Pred 75 leti je v Ljubljani umrl Matej Sternen, slikar, restavrator, grafik in pedagog, eden zadnjih slovenskih impresionistov. Skupaj z Matijem Jamo, Ivanom Groharjem in Rihardom Jakopičem sodi med slavno “četverico” slikarjev slovenske moderne. S Sternenovo smrtjo se konča doba slovenskega impresionizma. 

Matej Sternen se je rodil v Verdu pri Vrhniki 20. septembra 1870 kot enajsti izmed štirinajstih otrok gostaču Janezu in Mariji Šivic. Osnovno šolo je obiskoval na Vrhniki, po treh letih meščanske šole v Krškem je štiri leta obiskoval Državno obrtno šolo v Gradcu, kjer se je seznanil z Ivanom Groharjem in Jožetom Plečnikom. Študije je dokončal na Dunaju, kjer je najprej obiskoval umetnoobrtno šolo, nato pa Akademijo za likovno umetnost.

Že med študijem si je služil denar z risanjem, kopiranjem in portretiranjem, kot pomočnik Alojzija Šubica pa je leta 1898 prvič tudi restavriral. Leta 1899 je odšel v šolo Antona Ažbeta v Munchen, kjer je spoznal Riharda Jakopiča in Matijo Jamo ter ponovno srečal Ivana Groharja. Tam je spoznl tudi slikarko Rozo Klein in se z njo poročil.

Živel in delal je v različnih mestih po Sloveniji ter študijsko potoval v Italijo in Pariz. Med prvo svetovno vojno je na fronti in v zaledju delal kot risar, fotograf in restavrator. Po vojni se je naselil v Ljubljani, od leta 1921 dalje pa je bil profesor risanja na oddelku za arhitekturo tehnične fakultete v Ljubljani ter še naprej deloval kot odličen restavrator.

Druga svetovna vojna je Sternenovo terensko delo prekinila, slikanje aktov in portretov pa je nadaljeval do svoje smrti, 28. junija 1949.

Delo Mateja Sternena

Sternen je bil risar, restavrator, grafik in pedagog, predvsem pa tehnično izurjen slikar. Med slovenskimi impresionisti je edini dokončal akademijo, in to na Dunaju.

– Oljno slikarstvo

Temeljito akademsko šolanje s študijem perspektive, anatomije in kompozicije je Sternenu vtisnilo pečat. Med impresionisti so mu bili blizu Edgar Degas, Felicien Rops in Henri de Toulouse-Lautrec. Sternenove slike se spoznavajo po obravnavi optičnih učinkov, z dinamičnim kadriranjem in s pastoznim nanašanjem barve. Njegove najbolj poznane slike so Rdeči parazol (1904), Ulica v Munchnu (pred 1905), Rdečelaska (1902), Na robu gozda (1905) ter ženski akti.

– Risba

Že risana Moška glava (1894) dokazuje obvladanje realistične upodobitve s poudarjeno modelacijo. V munchenski dobi so bile za njegove risbe značilne bogate linije, iz katerih nastajajo slike v svetlo-temnih nasprotjih. Pozneje so bile bolj skope a vedno sugestivne in živahne. Ker mu je služilo za prvo beleženje motiva, figure ali prizora, je risal neprestano in na vse, kar je imel pri roki. V akademskih letih je negoval akvarelno risbo, kasneje pa barvno skico v olju.

– Grafika

Od leta 1902 se je med prvimi v Sloveniji ukvarjal z grafiko. (Primož Trubar 1911, Domov in Na skednju 1907, Ženska glava in Lastna podoba 1927)

– Restavrator in stensko slikarstvo

Že med šolanjem je prišel v stik z delavnicami za stensko dekoracijo. Prevzel je samostojna dela: Tabor pri Grosupljem, Horjul, trnovska cerkev v Ljubljani, Škocjan na Dolenjskem, Koroška Bela. Freske na stropu frančiškanske cerkve v Ljubljani (1925 obnovil dve kapeli, 1934-36 poslikal strop) so njegovo največje delo.

Preživljal se je tudi kot restavrator fresk. Dela je opravljal na terenu poleti pogosto več let, slike pa je restavriral doma tudi pozimi.

Pripravil: Jože Jan

Vir: Wikipedia, Narodna Galerija Slovenije, Mladinska Knjiga, Občina Vrhnika, Slovenska biografija