Na predvečer praznika Brezmadežnega spočetja je cerkev Župnije Naše Gospe Karmelske v Ramos Mejía napolnilo posebno vzdušje zbranosti in duhovne lepote. Koncert v čast Devici Mariji, ki je potekal 7. decembra 2025 na ulici Álvarez Jonte 77, je z molitvijo in sakralno glasbo povezal zbrane ter jih povabil k poglobljenemu doživljanju vere in skupnosti.

Dogajanje je že od začetka potekalo v vzdušju zbranosti in globokega spoštovanja. Navzoči so koncert spremljali v tišini in pozorni osredotočenosti, kar je omogočilo, da je molitveni značaj dogodka resnično zaživel.

Zbor je s pesmijo “Ave Maria” (Jacobo Arcadelt) prispel iz zadnjega dela cerkve skozi stranske vhode do sprednjega oltarja. Z občuteno melodijo je objel vse prisotne, ki so se potopili v mistično vzdušje, ki je sijalo skozi zvoke.

Povezovalne misli Tatjane Malovrh so koncertu dodale jasno vsebinsko nit. Z njimi je poslušalce uvajala v duhovni pomen vsake glasbene skladbe ter jih usmerjala k razmišljanju o Marijini vlogi in prazniku Brezmadežnega spočetja, ki je bil v središču večera.

Glasbeni program se je razvijal počasi in harmonično, ob vsakem prehodu pa je ohranjal globoko povezanost med deli. Prvi del koncerta so obogatile štiri slovenske Marijine pesmi v čast Devici Mariji, Mati vseh nas: Vsi zbori zadonite (Ignacij Hladnik), K pokoju že dan se nagiba (Anton Schwab), ki jo je odlično izvedla solistka Sandra Hočevar, Zvonček čuj večerni (Ignacij Hladnik) in Zgodnja Danica (Franc Kimovec).

Ob tem je glasbeno spremljavo na orglah zagotavljala prof. Andreja Selan Vombergar, katere umirjena in občutena igra je popolnoma podprla zbor in ustvarila prostor za notranjo zbranost ter molitev. Celoten večer je potekal pod taktirko dirigenta Diega Pereza, ki je z mirno in jasnostjo vodenja zagotavljal harmoničnost izvedbe zbora, solistov in instrumentalne spremljave.

Po uvodnem premišljevanju so sledile tri izjemno čustvene skladbe. Dve v španskem jeziku – En los brazos de la luna (Alfonso Letelier Llona) in Que dulce es María (Casimiri) – ter latinska Ave Maria (Franz Biebl), so še bolj poglobile duhovno vzdušje. Solist Dani Zupanc in kvartet (Sandra Hočevar, Metka Malovrh, Aleksandra Grilj, Metka Markovič) sta ustvarila posebno vzdušje. Glasba je postala nežna in hkrati mogočna, vsak ton pa je nosil močan duhovni naboj.

Vokalna izvedba je izstopala po iskrenosti in poglobljenosti. Tehnično dovršena izvedba je vedno služila izrazu, medtem ko so refreni delovali kot skupna izpoved in molitev, ki je združevala osebna doživetja z občutkom skupnosti. Besedila in glasba so izžarevali zaupanje, izročitev in upanje, kar je v duhovnem kontekstu marijanskega praznika še posebej ganilo srce vsakega navzočega. 

V zadnjem delu koncerta so zazvenele pesmi Dajte mi zlatih strun (Franz Engelhart), ki sta jo ganljivo zapeli solistki Aleksandra Grilj in Veronika Malovrh, Mati moja, venec pletem (Lojze Mav) v izvedbi solistke Veronike Malovrh ter Marija, pomagaj (L. Grber), ki sta jo ponovno zapeli Aleksandra Grilj in Veronika Malovrh.

Prvi slovenski Marijin koncert v tej fari, pripravljen v času pred praznikom Brezmadežnega spočetja, je v srcih navzočih pustil globok občutek Marijine bližine in nežne materinske navzočnosti. Glasba je postala pot k notranji zbranosti, tišini in molitvi, v kateri se je vsak posameznik lahko osebno srečal s skrivnostjo vere.

Kot sklepni trenutek koncerta je zazvenela skladba Ave Maria Williama Gómeza, izvedena v zborovski postavitvi. Ta zaključek je v zbranem in mirnem tonu zaokrožil celoten večer ter pri navzočih pustil občutek notranjega miru, zaupanja in hvaležnosti. Skladba, ki je kot tiha molitev preplavila prostor, je omogočila občinstvu, da je zadnje trenutke koncerta preživelo v tišini, v notranji molitvi in hvaležnosti za vse darove, ki jih prinaša vera. Zbor je z izvedbo te skladbe zaključil ne le koncert, temveč tudi skupno duhovno izkušnjo, ki jo bodo vsi navzoči ohranili v spominu.

Mešani pevski zbor San Justo se iskreno zahvaljuje župniku Robertu Scardamaglia za gostoljubje ter Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Republike Slovenije za podporo pri izvedbi koncerta.

Za sam zaključek večera se je zbor poslovil z nežno, vendar močnim sporočilom v pesmi Sonce že zahaja (Josef Gruber), ki je, kot tiha molitev, pospremila udeležence v noč. Z zadnjimi notami, ki so odmevale v cerkvi, je pri vseh prisotnih ostal občutek tihe notranje moči in hvaležnosti, ki je spremljala vsakega posebej še dolgo po tem, ko so vrata cerkve zaprli.

Mešani pevski zbor San Justo

M.M.