Na večer 26. aprila sta se v prostorih filozofske fakultete v Buenos Airesu, natančneje na lektoratu slovenskega jezika, predstavila tržaška zakonca Marij Čuk in Nadia Roncelli.

Predstavila ju je lektorica Tjaša Lorbek in odlično vodila intervju s primernimi vprašanji, da smo dobro spoznali oba gosta, njuno delovanje, nekdanji in sedanji položaj tržaških Slovencev. Ker je bila publika v glavnem neslovensko govoreča oziroma šele na začetku spoznavanja slovenskega jezika, je dogodek potekal v kastiljščini; lektorica je sama prevedla vprašanja, odgovore pa je tolmačil Damian Ahlin.

Navzoči so z zanimanjem spremljali ves intervju in imeli na koncu priložnost postaviti gostoma vprašanja. Na mizi so bile razstavljene Marijeve knjige in pa nekaj številk revije Mladika, ki so si jih lahko ogledali vsi, ki so to želeli.

Nadia Roncelli (Roncel pred italijanizacijo priimka) je urednica knjižnih izdaj pri založbi Mladika. Od leta 1957 izhaja revija v kar obsežni izdaji kot moralna naslednica predvojne revije, ki jo je urejal F. S. Finžgar. Poleg objavljanja splošne vsebine in kjnižnega programa kot ustanova spodbuja tudi literarno ustvarjanje z nagradnim natečajem za prozo in poezijo.

Marij Čuk, pisatelj, pesnik, novinar ter gledališki kritik, ima bogat življenjepis s številnimi izdanimi deli, zbirkami poezij, romanov itd. Prejemnik književne nagrade Vstajenje je bil dolgoletni glavni urednik slovenskega informativnega sporeda in edini slovenski visoki funkcionar italijanske javne radiotelevizije RAI. Poleg tega je član Društva Slovenskih pisateljev in Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.

Oba sta torej aktivna v slovenskem svetu na tržaškem območju, njuno delo je posvečeno ohranjanju slovenskega jezika in značaja na ozemlju, ki sicer je njun in slovenski, a je ostal pod italijansko oblastjo po prvi svetovni vojni in Rapalski pogodbi, tako kot vse ozemlje prav do Vidma.

Na nekaj izbranih vprašanj Tjaše Lorbek omenjenega pogovora na lektoratu, stra vljudno gosta tudi odgovorila za Svobodno Slovenijo.

Rok Fink

.

Iz pogovora:

T (Tjaša Lorbek): Rojeni ste v Trstu. Že vse življenje živite v Trstu? Ste Slovenec, Italijan, Tržačan, zamejski Slovenec?

N (Nadia): Rojena sem v Trstu, tako kot moji starši in moji predniki. Tu sem se izšolala v slovenskih šolah (to so šole, od vrtca do srednjih z maturo vred, kjer pouk poteka izključno v slovenskem jeziku), na univerzo pa sem se vpisala na italijansko v Trstu. Tudi moja služba pri tržaški založbi Mladika je v čisto slovenskem okolju. Najpogosteje nas označijo za zamejske Slovence, ker smo z osrednjega slovenskega prostora gledano za mejo, vendar čutim se preprosto Slovenka, ker je slovenščina moj materni jezik in pripadam slovenskemu svetu, Slovenci smo v jeziku in srcu ne glede na to, kje živimo. Moram pa povedati, da se med mladimi  širi pojem pripadnosti zamejskosti, ne čutijo se Slovenci, vendar zamejci, in to nekateri poudarjajo, kar pomeni izpostavljanje pripadnosti prostoru, ne pa narodu.

M (Marij): Slovenec! Ne morem drugače, kot da na izust izrečem to. Čeprav rojen pod italijansko upravo in da sem vse življenje živel v Italiji, ni druge poti. Vas Dolina pri Trstu je bila in je še vedno slovenska, moji starši Slovenci, tako tudi moji davni predniki… Do šestega leta starosti nisem znalo besede italijanščine. Šele na osnovni šoli sem izrekel kak zlog in tudi danes se pozna, da  italijanske besede izumzljivo tečejo nekam drugam, ne pa k meni. Skratka, slovenski znak je globoko zažigosan v mojo kožo, razum in srce. Za obmejnega človeka to tudi ni težko, odločiti se je le treba, kam se boš integriral: v italijanski prostor večinskega jezika ali v domač prostor maternega jezika. Meje med državama ni več. Zakaj ne bi pogleda obrnil tja, kjer je izvor?

