Torek, 27. februarja, ob 9. Kljub hladnim -6°, ki jih je kazal termometer, je točno ob dogovorjeni uri 96 letni Zorko Simčič s klasičnim klobukom na glavi prikorakal v kavarno. V pogovoru z urednico Svobodne Slovenije je želel z bralcem tednika deliti zgodbo o svojih prvih korakih v Argentini. Ob topli kavi je obujal spomine na te izredne čase.
Najprej malo kot izhodišče: moja pot v Argentino je bila nekaj bolj ne-splošnega, različna od poti večine, ki so se umikali iz Slovenije. Že 3. maja 1945, to je teden preden so prišli partizani v Ljubljano, sva se s prijateljem umaknila v Celovec, ker sva že eno leto imela zvezo z angleškimi vojnimi ujetniki na avstrijskem Koroškem. Dospela sva prav v dneh, ko je angleška armada zasedala Avstrijo. Moj prijatelj je takoj postal sodelavec Provost Marchala, komandanta angleške vojaške policije, jaz pa tolmač ob Vrbskem jezeru pri welfare section VI. angleške divizije. Po nekaj mesecih sem službo zapustil, odšel v Rim, kjer sem bil najprej liftboy v hotelu Ameriškega Rdečega križa, kasneje pa mešalec koktajlov v ameriškem oficirskem klubu na letališču Ciampino.
Po več ko letu dni življenja v Rimu sem odšel v Trst in se čez leto in pol odpravil v Argentino. Sam. Eden redkih, ki mu je bilo dano, da je vse do odhoda preko morja živel izven begunskih taborišč.
Že zadnje dni v Trstu sem se slabo počutil. Bolečine v pljučih. A čeprav je bilo do odhoda ladje iz Neaplja še nekaj tednov, sem se takoj, ko sem od našega Socialnega odbora v Rimu zvedel za vse podatke, odpravil na pot v zbirališče Bagnoli. Bilo je marca leta 1948.
Odšel sem v Bagnoli, kjer smo čakali, da ladja Santa Cruz odpluje v Argentino. Kot že rečeno, sem že ob odhodu iz Trsta imel vročico. Zdravnik v Bagnoliju, mlad Madžar, tudi sam begunec, me je v ambulanti pregledal in majal z glavo. Minevali so dnevi, temperatura vedno nad 39 C°. Zdravil ni bilo, dan za dnem sem moral vsake tri ure vzeti po en aspirin. Dnevi vkrcanja na ladjo so se bližali, zdravnik mi je svetoval, naj odhod odgodim. Toda jaz sem bil trdno odločen, pripravljen tudi podpisati, da potujem na lastno odgovornost.
Na vsak način sem hotel iz Italije, bil sem prestrašen. V Rimu sem namreč nekoč prisostvoval komunističnemu množičnemu zborovanju. Nekaj strašnega! Vihranje komunističnih zastav. Vpitje, grožnje, govoril je Togliatti, vodja italijanske partije, takrat najmočnejše komunistične stranke v Evropi. Kot da sem se znašel v množici versko blaznih ljudi.
Bilo je nekaj dni pred vkrcanjem, ko sem spet šel v ambulanto, zdravnik je samo odkimaval pa mi izročil nekaj zavojčkov aspirina. Odšel sem, na hodniku sem utrujen za hip sedel na klop pa izza lesene stene zaslišal zdravnika, ki je dejal bolniški sestri: “Che peccato! Kakšna škoda! Ta fant ne pride živ preko ekvatorja.” Streslo me je…
In vendar sem prišel. Res pa je, da sem prvih deset dni v glavnem preležal, hodil samo trikrat dnevno v jedilnico, se kmalu tako fizično kakor psihično opomogel. Zrak? Obilna hrana? Ali predvsem – sla po življenju?
