mogel povsod in uspešno to spoznanje povedati, potem pa naj On odloči čas, koliko časa želi, da to širim. Naj ne zgorim na grmadi kot Njegov nasprotnik; nimam pa nič proti, če zgorim na grmadi v Njegovi službi. Toda tega nisem vreden; tega – se bojim – da ne bom vreden; zato si s tem ne belim glave.”

Dr. Tine Debeljak je napisal za Zbornik Svobodne Slovenije: “Vsak večer zadnje leto sva bila skupaj in poznam to njegovo delo pri Zimski pomoči in njegovo fanatično krščansko dobrodelnost, s katero bi se mogla primerjati samo še dobrodelnost svetega Vincencija ali Ozanama. Velikonja je slovenski Ozanam. In to je za oznako človeka več kot dovolj: živel je iz Boga za Narod, za družino in za ljubezen do bližnjega.

Zato je povsem razumljivo, da je bil Velikonja odločen protikomunist. Vsa njegova dobrodelna akcija je bila naperjena proti komunizmu že zato, ker je zmanjševala zlo, ki so ga komunisti namerno prizadevali ljudstvu, da bi ga na ta način spravili v hribe. Kajti v načelu komunizma je: pripraviti položaj do takega obupa, da človek nima drugega izhoda, kakor predati se ves in za vse v komunizmu, ki razpolaga z njim, navdihujoč ga z utopijo zemskega raja. In ta obup je blažil prav Velikonja z milijoni in milijoni, ki jih je samo on znal poiskati tam, kjer so bili. Očitali so mu komunisti, da je podpiral samo nekomuniste.  Deloma je to res, v toliko, da nameroma ni podpiral prosilcev, od katerih je vedel, da prejemajo pomoč od komunistov.

Na noben način ni hotel biti soudeležen pri podpiranju zločina. In zločin je že komunizem kot sistem. Zato je proti njemu nastopal javno v radiu, v listih, in je svoje govore zbral v brošuri Malikovanje zločina.”

Prepišem samo nekaj odlomkov iz brošure Malikovanje zločina:

• Tako se je začelo: Obdali so gibanje z nekim narodnim žigom,podpirala pa jih je Badoljeva soldateska s svojo neumnostjo, s svojo legendarno hrabrostjo, s svojim machiavelizmom, s svojo dvoličnostjo. Postavili so si zlato tele, zdaj je bilo treba to malikovanje še razširiti. Treba je bilo one v hribih razglasiti za narodne mučenike, o teh, ki so bili proti umorom in ropom, pa razglasiti, da so proti žrtvam. Žrtve morajo biti! Seveda žrtve, kjer je malik. Kjer je malik, morajo biti nepotrebne slovenske žrtve. Izraelci so darovali živali, pogani ljudi, pa ne bi morilska družba, ki ne le,  da ne časti, temveč ki ne prizna Boga, zahtevala človeških žrtev?

• Slovesno izjavljam: take svobode (komunistične) ne maram. Z zločinom nimam nič skupnega in te svobode ne maram, kajti zločina ne maram. Jaz še enkrat odločno in nedvomno povem: Svobode, kjer bi mi zločinci krojili pojme o raznih moralnih in etičnih načelih, ne maram! Zame bi bilo najhujše, če bi moral na svoje oči gledati, da so na oblasti tisti, ki so priklicali na naš narod takšno nesrečo, da je ne bodo mogla popraviti tri pokolenja. Take svobode ne maram dočakati! Zaradi tega si sami obrazložite, odkod meni ta fanatičnost. Ne maram doživeti tega komunističnega raja.

• Zločinci so Finžgarjev stavek: Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci! – spremenili v sramotno geslo: “Bogu neizprosni sovražniki, v domovini morilci, roparji in požigalci, komunističnih kriminalnih zločincev pa hlapci!.

• Zato postavimo vsako stvar na pravo mesto, pravim, postavimo zločin med zločine in zločinca med zločince. Zaradi zločinov komunizma so nastale vojne grozote.

• S temi zločinci nimam nič skupnega. Med menoj in njimi je samo – smrt.

Pripravil: Jože Jan

Viri: Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenija, Wikipedia, Nova Slovenska zaveza, Slovenska biografija, Ognjišče, Sazu, RTV Slovenija,  France Pibernik/Zorko Simčič – Dohojene Stopinje, Narte Velikonja-Malikovanje zločina, 3×88 anekdot