Msgr. Anton Orehar (1910-1986)

Pred štiridesetimi leti, 7. marca 1986, je v Mendozi umrl prvi delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini, msgr. Anton Orehar. Skoraj 40 let je vodil cerkveno in versko življenje slovenske skupnosti v Argentini, bil pa je tudi usmerjevalec in močan steber vsega slovenskega organiziranega javnega življenja. Bil je neutrudljiv pridigar, do svoje smrti je poučeval na srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka. Bil je pobudnik gradnje Slovenske hiše in cerkve Marije Pomagaj ter velik podpornik verskega tiska in verskih organizacij.

Življenje in delo msgr. Antona Oreharja

Rojen je bil 13. junija 1910 v Predosljah pri Kranju. Oče je bil zidar, v družini je bilo 9 otrok. Ljudsko šolo je končal v domačem kraju, klasično gimnazijo pa v Kranju. Po končani gimnaziji je vstopil v ljubljansko semenišče in študiral na teološki fakulteti ljubljanske univerze. “Na odločitev za duhovniški poklic je vplivalo versko življenje v domači družini in zgledno življenje domačih duhovnikov” je msgr. Orehar izjavil za revijo Duhovno življenje ob svoji zlati maši.

V duhovnika ga je posvetil škof dr. Gregorij Rožman 8. julija 1934. Naredil je tudi profesorski izpit za poučevanje verouka na srednjih šolah in učiteljiščih. Hotel je narediti tudi doktorat, pa ga zaradi vojne in begunstva ni uspel končati.

Prvo kaplansko mesto je Antona čakalo v Mengšu, kjer se je posvetil poučevanju verouka ter delu v mladinskih organizacijah. Po štirih letih je bil premeščen za kaplana v Št. Vid nad Ljubljano, potem pa je prevzel poučevanje na ženski realni gimnaziji v Ljubljani kot stolni vikar. Delal je tudi v dijaških organizacijah, najprej v stolni kongregaciji za dijakinje, potem pa pri Katoliški akciji, kjer je bil zvezni asistent za dijakinje, visokošolke in akademičarke.

Njegovo delo je bilo zelo izpostavljeno v času revolucije, ko se je po šolah začela komunistična propaganda. To je bil tudi vzrok, da leta 1945 Anton ni hotel ostati v Sloveniji pod komunističnim režimom in se je odločil za begunstvo.

Preko Koroške je prišel v italijansko taborišče Monigo pri Trevisu, kjer je takoj začel s poučevanjem na begunski gimnaziji ter z dušnopastirsko oskrbo beguncev. 1. avgusta 1945 je škof Rožman Antona Oreharja imenoval za delegata ljubljanskih duhovnikov v taboriščih.

Ko je Anton Orehar videl, da se je veliko število beguncev odločilo za odhod v Argentino, se je odločil, da gre tudi sam, da bi bil v pomoč g. Hladniku, ki je bil tedaj edini duhovnik za Slovence v Argentini.

G. Hladnik je dosegel, da so argentinski škofje sprejeli posamezne slovenske begunske duhovnike v svoje škofije, za Antona Oreharja pa je prosil buenosaireškega nadškofa kardinala Copella, naj ga sprejme kot njegovega pomočnika v Buenos Airesu. “Dogovorila sva se, da on ohrani dušno pastirstvo za staronaseljence, jaz pa za nove, ker po njegovem mnenju on njihovih razmer ne pozna. Ko je on prevzel župnijo sv. Jožefa, je meni prepustil celotno dušno pastirstvo vseh Slovencev. Kardinal Copello je to priznal”, je opisal Orehar.

Ko je leta 1952 papež Pij XII izdal konstitucijo “Exul Familia”, ki je uredila dušno pastirstvo med izseljenci in določila, da je potrebno imenovati dušne pastirje in njihovega direktorja, je msgr. Oreharja škofovska konzistorialna kongregacija (danes škofovska konferenca) imenovala za direktorja slovenskih dušnih pastirjev v Argentini, kar je tudi ostal do smrti.

Takoj po prihodu v Argentino je msgr. Orehar začel z organizacijo delovanja slovenske verske skupnosti v Argentini. Prosil je škofe, naj pošljejo slovenske duhovnike tja, kjer se je naselila večja skupina Slovencev. Uredil je nedeljske svete maše in slovenske šole za otroke. Tako so nastala slovenska središča in vsako je imelo svojega dušnega pastirja: v San Martinu g. Karel Škulj, v Ramos Mejiji g. Janez Kalan, v San Justu g. Janko Mernik, v Floridi g. Albin Avguštin, v Mendozi g. Ivan Caserman, v Mar del Plati g. Boris Koman, v San Luisu g. Franc Novak, v Cordobi g. Franc Levstek. Za njimi so prišli še drugi slovenski duhovniki, med njimi Alojzij Starc, Jure Rode, Gregor Mali, Jože Jurak, Jože Škerbec, Matija Lamovšek, Franček Prijatelj, Matija Borštnar, France Bergant, Janez Cukjati in Jože Guštin.