Dospemo v Argentino. V Hotelu de Inmigrantes, je bilo seveda treba urediti razne formalnosti. Dali so nam osebne izkaznice in pri tem nam spreminjali imena: Božidar je postal Natalio, Milan Emilio in tako dalje. Ko sem prišel na vrsto, so me vprašali, kakšna je romanska verzija imena Zorko. Dejal sem, da je ni in tako sem ohranil svoje originalno ime. Spominjam se, kako smo stali v vrsti za ponoven zdravniški pregled. Blizu mene je bila skupina hrvaških beguncev in med njimi nek moški, ki je glasno jokal. Zdravniki so mu pri pregledu odkrili, da ima nekaj na pljučih in odločili, da ga pošljejo nazaj v Evropo. Ustrašil sem se! Bil obupan. Blizu mene so med drugimi stali tudi štirje bratje Urbančič, in eden od njih, Rajko, me je miril: “Pustite! Bom jaz uredil”. Pa je vzel moj potni list Mednarodnega Rdečega križa, šel na pregled in ga čez nekaj časa potrjenega prinesel nazaj. Če bi danes tam pregledoval rentgenske slike, bi našel tudi podobo ‘mojih’ nadvse zdravih pljuč … To so bili pač časi, ko so tedensko prihajale v Argentino ladje s tisočerimi emigranti in so vsi uradni postopki potekali bolj hitro, ohlapno.
V Hotelu de Inmigrantes si lahko ostal 15 dni, imel posteljo in hrano. Potem pa ̶ znajdi se! Sam sem nestrpno čakal na svojega bratranca, ki je v Argentini živel že dvajset let, da me, kot je bilo domenjeno, poišče. Čakal, čakal, pa me je nenadoma prijela želja, da bi stopil iz hotelskega območja in si šel pogledat veliki trg. ŠeI sem ven, na Plaza Retiro. Gledam, občudujem ogromno železniško postajo pa zagledam pred njo vrsto fantkov, lustrabotas in si rečem: “Hm, bom pa še jaz tako začel”. Približal sem se enemu od njih in ga počasi po italijansko ̶ špansko razen treh, štirih stavkov nisem znal nič ̶ spraševal, kje se da kupiti krtačo, stojalo, pasto. Pa mi je fant odgovoril: “¿Pero vos sos socio de la CGT?” Prva hladna prha …in seveda ne zadnja …
Kot rečeno, naj bi me že prvi dan prišel iskat bratranec Tone iz Biljane, ki je v tistih letih bil v službi pri dveh starih bogatih Francozinjah v elegantnem predelu mesta, v Barrio Norte. Leto za letom nam je za Božič pošiljal pismo in svojo fotografijo: kako stoji ob velikem, krasnem avtomobilu. Kot otrok sem seveda mislil, da gre za kakšnega bogatega strica iz Amerike. A je bil pri tema damama za mucama in pa za šoferja. Pri njih sem prespal prvo noč, in … doživel prvi šok. Zjutraj se zbudim, odprejo se vrata, na pragu zagledam bratranca, vsega objokanega in z velikim nožem v rokah: “Ne morem več, Zorko! Celo noč nisem spal. Jaz ne morem več. So nam rekli, da prihajajo ta beli, da nas bodo vse poklali!”
Na srečo je bila v Buenos Airesu tudi družina prijatelja Božidarja Eiletza; oni so v Argentino prišli že mesec prej in so si tudi že najeli stanovanje. Vzeli so me k sebi za teden dni, tako da se še bolj postavim na noge. Gospod Eiletz, doktor prava, je že imel službo na nekem ministrstvu, in tako tudi že nekaj novih argentinskih znancev. Uredil je, da so me sprejeli v sanatoriju organizacije Círculo de Obreros Católicos. Tam so me zdravniki pregledali in mi nazadnje rekli: “Ne bojte se, predvsem nikar se ne bojte!” Dali so mi neka zdravila, mislim, da so bili vitamini. ”Hranite se pametno, jejte čim več in vse se bo uredilo! Telovadite, hodite, hranite se!” Po tednu dni sem odšel od svojih prijateljev, si najel sobico blizu plaza Flores, in seveda začel iskat delo.
