“Zadnja kaplja mojega srca, to je moja domovina.”

Zbrali smo se pred spominsko ploščo in zastavami, ki prestavljajo našo slovensko preteklost in sedanjost.

S poklonom cvetja in ob himni smo začeli z domobransko proslavo. Nato smo se spomnili vseh žrtev druge svetovne vojne na slovenskem. Pri slovesni peti maši smo prosili Boga za njihove duše, da jih sprejme v svoje kraljestvo.

Po sveti maši smo imeli proslavo. Pripovedovalec je takoj vse navzoče vključil v to temo, da smo bili s srcem v tistem času. Med pripovedovanje zgodovine so se vrstile pesmi. Za to priložnost je sodeloval Mendoški oktet. Spremljale so nas fotografije tistega časa s klavirsko melodijo “Rož, Podjuna, Zila”. Mladina nas je obogatila z zelo čustvenim poezijam za to priložnost.

…”kot jagnjeta v mesnico so bili peljani,

za Boga, dom in rod so življenje dali,

nedolžna kri vpije v nebo

da se Oče nebeški usmilil nas bo.”

Zaključili smo s pesmijo “Oče, mati, bratje in sestre”, stoje in s solznami v očeh.

…” Zdrava bodi moja lepa domovina”… smo se iz dvorane razšli v tišini…

Tomaž Bajda