Véliki duhovi, kakršen je bil France Prešeren, niso veliki samo zaradi talenta. V zgodovino se zapisujejo, ker niso živeli izključno zase, pač pa so na tak ali drugačen način izgorevali za skupnost, znotraj katere so bivali, in jo sooblikovali. Prešerna posebej povzdiguje odločitev, da bo svoj pesniški dar izrazil v jeziku manjšine, v jeziku, ki ni veljal za uglednega, v jeziku, ki ni obvladoval dvorov in univerz.
Danes je slovenščina dosegla svoj vrh, saj je kot jezik naroda s svojo suvereno državo tudi eden uradnih jezikov Evrope. Takega uspeha svojega naroda in svoje domače govorice si Prešeren zagotovo ni mogel predstavljati, prav tako pa za njim še dolgi rodovi ne. Še če bi kdo to napovedoval tik pred padcem socializma, bi ga imeli za sanjača. Ideja o samostojni slovenski državi je šla po vojni z našimi ljudmi na tuje, v Sloveniji pa je bila že samo izrečena misel o njej smrtno nevarna vse do konca osemdesetih let. Tudi takrat bi bila s silo zatrta, če ne bi bila znotraj velikih sprememb v svetu in če se ne bi zanjo naenkrat zavzela tako velika večina naših ljudi.
Vendar omenjeni vzpon slovenskega jezika ne pomeni, da nanj po drugi strani ne preži vrsta nevarnosti. Navzven je sicer zavarovan, navznoter pa je odvisen od nas samih. In prav tu je težava. Vse bolj očitno je, da do maternega jezika sami nimamo pravega odnosa. Res je, da se v marsikateri zamejski ali izseljenski slovenski skupnosti raje ubere lažjo pot, slovenščina pa peša. Vendar je sredi tujega okolja napor za ohranjanje jezikovne kondicije neprimerljivo večji kot sicer. Zato si odnos do materinščine veliko večjo kritiko zasluži doma, v matici. Čisto predolg bi bil seznam, ki bi pričal o tem, kako grdo delamo s slovenščino na vseh ravneh – od vsakdanje rabe do visokošolskega prostora. Prešeren v Sonetnem vencu pogreša kralja Sama, njegovega duha, na katerega vnuki pozabljajo, mi pa bi na enak način lahko rekli za zgled našega največjega pesnika. Ljudje od delavcev do akademikov vejo za Prešerna, njegove možate odločitve za težjo pot pa jih ne potegnejo.
France Prešeren je velikan zato, ker je upal iti proti toku, ker je dokazal, da se lahko na videz nebogljena govorica preprostih ljudi s pravo rabo, pravim znanjem in pravo samozavestjo zlahka postavi ob bok Petrarcovemu in Goethejevemu jeziku. Prešernu niso bile naklonjene niti politika niti razmere med domačimi ljudmi. Precej podobno, kot je danes za nekoga, ki mu ljubezen do naroda in do jezika ni tuja. Tako stanje nas ne sme spravljati v brezup, ampak naj v nas prebudi sled tistega duha, ki so ga imeli naši velikani. Letos se Prešernu zaradi obletnice pridružujeta tudi Ivan Cankar, drugi veliki mojster slovenske besede, in Karel Mauser, ki je svoje pisateljsko poslanstvo vršil v tujini. Naj nas njihovi zgledi navdihujejo, da bomo postajali bolj Slovenci in boljši ljudje.
Lenart Rihar
Naša luč, februar 2018