To so bili časi prvih presenečenj ob srečanju z argentinsko španščino. Italijanščina mi je seveda bila v veliko oporo, da se mi je besedni zaklad španščine hitro večal. Kmalu sem naletel na kakšne ‘specialite’. Slišal si besedo fokevahe pa šele čez čas odkril, da gre za Volkswagen. Ali: že na prvi nogometni tekmi, in to po petih minutah si odkril, da se offsidu reče orrsaj. Cigarillo je bila ednina, ampak tudi cigarillos je bilo slišati enako, saj so zadnjo črko – pa ne samo preprosti ljudje ̶ navadno kar ‘pojedli’. Vsak dan kakšno presenečenje, kmalu pa tudi kašne prave posebnosti. Nekoč sem se recimo peljal s kolektivom, pred menoj je sedela mlada gospa s petletno punčko. Mala se je že dvignila, da izstopi, ko ji je mama rekla: “No, mamita, todavía no estamos en Once!” Čez nekaj hipov, ko je mala nekaj zagledala skozi okno, pa sem slišal punčko, ki reče mami: ”Mira, nena, que lindo!”
Tudi do kakšnih hecnih scen je prišlo. Slišal sem, da je nekoč na vlaku potovala neka naša preprosta žena že v osmem mesecu nosečnosti, ko je prišel mimo sprevodnik, jo prijazno pogledal in dejal: “Boletos?”” Pa je pokimala: “Ja, ja. Če Bog da, decembra”!
Prve dni sem se dostikrat počutil kot Matajev Matija, junak slovenskega humorista Murnika, ko pride v mesto. Recimo, stopim prvič na kolektiv: ljudje v vrsti pred menoj kupujejo vozni listek. Pa slišiš šoferja: “Si, maestro!” Ali: “Hola, que tal, maestro?” Pa kaj, a potujejo sami učitelji!? Šele čez hip se spomnim, kako je bilo v Rimu, ko so se toliki pozdravljali “Hallo, raggioniere” ali “Buon giorno, dottore!” Koliko računovodij, sem si rekel, koliko doktorjev!
Ali pa recimo, ko sem prvič vzel v roke La Nacion ali La Prensa. Stotine in stotine oglasov, eni so iskali delavce, uradnike, drugi so se ponujali, nakupi in prodaje. Pa sem večkrat zagledal: “Se ofrecen pilotos”. Čudno! A je tu toliko brezposelnih letalcev? Potem šele odkril, da gre za dežne plašče …
V Rimu sem si kupil italijanski učbenik, “Español en 14 días”. Kako se znajdeš v tuji deželi, kako ljudi kaj povprašaš, kje je železniška postaja, kako naročiš v restavraciji, in podobno, pač priročnik s standardnimi frazami. Prebral sem tri ali štiri navodila, a se mi je zadeva kmalu zazdela malce čudna, sumljiva. Recimo: če želiš kupiti časopis, moraš reči: “Señor diariero, me permite usted un ejemplar de su diario”. Če bi to rekel canilliti, bi ta mislil: “Este me está tomando el pelo!” Pisec priročnika je po mojem moral biti kak star Italijan, verjetno kak plemič, ki je kdaj živel v Madridu in to pred davnim leti in pa v alta sociedad. Recimo nasvet, kaj reči ob vstopu na javno vozilo: “Buenos días! Por favor sea tan amable y me extiende un boleto de viaje por el valor de 20 centavos”. Si predstavljate, kako bi me colectivero pogledal!? Knjiga je seveda že prve dni končala v košu …
Tako iz Rima kakor iz Trsta sem imel kar nekaj priporočil za bodočega delodajalca. Ko sem prišel iz Rima v Trst, sem bil uslužbenec na slovenski radijski postaji, bila je to severnoameriška postaja in to v okviru Allied Information Service. Direktor, Američan, mi je ob odhodu napisal dolgo, nadvse pozitivno priporočilo. Pa sem si rekel, bom poizkusil! Pisal sem na BBC, a so mi takoj odgovorili, da “žal trenutno ni prostih mest”. Hladna prha, pa je torej treba korajžno naprej! Nekega dne se srečava s prijateljem, s slikarjem Milanom Volovškom in ta mi pove, da v mizarski delavnici, kjer dela, iščejo nove delavce. Pa jaz o mizarskem delu nimam najmanjšega pojma! Tudi jaz ne, mi je odvrnil. Pa sem šel z njim. Firma Art Deco, blizu Kongresnega trga, je v tistih tednih postavljala velike stands, reklamne prodajalnice za mednarodno gospodarsko razstavo pod avenijo 9 de Julio. Delali smo dve ogromni razstavišči, eno za Perfumes Dana, drugo za obuvala Dr. Scholl. Najprej sem se nekaj dni učil svedrati. Za vsak sveder, ki si ga zlomil, so ti pri plači seveda odšteli. No, že po nekaj dneh je šlo kar v redu.
