V Društvu katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) smo letos že šestič organizirali mednarodno konferenco Vzgoja za ljubezen do domovine in države. Pri organizaciji nas že vse od začetka vodi želja, da bi slovenskemu šolskemu prostoru dodali del, ki mu boleče manjka: gojiti ljubezen do domovine in države. Za oblikovanje narodnostne zavesti in za oblikovanje narodnega ponos je v slovenskem šolskem sistemu slabo poskrbljeno. To vrzel zapolnjujejo dogodki nekaterih organizacij in združenj. Med temi je tudi DKPS z organizacijo konference. Letošnja je potekala 23. novembra v Osnovni šoli Notranjski odred v Cerknici pod naslovom Narodni ponos v globaliziranem svetu. Na konferenci je v živo sodelovalo okrog 80 udeležencev, z referati preko spleta pa še okrog 35. Poleg velikega števila slovenskih udeležencev so bili naši gostje še iz Argentine, Avstrije, Madžarske in Hrvaške. Na konferenci se v dopoldanskem delu zvrsti vrsta pozdravnih nagovorov, sledijo jim plenarna predavanja, nato pa še referati učiteljev in drugih predavateljev v delovnih skupinah.
V uvodnih nagovorih smo najprej prisluhnili ravnateljici šole Ines Ožbolt in predsednici DKPS Mariji Žabjek. Župan občine Cerknica je v svojem nagovoru poudaril, da domoljubje ni in sme biti preimenovano v nacionalizem, za kar se moramo v tem sodobnemu času žal zavzemati na vsakem koraku.
Predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve SVO, Lojze Peterle, je v svojem pozdravnem nagovoru izpostavil lep primer ponosnega slovenstva. Avstrijski pisatelj Peter Handke, zaveden koroški Slovenec, je Nobelovo nagrado za literaturo sprejel v svojem maternem jeziku, v slovenščini! Evropske izkušnje pa govorca učijo, da smo v Evropi pač samo mi Slovenci, da nam ni treba poudarjati svoje številčne majhnosti in da korenine naroda nikoli niso preteklost pač pa izvor in prihodnost vsega, kar iz njih raste.
V prvem plenarnem predavanju je bivši predsednik Slovenije, Borut Pahor, spregovoril o vprašanju “Kako živeti narodni ponos v svetu, ko so meje vse bolj zabrisane”. Najprej je razmišljal o naši osamosvojitvi in o veličini dogodkov v usodnem letu 1991. Samostojnost nam je dobesedno padla v naročje in zdaj z njo ravnamo kot z darom, ki ga nismo vredni. A zato, da smo ga dobili, smo pokazali neverjetno enotnost in presegli smo delitve med nami. Tega morda danes ne znamo več. Razmišlja, da svet v prihodnosti morda ne bo šel v pravo, dobro smer. Nihče ne bo skrbel za nas in za svoj narod bomo morali skrbeti sami. Meni, da se danes vedemo tako, kot da nam ni treba za svoje slovenstvo narediti nič več. A ker ni nič tako trajnega kot so trajne spremembe, se bomo morali ponovno povezati ne glede na razlike, ki nas razdvajajo. Tudi politiki moramo dati priložnost, da v skladu s spremembami in časom dela dobro za narod. V učiteljih vidi prihodnost a obžaluje, da je vzgoja za domoljubje žal prepuščena osebni drži in presoji učiteljev ter da je sistemsko vse preslabo urejena.
Novinarka Vida Petrovčič je znana po svoji ponosni drži zagovornice vsega, kar je vrednostno slovenskega. Njeno predavanje je bilo usmerjeno v zelo vsakodnevne izkušnje, iz katerih pač slabo vidimo narodni ponos. Želela nam je pokazati razdaljo med »vemo kaj« in »ali vemo kako?« Navedla je vrsto drobnih primerov, iz katerih bolj kot ponos vidimo nespoštovanje slovenstva. Sredi prestolnice so v tla na ulici vpisani verzi slovenske himne. Le kdo se je domislil tega? Kako naj se otroci oklenejo maternega, slovenskega jezika, če se morajo od prvih besed dalje enko kot slovenščine učiti tuji jezik? Sprašuje se, kje imamo nabor svetovno znanih slovenskih umetnikov in znanstvenikov, ki naj bi jih mladi poznali in zaradi njih postajali ponosni na svoj narod in njegovo preteklost? Predvsem pa pogreša ponosno slovensko držo v politiki, ki nam kroji narodovo prihodnost.