T: V kakšni kondiciji je slovenska narodna skupnost v Italiji? Je njen položaj boljši ali slabši kot v preteklosti?

N: S pravnega vidika in ponudbe, ki jo Slovenci imamo v Trstu, je nedvomno boljši. Poleg šo lv slovenskem jeziku imamo svoj dnevni časopis, tednika, revijo, založbe, gledališče (in to od države priznanega, saj ima status stalnega gledališča), pa radio, televizijski dnevnik in oddaje, raziskovalni inštitut, študijske dneve, naši politični predstavniki so v občinskih  in deželnih svetih, celo slovensko senatorko imamo v italijanskem parlamentu itn. Drugače pa se mi zdi, da je s stanjem duha, več mlačnosti je in indiferentnosti, znanje slovenščine peša, ljudje se ne odzivajo kot nekoč na kulturne dogodke, jezik ni več vrednota, marsikdo se raje pogovarja v italijanščini kot v slovenščini itn. Morda to odgovarja neki splošni, svetovni krizi duha, vendar se taka odstopanja  v manjšem krogu bolj občutijo.

T: Trst je prisoten tudi v vašem delu. Lani je izšel roman Prah, zadnji del trilogije, ki obravnava slovensko narodno skupnost v Italiji. Zakaj se lotevate te teme?

M: To je kot z zobom: jezik gre tja, kjer boli. Ni mogoče spregledati vseh nesoglasij, stranskih poti, padanja v prostem padu, ki zadevajo ogroženo skupnost v širšem, človeka pa v ožjem pomenu. Pisatelj je za to, da daje ljudem pogled, sluh in besedo, ki bi se jih sicer ne posluževali. Pisatelj odpira prostor vedenja in resnice. Slovenska narodna skupnost v Italiji bi se morala zavedati, da brez jezika, pripadnosti, navezanosti na narodne korenine ni več skupnost, ampak nekaj drugega, je megleni oblak, ki prekriva jasno nebo.

T: Roman Prah je izšel pri založbi Mladika tako kot prejšnji, Molk koloradskih hroščev iz leta 2016. Zakaj ste se odločili za izdajo in kaj nagrada Vstajenje pomeni za založbo?

N: Naša založba izdaja istoimensko revijo, ki ima svoje bralce med Slovenci po vsem svetu, in knjižni program, ki predvideva od 15 do 20 naslovov na leto. Prvenstvena naloga založbe je vrednotenje prostora, v katerem deluje, to je prostora Slovencev v Italiji, njegovih pisateljev in pesnikov ter tem in motivov, ki izhajajajo od tod. Oba romana pripovedujeta o naši slovenski skupnosti v Italiji, o uspehih a tudi o vozlih, ki so se v desetletjih od konca druge svetovne vojne naredili  do današnjih dni, da je naša skupnost danes taka. Oba romana sta zrcalo našega življenja in stanja, dosežkov in tudi padcev (recimo ekonomski krah  v začetku devetdesetih let, ki je dal hud udarec manjšini), predvsem pa tej sliki, ki jo ponuja Marij Čuk, ne manjka kritičnih opazk in treznega pogleda. Prepogosto menimo, da je vse, kar počnemo v manjšini, dobro, da so napake opravičljive, vendar to ni res, kritičnega duha ne sme nikoli zmanjkati, ker le z odkritim pogledom na to, kar delamo, bomo lahko kot skupnost preživeli. In ta iskrenost zaznamuje vsa dela Marija Čuka, tako prozna kot njegovo dramatiko in publicistiko.

Nagrade niso nujne, so pa priznanje vrednosti dela in pripomorejo k temu, da tudi širša javnost bolje prepozna literarne stvaritve.

T: Se vam je kdaj porodila ideja, da bi leposlovje pisali tudi v italijanščini?

M: Nikoli. Poslužujem se tistega orodja, ki ga najbolje obvladam in to je slovenščina. Ta jezik je v meni. V njem sanjam in sem z njim v stalnem notranjem dialogu. Zakaj bi se posluževal tujščine? Znati jezike ni isto kot živeti v svojem jeziku. Ne sprenevedajmo se: obvladam lahko sto jezikov, a le eden je moj. Kdor ravi nasprotno, se skuša sam sebe opravičevati, skuša si prati vest, češ da sem državljan sveta, kar pa ne pomeni nič, ker smo vsi državljani sveta ali države, v kateri živimo, zavezani pa smo se sebi in svojemu izvoru.