Čas je tekel, pa sem si nekega dne dejal: Zakaj ne bi poskusil dobiti službo na kakšni radijski postaji. Večkrat sem se o tem pogovarjal z monsinjorjem Hladnikom, človekom, ki je bil vedno pripravljen pomagati, pa mi je svetoval, naj si ne delam iluzij. “Jaz sem tukaj že dolga leta pa vam svetujem, pojdite kam v tovarno, pridno delajte pa boste počasi tudi napredovali. Sčasoma boste potem že videli, kako in kaj. Našim rojakinjam sem vedno svetoval, in tudi zdaj našim begunkam svetujem: tukajšnje bogate družine imajo po navadi dosti otrok, potrebujejo služkinje. In Slovenke imajo dober sloves. Ne bo nič čudnega, če boste v Prensi našle oglas Se busca mucama in v oklepaju dodano eslovena”. Jaz pa sem si mislil: tovarne, to ni zame. Po nekaj tednih sem se le odločil poslati prošnjo za delovno mesto Yankelevichu, kakor sem kasneje zvedel, sinu “očetu argentinske radiotelefonije”. Kaj če pa le poskusim! Spet sem stopil do monsinjorja pa ga prosil, ali mi lahko svetuje koga od staronaseljencev, ki bi mi prevedel v španščino besedila nekih mojih iz Trsta prinesenih radijskih oddaj. Prevod bi honoriral. Rade volje mi je posredoval ime hčerke nekega primorskega rojaka. Bila je to simpatična gospodična, navdušena Slovenka, predvsem velika oboževalka Gregorčiča. Vem, da ga je prevajala, in če me spomin ne vara, je celo izdala knjigo poezij “goriškega slavčka”. Njeno ime sem žal pozabil. Prevedla je dve moji resni oddaji in tudi eno humoristično. Vse to sem poslal na Radio El Mundo, skupaj s potrebnimi osebnimi podatki in seveda s priporočilom ameriškega direktorja Tržaških radijskih postaj. Čez nekaj dni sem dobil odgovor, naj se oglasim. Zdaj, na stara leta se sprašujem, ali je res mogoče, da sem osebno govoril s sinom starega Yankelevicha, vsekakor mi je mož dal svojo vizitko in rekel: “Berite, učite se castellano, in čez pol leta se oglasite! In vam že zdaj povem, da vam ne bo žal, če postanete član našega staffa.”
Toda dnevi so tekli, ure v Art Deco so postajale duhamorne … meni pa se je mudilo.
