Najin ata, Marjan Hribar, se je rodil 14. aprila leta 1930 zakoncema Gregorju in Mariji Meše, v Ihanu pri Domžalah. Dve leti prej se je rodil brat Zdenko.  Na vasi so imeli mirno in brezskrbno življenje. Ko se je začela druga svetovna vojna, so se razmere korenito spremenile bolj zaradi boljševistične revolucije kakor zaradi nacistične zasedbe. Ljudje so postali nezaupljivi med seboj, kajti nikoli niso vedeli, kdo je vohunil za partizane. Ker je bila vas pod nemško okupacijo, je bil uradni jezik samo nemščina. Zato so Nemci iskali ljudi, ki bi znali nemško. Vaščani so pokazali na deda Gregorja. Moral je sprejeti, čeprav nerad, službo nekakšnega zastopnika vasi. Vedel je, da lahko s tem veliko pomaga ali škoduje vaščanom. Ni imel dvomov, kaj naj naredi. Vedno je zagovarjal vaščane. Včasih so ga nemški orožniki spraševali, kje so banditi (partizani) in dasiravno je vedel, da so se že pojavili v našem okolju, jim je odgovarjal, da pri njih ni banditov. Nemci so tudi izvedli popisovanje vseh ljudi, da bi odkrili, ali je kdo framazon ali judovskega pokolenja. To so bili celi »zvezki« za vsako osebo, ki je med drugim morala napisati svoj rodovnik. Ker ljudje niso znali dovolj nemščine, so prosili deda in babico, da sta jim izpolnjevala te vprašalnike, kakor so pač oni povedali. Vsej družini je ostal v nepozabnem krutem spominu večer 15. maja 1943, ob pol ene ponoči, ko so partizani vdrli v hišo in odpeljali deda Gregorja, in ga še isti dan zverinsko umorili. Ko so vsi spali, so začeli butati po vratih. Z železnimi drogovi so vrgli s tečajev vrata v vežo. Vrat v spalnico niso mogli sneti. Rekli so: »Če ne boste odprli, vržemo bombo v spalnico.« To je zadostovalo, da je verjetno babica odprla vrata. Poklicali so deda, naj pride ven, da bo dal nekaj informacij. Ded je bil ravno prehlajen, pa si je vseeno nataknil copate in šel iz spalnice. Potem so ga odvedli. Babica je šla navsezgodaj na nemško orožniško postajo povedat, kaj se je zgodilo, toda orožniki niso nič razčistili. Morda so celo menili, da je bil ded tudi partizan. Naslednji dan so na oknu našli majhen list s kratkim sporočilom z dedovo pisavo in njegovimi očali: »Govori resnico!« Vsaka sled za njim je izginila. Babica je v svoji naivnosti spraševala sosede, ali kaj vedo, kje naj bi bil mož, pa so ji odgovorili, da so ga peljali na Dolenjsko, kjer ga potrebujejo. To je bila sama laž. To smo izvedeli šele petdeset let po vojni. Družinsko življenje in vojna sta nadaljevala, a brez očeta.

Ko so jih 7. maja 1945 domobranci opozorili, da jih čaka smrt, se je babica z veliko bolečino takoj odločila, da se z drugimi Ihanci umaknejo v neznano. Nekaj najnujnejšega so naložili na majhen voziček in se odpravili na pot, ki jih je vodila skozi Vetrinj, Peggetz in Špital v daljno Argentino. V bornih taboriščih, kjer so trpeli hudo lakoto, so se vrstile vsakodnevne maše, molitev rožnega venca in litanije, igre, akademije, nastopi pevskih zborov, obiskovanje srednje šole pod vodstvom ravnatelja Bajuka in učenje violine pod vodstvom dr. Angela Kalina.

Ker je ata že več mesecev pred odhodom iz Avstrije vedel, da bo šel v Argentino, kjer se govori kastiljščina, je hodil na tečaj tega jezika in se ga že nekaj naučil. Prednost je imel v tem, da je latinščino, podobno kastiljščini, že kar dobro obvladal, ker je bil predmet v Škofovih Zavodih, kjer se je šolal eno let pred vojno. V Argentino je z družino in drugimi begunci prispel z ladjo Gral. Hollbrook 5. februarja 1949. Star je bil 18 let.

Ker je v taboriščih v Avstriji primanjkovalo vsega, je težko verjel, da je bilo v Argentini vsega v izobilju, brez nakaznic. Najprej si je kupil čevlje, ker je prišel v Argentino v izposojenih čevljih. Tudi srajco je nujno potreboval. Denar za nakup je iztržil s prodajo ameriških cigaret, ki jih je prejel na ladji, po en zavitek za vsak dan pomivanja posode po obedih.