Tretje plenarno predavanje je pripravil dr. Karl Hren, direktor Mohorjeve družbe v Celovcu in predvsem ponosen koroški Slovenec. Predstavil nam je stanje šolstva na Koroškem in orisal njegov izredni pomen za ohranjanje slovenskega jezika. Najvažnejša se mu zdi raba slovenskega jezika v otroškem vrtcu in v osnovni šoli. Zanje bi morala po zakonu skrbeti država, a v mnogih krajih so ljudje sami ustanovili privatne vrtce zato, da se otroci od prvih besed dalje lahko izražajo v slovenskem jeziku. Pogoj za jezikovno neodvisnost je ekonomska neodvisnost, za to pa mora predvsem v mestih marsikdo žrtvovati rabo maternega jezika. Zanimiv je tudi njegov pogled na premočno povezovanje in ograjevanje narodnostne skupnosti. Če ta vodi v izolacijo, to ni prava pot. Kljub vsem težavam pa koroški Slovenci ostajajo pogumni in optimistični.
Glavnino konference predstavljajo prispevki sodelujočih v delovnih skupinah. Referate so pripravili vzgojitelji, učitelji, predavatelji, tudi novinarji in publicisti. Pokrivajo vrsto različnih področij – od vrtca, osnovne in srednje šole; od osebnih izkušenj do profesionalnega dela, od kulturnih in verskih pa do družabnih dejavnosti. Obsežna paleta prispevkov je dokaz, da je priložnosti za izražanje in za gradnjo narodnega ponosa veliko. Vsak od udeležencev je predstavil svojo izkušnjo, svoje znanje, ustvarjalnost in svojo ljubezen. Kot vsako leto so se tudi letos naših src najbolj dotaknile življenjske zgodbe rojakov iz Argentine. Nekateri od njih že živijo in delajo v Sloveniji. Ganljivi so njihovi spomini na srčno ljubezen do Slovenije, ki so jo v Argentino prenesli in jo sredi tujega sveta gojili njihovi starši. Njihova ljubezen do slovenstva pa zaznamuje tudi slovensko družbo danes, predvsem, če jo še lahko širijo v slovenskih šolah. Prispevek Uršule Šmon o življenju in delovanju slovenske šole Antona Martina Slomška v Mendozi je bil za vse udeležence nepozaben. Damijan Ahlin nam je spregovoril o svojem doživljanju živega sporočila narodne zavesti iz svoje družine, Franci Žnidar o pomenu skavtskega gibanja v slovenskih domovih v Argentini, Mirjam Jereb Batagelj pa o bogastvu obeh kultur, ki jih je spoznavala ob izjemnih starših in v slovenski skupnosti. Marko Gaser je predstavil dnevnik svojega deda dr. Julija Savellija, ki je izšel pri založbi Družina v Ljubljani. Vsem tem predstavitvam je sledil molk, sledile so solze in nato vrsta vprašanj poslušalcev.
Konferenco vedno zaključimo s povzetkom vsebin, predstavljenih v delovnih skupinah. Vsak udeleženec odnese domov vrsto informacij o izkušnjah drugih in veliko bogatih spoznanj. Vse to lahko uporabi v svojih odnosih in če je učitelj, pri svojem delu v šoli.
Prispevek naj zaključim z mislijo, ki se mi je od vsega, kar sem slišala na letošnji konferenci, najbolj vtisnila v spomin. »Vzemi narodu jezik in kulturo, iztrgaj mu iz srca vero – in uničil ga boš na veke….«(Dr. Julij Savelli, 1945 – dnevnik mojega križevega pota) Učitelji delamo z mladimi, ki bodo ohranjali slovenski narod. Dolžni smo narediti vse, da mu jezika in kulture, pa tudi vere, nihče ne iztrga iz srca.
Helena Kregar