Msgr. Orehar si je zamislil Slovensko hišo in vodil njeno zgraditev. Tako je opisal svojo odločitev: “Da zidamo Slovensko hišo, sem se odločil, ker se mi je zdelo nujno potrebno, da nekdo začne ustvarjati trdne temelje našemu središču za vso Argentino. Tu naj bi bilo versko, kulturno in socialno središče. Prav isti namen je bil s slovensko cerkvijo, ki naj bi bila obenem še spomenik našim žrtvam druge svetovne vojne. Zanimanje je nihalo, v začetku je bilo zelo veliko, potem je nekoliko usahnilo, povečalo se je, ko smo začeli zidati cerkev Marije Pomagaj.”

Msgr. Orehar je vedno skrbel tudi za verski tisk, saj je bil prepričan, da je časopisje, versko in splošno, za izseljenstvo življenjskega pomena, ker vpliva na ohranitev in rast verskega in narodnega življenja. Od msgr. Hladnika je prevzel uredništvo revije Duhovno življenje in tednika Oznanilo.

Posebno ljubezen je msgr. Orehar izkazoval slovenskim šolam in srednješolskemu tečaju. Bil je neutruden veroučitelj. Za srednješolski tečaj je napisal učbenik “Načela življenja: moralka – pomožni učbenik za 3. in 4. letnik slovenskega srednješolskega tečaja” in s patrom Alojzijem Kukavico “Temelji – Kristus – razlaga krščanskih resnic za prvi in drugi letnik”. Rad je tudi poučeval verouk po slovenskih osnovnih šolah.

Msgr. Orehar je posvetil tudi veliko skrb verskim organizacijam. Takoj po prihodu v Argentino je priklical štiri veje Katoliške akcije. Vso podporo je dal Slovenski fantovski zvezi in Slovenski dekliški organizaciji. Ustanovil je Vincencijevo konferenco, ki skrbi za pomoč potrebnim rojakom. Podpiral je tudi druge organizacije: Slovensko katoliško visokošolsko društvo, Slovensko katoliško akademsko starešinstvo, Zvezo slovenskih mater in žena in druge.

Poleg vsega opisanega dela je msgr. Orehar neprestano mislil tudi na razstresene rojake po vsej Argentini. Rad jih je obiskoval, se z njimi pogovarjal in za njih maševal. Ko so msgr. Oreharja vprašali, kaj potrebuje slovenska skupnost za preživetje, je brez dvoma odgovoril: “Za ohranitev skupnosti so važne zlasti nedeljska slovenska maša, šole, organizacije in slovenski tisk”.

Čeprav je že nekaj časa bolehal za diabetesom, je s trdo gorenjsko voljo premagoval bolezen in maševal, pridigal, učil, sodeloval pri predavanjih in obiskoval okrajne skupnosti. Januarja 1986 je bil še z otroško kolonijo v Cordobi, nato pa je opravil še dušnopastirski obisk v Rosariu. Slovenski dušni pastir v Mendozi, Jože Horn, je msgr. Oreharja pregovoril, naj gre z njim v Mendozo, kjer bi v vojaški bolnici zanj intenzivno poskrbeli in ga zdravili. Toda kljub vsej oskrbi je msgr. Oreharju odpovedalo srce in je umrl 7. marca 1986.

Posmrtne ostanke msgr. Oreharja so iz Mendoze prepeljali v Buenos Aires in položili na pare pred oltar v cerkvi Marije Pomagaj. Rojaki so se zgrinjali h kropljenju tri dni. Pokopan je bil 10. marca na pokopališču v San Justu, čez nekaj let pa so ga upepelili ter položili v pepelnico v cerkvi Marije Pomagaj.

Msgr. Orehar je bil eden trdnih stebrov slovenske skupnosti v Argentini.