Z bratom sta šla v predmestje Caseros na stavbišče v zasilne lesene barake, babica pa je dobila službo za hišno pomočnico. Po nekaj mesecih jih je dr. Kalin povabil na preprosto stanovanje v predmestju Bella Vista. Oba brata in mama so se preselili tja. Bili so najemnikovi podnajemniki. Čeprav je Bella Vista malo oddaljena od glavnega mesta in stanovanje preprosto, so bili zadovoljni. Babica ni mogla preboleti moževe smrti in se je vrnila v Slovenijo, kjer je bila od oblasti ponižana in zapuščena …

Atova prva služba je bila kot zidarski pomočnik. Kmalu so ga »povzdignili« v uradnika na stavbišču, kjer je imel zelo malo dela, zato se je učil med delom angleščino. Po tem delu je bil v tekstilni tovarni kot vezalec niti, nato v nemškem podjetju kot tajnik. Po enem letu je poiskal drugo službo z malo boljšim zaslužkom in malo bliže dóma v Bodegas El Globo na Paternalu. Kot centralni uradnik je nadziral stroške v vseh devetih objektih, raztresenih po vsej Argentini.

Kasneje je šel za tri leta delat v Fábrica Naval de Explosivos Azul kot električar. Tedaj je imel samo nekaj osnovnih pojmov o elektriki in električnih napeljavah, pa se je te obrti kar hitro priučil.

Septembra 1961 so brat Zdenko, France Rant, druga dva družabnika in ata ustanovili podjetje Técnica Elemec, ki se ukvarja z elektromehaniko in še danes uspešno deluje. Podjetje se je razvijalo in raslo in zaslužilo sloves po celi Argentini in sosednjih državah. V več kot 63 letih delovanja, je v podjetju dobilo zaposlitev veliko slovenskih rojakov. S pridnim delom so družabniki pripomogli rasti dežele, ki jih je sprejela, jih posvojila in oni, njo. Za vse to delo je lansko leto (2024) Slovensko-argentinska gospodarska zbornica njemu (edinemu še živemu družabniku slovenskega porekla) in podjetju podelila priznanje, ki ga je prejela mlajša generacija družabnikov.

V mladosti je ata spoznal Ljudmilo Smole, se z njo poročil in si ustvarila družino. Kot je znano, je ob vsakem velikem možu velika žena in to je bila najina mama. Ljubeča, skrbna, prisotna. Vedno je ata podpirala v svojih načrtih bodisi na službenem področju bodisi v skupnosti. Ata ji je pa tudi vedno stal ob strani, še posebno v njeni dolgi zadnji bolezni. S trdim delom sta si mama in ata izboljšala razmere in nudila Gregorju in meni možnosti za lepo življenje in naju na vseh področjih vzgajala.

Kulturno se je ata udejstvoval pri zboru Gallus in igranju na violino pri spevoigrah in operetah.

Na prošnjo voditeljice Slomškove šole, gospe Lenče Zupan Malovrh, je od leta 1971 do leta 1981 (11 let) poučeval v tej šoli. Pripravil je priročnik za slovensko slovnico za šesti, sedmi in osmi razred, ki jih je poučeval. Čez nekaj let je bil povabljen za poučevanje na Srednješolskem tečaju ravnatelja Marka Bajuka. Začel je v prvem letniku, končal pa v četrtem in petem. Poleg popravljanja domačih in šolskih nalog je pripravil skripta za slovensko slovnico za vseh pet letnikov. Doba poučevanja je obsegala 9 let, od leta 1986 do leta 1994, ko je odstopil, ker se mu je zdelo, da je že nekoliko prestar za takratno mladino. Od takrat naprej pa je sodeloval s skupnostjo pri popravljanju, lektoriranju in prevajanju člankov za slovenke časopise, brošure in kulturne organizacije, almanahe petošolcev ipd. Leta 2007 mu je Slomškov dom podelil odlikovanje v zahvalo in priznanje za delo in trud. Na 62. Slovenskem dnevu na Pristavi (2017), mu je pa Zedinjena Slovenija podelila priznanje za delo, ki je pripomoglo k obstoju in rasti naše emigracije.

Z zanimanjem je sledil vsemu, kar se je dogajalo v Sloveniji in ljubemu Ihanu. Nosil ju je v srcu, čeprav so mu na tej zemlji hitro in nasilno vzeli očeta, počasi in po tihem pa mamo … Na prošnjo družine je pred leti ata napisal podrobno zgodbo svojega življenja in jo dopolnil s slikami. Gradivo je grafična oblikovalka uredila. Vsak član družine ima posvečen izvod te knjige za spomin.