In nekoč naletim na oglas severnoameriške firme Radio Corporation of Amerika (RCA Victor), ki išče un redactor publicitario, pisca reklamnih besedil. Firmo sem seveda poznal zaradi gramofonskih plošč His Master’s voice, z znakom psička, ki posluša star gramofon. Že od mladih nog so mi reklamna besedila, gesla, bila všeč. Še kot dijaček sem jih tudi sam sestavljal. Pisal sem torej na RCA Victor: se predstavil, povedal kje vse sem bi v Evropi zaposlen, katere študije opravil, katere jezike govorim in podobno, predvsem pa, da želim napredovati in torej postati sodelavec tako znane svetovne firme. Že čez nekaj dni sem prejel povabilo na pogovor. Kakor sem kasneje že kot uslužbenec zvedel, je firma sprejela okoli sto prošenj, nakar so izbrali deset kandidatov in naposled imeli pogovore s tremi. Najprej sem imel dolg pogovor s šefom osebja. Sledila sta dva dneva razgovorov, preizkušenj. Najprej pisanje kakšnih reklamnih gesel, besedila za oglase v publikacijah in za radijsko propagando. Naslednji dan so bili na vrsti razni testi: od kakšnih preprostih ̶ tudi Rorschachov, ki sem ga poznal še iz študija psihologije na učiteljišču, je bil vmes ̶ pa do odgovorov na številna vprašanja, iz katerih bi se dalo razpoznati moj značaj, možnost čustvenih reakcij in podobno. Spomnim se, da je bil eden zadnjih testov ta, da si moral iz desetin in desetin figuric sestaviti, zamisliti si naselje okoli velikega trga, centra. Figurice so predstavljale hišice, razna poslopja, banko, vrsto visokih poslopij ̶ med temi je seveda tudi eno, ki je sedež firme, ki organizira naselje… ̶ bencinsko črpalko, cerkev, drevesa, travniki, jezerce in podobno Ko si naselje naposled “ustvaril”, je bilo vprašanje: kje bi si jaz postavil svoj dom. No, če bi postavil figurico svoje hiše ob samotno jezero daleč od centra, to za ameriški okus najbrž ne bi bil ravno dober znak za bodočega agilnega uradnika…
Izbrali so dva: mladeniča francoskega porekla in mene. Mene verjetno tudi zaradi tega, ker so iz mojih besedil videli, da mi domišljije ne manjka, pa tudi zato, ker so ravno takrat želeli izdati skoraj 200 strani debel katalog prav vseh dotlej izdanih plošč. Od svetovne klasične glasbe pa do ameriških in drugih popevk, hitov, argentinske folklore in predvsem tanga. Dobil sem v pregled že pripravljene krtačne odtise in jih začel urejevati, pa tudi že … kaj popravljati. Kakih prvih šest mesecev sem se ukvarjal s tem, v glavnem popravljal imena zlasti nemških in slovanskih skladateljev in njihovih del ̶ samo mimogrede: recimo Čajkovski je figuriral kdaj kot Tschaikowski, in to kdaj z i-jem na koncu kdaj z ipsilonom, kdaj kot Chaikovski, vmes pa vsaj še tri, štiri različice… ̶ od časa do časa napisal kakšno besedilo za okrožnice, poslane vsak teden osem stotim trgovcem v državi. Vsa prva leta pa sem bral, veliko bral. Pri ’kompaniji’ RCA Victor sem ostal deset let, počasi sem napredoval, dokler se nisem, kot se reče “gospodarsko osamosvojil”.
Že v prvih tednih pa sem se seveda na Martincu, na ulici Victor Martinez, dobival s starimi prijatelji iz domovine, spoznaval nove, začel javno delovati v skupnosti, poskušal soustvarjati čas, kateremu so opazovalci iz matice nekoč dali oznako ”slovenski čudež v Argentini”. Čudež, ki še vedno traja in katerega pozitivne posledice bodo ̶ v taki ali drugačni obliki ̶ ostale za vedno. Kdaj bodo morda že povsem zakrite, nevidne, a v novih rodovih še vedno delujoče. Nam in Argentini v dobro.
Naša skupnost. Skupnost, na katero smo lahko vsi ponosni. Mi, ‘odhajajoči’, kakor vsi naši sedanji potomci. Vi onkraj oceana, kakor mi tukaj pod Triglavom. Do smrti bom hvaležen Argentini, da nam je odprla vrata, nam pustila živeti, kakor smo želeli. In gotovo tudi Argentini ni žal, da nas je sprejela odprtih rok. Saj z nami ni prišlo samo nekaj tisoč priseljencev, ne samo nekaj tisoč novih pridnih rok. Tudi tisoče srčnih ljudi in ̶ odprtih glav.