Kaj je pomenil msgr. Orehar za slovensko skupnost:

“Ko so g. Oreharja kot mladega, skoraj nepoznanega duhovnika izvolili sobratje v taboriščnih letih iz svoje srede, je mesto direktorja dušnih pastirjev zasedel z vso odgovornostjo. S svojim ljudstvom je nastopil boleči eksodus, odhod preko morja. Z gorenjsko neuklonljivostjo je začel postavljati temelje razsežne slovenske župnije v Argentini.” (Marjan Schiffrer)

“Najbolj pride do izraza njegova sposobnost in dobrota pri vzgoji, pri veroučnih urah na srednješolskem tečaju. Tiste ure so bile po mojem mnenju najbolje porabljene v vseh petih letih. S pristnostjo in z zgledom nam je štiri leta podajal temeljne resnice naše vere, ki zelo prepričljivo zvenijo iz ust tistega, ki nedvomno vanje veruje. Bile so čudovite ure, v katerih je dopolnjeval delo naših staršev. Izoblikoval in poglobil je naše versko znanje. Našo od staršev podedovano vero je spremenil v našo osebno vero. (Andrej Poznič)

“Želim obstati le pri eni njegovi vrlini: pri kreposti zvestobe. Hvala mu za zvestobo duhovništvu, za zvestobo begunstvu in begunski družini in za zvestobo besedam, delu, ravnanju, liku in neprenehnemu spominu na begunskega škofa Gregorija Rožmana.” (Milan Magister)

“Bil je neutrudljiv pridigar. Veliko je pridigal in rad je oznanjal božjo besedo. Govoril je šolskim otrokom, govoril dekletom in fantom, govoril starejšim. Vedno je oznanjal čisto božjo besedo, pa zmeraj tako, da smo ga mogli razumeti, vedno aktualno, vedno to, kar smo potrebovali. V pridigah je bil zvest učenec rajnega škofa Rožmana, ki ga je visoko spoštoval in ljubil.” (dr. Alojzij Starc)

“Bil je jasnih misli glede vrednot krščanstva kakor tudi naravnih, a enako božjih vrednot narodnosti … Zgodovina, ki bo nekoč pisala o naših – za nas kdaj nerazumljivih – poteh okoli po svetu, o tem našem težkem in kdaj res žalostnem življenju v begunstvu, ta zgodovina bo prikazala pravilno tudi žrtev polno delovanje slovenskega duhovnika v begunstvu. Pri tem prikazu bo brez dvoma msgr. Orehar in njim, ki so mu stali ob strani, dano častno mesto.” (Zorko Simčič)

“Msgr. Anton Orehar ni vodil samo cerkvenega in verskega življenja v Argentini, ampak je bil tudi glavna opora in usmerjevalec vsega slovenskega organiziranega javnega življenja. Dajal je zanj navodila in smernice, ni pa kratil svobodnega odločanja nobenemu društvu, nobeni ustanovi in nobenemu listu, pač pa se je trudil, da se je vse to naše javno delo razvijalo v smislu krščanskih in moralnih načel, v medsebojni strpnosti, v sodelovanju in medsebojnem prijateljstvu.” (Rudolf Smersu)

“Msgr. Orehar je bil naša glava, bil je naše toplo očetovsko srce. Skupaj je držal vso našo slovensko skupnost, jo učil, dvigal in krepil … Bil je človek velikega srca, poln dobrote in ljubezni do slovenstva. Prijatelj revežev in trpečih, prijatelj mladine, goreč oznanjevalec božje besede, učen profesor in sposoben vzgojitelj … Vedno zvest in čuječ je bil narodu kakor svetilnik sredi razdivjanega viharja, kakor neporušljiv obrambni zid, tolažnik in pomočnik v bridkostih, neustrašen in neuklonljiv glasnik resnice in pravice.” (Lojze Rezelj)

“Z ljubeznijo in potrpežljivostjo je učil leto za letom nove rodove študentov, pa istočasno vzgajal brez besed tudi vrsto novih učnih moči. Veselil se je, na svoj tihi način, če je opazil pri študentih dobro voljo, pa bil potrt brez pritožb, kadar je naletel na brezbrižnost … Učil nas je, naj v preizkušnjah vedno zaupamo Bogu.” (dr. Marko Kremžar)

“Njegova velika skrb je bila, da bi kot dobri pastir vse ovce zbiral v eno čredo. V tem je dosledno ravnal po načelu škofa Rožmana, ki nam ga je ob smrti zapustil: “Eno nas druži in veže, smo Slovenci in kristjani!” Zlepa ni kdo s tako ljubeznijo, s tako zavzetostjo in tako pogosto ponavljal to geslo kot msgr. Orehar, v želji, da bi se skupnost vedno tesneje povezovala in vedno lepše razvijala.” (dr. Mirko Gogala)