Ob atovi smrti se vsa družina zahvaljuje vsem prijateljem in znancem, ki ste ga kropili, gospodu Franciju Cukjatiju za pogrebno mašo. Presenetilo nas je število njegovih nekdanjih učencev in dijakov, razpršenih po vsem svetu, ki nam je izrazilo sožalje. Marsikomu slovnica, ki jo je ata poučeval, ni bila pri srcu. Njega so pa v srcu ohranili s hvaležnim spominom. Eden izmed njih mi je en dan pred njegovo smrtjo, ko še ni bilo videti, da se bliža konec, napisal:

“Povem ti … ena od ne mnogih izkušenj do sedaj v življenju, ki je na višku vseh možnih dobrih stvari … je srečanje (…) s tvojim atom.

Niti enkrat nič navzkriž, sporazumevanje in srčen odnos, ki mu zame ni para. In kolikokrat je bil še posebno iskren, bi rekel, da celo ljubezniv do mene. Ni besed. Ampak res ne. Je živ spomin na take dogodke, katerih človek bi ne želel opustiti nikdar. Poleg vsega, kar sem čutil sorodnega … njegova eleganca in dostojanstvo … Zdelo se mi je, da mu je vse to prirojeno in naravno. Distinción natural con la sola presencia. Stanoviten, ni imel preveč besed, a tudi ne premalo. Vsakič, ko se je oglasil je brez nikakršnega zadržka povedal svoje, spoštljivo, a trdno. In o čemer ni vedel, kaj dodati … se ni pretvarjal, je bil tiho (…) Kaj vem … Edinstveno dogajanje ob edinstvenem človeku. (…) Ampak verjemi mi, da je brez dvoma ena od zelo redkih oseb, ki jo občudujem. Ne nanašam se na nikakršno perfektnost … se pa nanašam na zvestobo do lastne osebnosti, karakternosti.”

V naslednjih dneh, po atovi smrti, pa dodal: “Dostojanstven v polnem smislu besede (…) Vesten, natančen in pripravljen do najmanjših detajlov. Skrben za vse, kar je učil. Kot učitelj je bil zahteven, a vedno v merah vrednotenja dobrih namenov. Zbrana umirjenost. Nikdar žal geste, samo globoko prepričanje ljubezni do slovenskega jezika (…) Nikdar utrujen, vedno pripravljen. Jasen v podajanju snovi. Potrpežljiv. Oseba, ki podvigne kvaliteto na nivoje napredka in dinamičnosti. Kot bi rekel: tu sem in skrbim za smiselno in dobro (…) Po navadi ga je spremljal polnasmeh. Ko se je pa nasmejal, je iz njega privrelo skoraj nedotaknjeno mladostno navdušenje.  Bil je mojster v kratkih povzetih stavkih, ki so mnogo povedali. Čudovito je znal ustvariti okoli sebe tišino. Red je ustvaril samo z lastno prisotnostjo v razredu. Ljubil je to, kar je delal. Imel sem pa občutek, da je vedno nekaj v njem, kar je zasebno v tišini. Kljub tej “tišini”; sem bil priča najglobljemu izrazu človeške bolečine, ko se je pred razredom razjokal, ko je pripovedoval o dogodkih iz svojega otroštva v mesecu juniju. Zatrdim … nisem niti v sanjah mislil, da bo tako odkrit v lastnem čustvovanju in v kazanju le-teh čustev. Jaz sem stal kot okovan. Tišina je trajala celo večnost. Meni so tudi tekle solze. Hvaležen sem mu za te solze, njegove, moje in od drugih dijakov … In potem, po tej omenjeni tišini, je nadaljeval pripoved, kot če bi bilo njegovo čustvovanje najbolj naraven način kot dokaz za resnično povedano zgodbo.

Gledati skozi toliko let uravnovešeno obnašanje človeka … to sem doživel samo ob njegovi osebi (…) Poleg mojih staršev je bil eden od zelo, zelo redkih, ki je zame osebnost, v kateri se rad zrcalim.” Hvala za lepe besede!

Spomini na družinsko življenje in sledi, ki sta jih mama in ata pustila v nas, svojih otrocih, snahi in vnukih, bomo pa obdržali kot zasebni dragoceni zaklad.

Mami in ati, hvala za vse! Oba sta s tega sveta odšla na prvo soboto, na Marijin dan. Naj vaju Ona spremlja! Radujta se v neskončnem objemu nebeškega Očeta!

Lucijana in Gregor